Domen Finžgar (1990) je študent gozdarstva, sicer pa glasbenik, ustvarjalec videoiger in avtor stripov. To je bil povod za pogovor o stripu, risbi in temah, ki jih prinaša omenjena umetniška zvrst. In tudi, ali lahko slovenski strip po kakovosti primerjamo s tujim in ali kdo pri nas (pre)živi samo od risanja stripov.
Ste študent gozdarstva. S stripom bi prej povezala arhitekturo, ampak verjetno je to stereotipno razmišljanje. Kako pomembna je vešča risarska roka?
Da, to je zelo stereotipno razmišljanje. Strip ima več skupnega z literaturo kot denimo z ilustracijo. Ko gledam svoje površno narisane stripe, bi še vedno raje izboljšal slovenski jezik kot risbo. Vešča risarska roka je sicer izjemno pomembna, ta lastnost ločuje nedeljske striparje od mojstrov. Še večkrat pa je to kamuflaža za povprečen izdelek. Treba jo je pač – kot vse ostale stripovske sestavine – postaviti v kompleks celote in je ne obravnavati samostojno. Zame je vešča risarska roka trenutno predvsem hitra roka. Delam kompromis med hitrostjo in kakovostjo.
Kako se 'tehnično' znanje povezuje z občutenjem sveta? Pri vas konkretno – narave. Ustvarjate strip iz notranje nuje, za zabavo, sprostitev ali za nizanje sporočil?
Poznavanje biologije je nujno za razumevanje sveta. Predvsem se človek nauči nadzorovati ego, ki ga lahko v umetnosti izjemno hitro pridobite. Postaviti sebe v kontekst ekosistema in milijonov let evolucije ali pa v kontekst izida albuma, ko se ti zdi, da si največji 'car' na svetu, je nekaj povsem drugačnega. Ostajam na realnih tleh in ustvarjam. Preganjam nadutost, hkrati pa stremim k napredku. Stripi se mi ne zdijo zabavni, še manj sproščujoči, gre za notranjo nujo po pripovedovanju zgodb.
Kdaj ste začeli ustvarjati stripe
in zakaj?
Proti koncu osnovne šole. Sramežljiv dečko sem bil in pisanje pesmi puncam se mi je zdelo patetično. Ljubezenski stripi so bili zakon!
V družbi so bili ravno prav fantov-ski, še vedno pa sem lahko vanje vrgel vsa čustva. Moj strip Protiarhitekt je krona tega ustvarjanja, ker je res kompleksen. Bralca ne podcenjujem, prav zato, ker sem sam sovražil knjige, ki niso zmogle ponuditi več od predvidljive štorije.
Vaše teme so raznolike – morda nekoliko skrivnostne ali tudi strašljive. Katere so vam najbližje?
Striparji smo podobno kot pesniki in pisatelji večinoma samotarji. Samoti pa pritičejo skrivnosti in strahovi. Po drugi strani mi je zelo blizu lik ljudskega godca ali neka slovenska verzija otožnega klovna, ki na nastopih izvaja norčije, v samoti pa se pod 'makeupom' skriva žalosten obraz. Konstantno torej pred občinstvo stopam s stripi in glasbo, nato pa se vračam v samoto, kjer lahko ustvarjam. Doseči hočem življenjsko radost, ki jo je v delih in življenju žarel Tone Pavček, toda za to je še čas. Malo čudno bi bilo, da bi bil kot mladostnik že zadovoljen s svetom, se vam ne zdi? Zdaj moram povedati, kaj je s tem svetom narobe.
Pravite, da ste bili vedno 'nori' na strip. Kateri avtorji so vas osvojili?
Sem eden prvih striparjev, ki nismo odraščali ob Stripoteki, Bonellijevih stripih, Politikinem Zabavniku... Angleščina nam je veliko bolj domača od srbohrvaščine, zato sem po prebranih stripih v slovenščini skočil kar na angleškega Mausa. Ta strip je bil dovolj, da v poseganju po novih naslovih nisem iskal novega Mustra, ampak novega Spiegelmana. Tega sem našel predvsem pri sodobnem severnoameriškem stripu. Kanadskemu melanholiku Sethu, čudaškemu Danielu Clowesu in inovatorskemu Chesterju Brownu so se pridružili evropski velemojstri, kot sta Max Andersson in Matthias Lehmann.
Kje je slovenski strip? Ga lahko
po kakovosti primerjamo
z evropskim?
Slovenski strip je povsem primerljiv z evropskim. Za stripovske sladokusce je celo zanimivejši od kakšnega bolj slavnega, za širšo javnost pa je nekoliko premalo ambiciozen. Ne znamo stopiti na tuje stripovske scene. Bolj kot kakovost naših avtorjev v oči pade dejstvo, kako zelo raznoliki smo si avtorji v Sloveniji. Prav nobene povezave ni najti med nami. Verjetno je to posledica tega, da pri nas v zadnjem času prevladuje avtorski strip, ki preprečuje uniformiranost. Ne verjamem, da se bomo temu lahko še dolgo upirali.
Ali stripar lahko preživi z risanjem? Si lahko pomaga tudi
z ilustriranjem otroških in mladinskih revij, učbenikov ali
z risanjem reklamnih sporočil?
Ker se nočem preživljati s stripom, težko odgovorim na to. Na akademijo nisem odšel, ker bi mi bila največja muka delati reklamna sporočila, ilustracije bi še nekako šle. Poznam pa ljudi, ki se tako preživljajo, torej se da. Vprašanje je, kolikim je tržišče še sposobno nuditi dovolj dela. Poudaril bi nekaj drugega. Kot študent služim samo z ustvarjanjem. V letošnjem letu sem s stripi in glasbo zaslužil toliko, kot mi je država kot nadarjenemu študentu podelila v treh letih. Kako smešne so torej te vsote, čeprav sem zanje zelo hvaležen. Zavedam se omejitev svojih akademskih sposobnosti, zavedam se tudi briljance nekaterih študentskih kolegov, ki za zaslužek ob večerih še vedno 'kelnarijo'.
V uvodu sem omenila gozdarstvo, končujem z glasbo in ustvarjanjem videoiger. Nekje sem prebrala, da ste deloholik. Ali drugače, vaše življenje je eno samo ustvarjanje. Drži?
Res je, napisal sem, da sem deloholik. Vsako leto pa spoznavam, kako daleč sem od njega. V resnici skoraj ničesar v življenju ne jemljem kot delo, temveč kot nujo. Bojim se, da živeti drugače pomeni izgubiti širok pogled na svet. S težavo gledam strojnike, ki z veliko gneva govorijo o kulturi, še bolj težko gledam sociologe, ki mislijo, da so zakoni fizike namenjeni igračkanju ozke skupine učenjakov. Vse to me sili, da po branju študijskega gradiva primem še za leposlovje oziroma odidem na kak koncert. Čas in urejenost sveta me silita v to, da bo treba počasi skrčiti ustvarjanje in se dejansko nekam usmeriti. Drugače bom povsod ostal na istem nivoju. Šele zdaj bom začel zares graditi prihodnost. Dajte mi še kako leto!
Lik, s katerim se Domen Finžgar najlažje poistoveti, sluti celo, da ju čaka ista usoda.