Equrnina umetniška skupnost na Gregorčičevi 3

Trideset let Galerije Equrna: Umetniki soustanovitelji so spregovorili o pomenu galerije v slovenskem likovnem prostoru.
Objavljeno
10. december 2013 12.42
Maja Megla, kultura
Maja Megla, kultura

Kako so mladi umetniki v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v podhodu Maximarketa viseli pri mladih galeristkah in kako je njihovo sanjaštvo postalo »trajna delovna skupnost«, nekdanje skladišče pa ena najpomembnejših slovenskih galerij.

Tugo Šušnik, slikar

Equrna je neločljivo povezana s Tajo Brejc, ki je bila v sredini sedemdesetih let, ob ustanovitvi Škuca, prva voditeljica njegove galerijsko-likovne sekcije. Njen trud je bil poplačan z odprtjem današnje galerije Škuc leta 1979 in s premierno pregledno razstavo v Sloveniji prezrte konceptualne skupine OHO.

Leta 1981, ko je tedanja zakonodaja omogočila ustanavljanje trajnih delovnih skupnosti, smo kot generacija čutili potrebo, da Škuc prepustimo mlajšim avtorjem, in sklenili ustanoviti trajno delovno skupnost Equrna, ki je nastala po neskončnem številu raznovrstnih predlaganih programov, prošenj in sestankov s pristojnimi zastopniki takratnih institucij. Leta 1984 se je Equrna vselila na sedanjo lokacijo na Gregorčičevi 3.

Program galerije je bil izredno pester in ustvarjalen. Razstavljali so avtorji različnih generacij, tako renomirani kot študentje ALU. Neprekinjen tok razstavne politike Equrne je, ne glede na spremembo družbenopolitičnega sistema, osupljivo koherenten: 350 razstav raznorodnih avtorjev različnih generacij, poleg tega pa še redna udeležba na mednarodnih prireditvah, sejmih (Los Angeles, London, Basel, Budimpešta idr.) ter mednarodnih razstavah (Pariz, Madrid, New York, Sidney idr.).

Galerija Equrna je v slovenski državi edinstven fenomen. Kljub prislovičnemu nasprotovanju in zavisti je ves čas kakovostno in uspešno promovirala sodobno slovensko likovno umetnost in si prizadevala za izboljšanje materialnega statusa slovenskih likovnih umetnikov. V Sloveniji druge tovrstne galerije ni.

Metka Krašovec, slikarka in grafičarka

Današnji mladi umetniki si težko predstavljajo, kaj je galerija Equrna­ pomenila za našo generacijo. Ko smo bili na začetku poti, ni bilo veliko galerij, še manj je bilo možnosti razstavljanja, da o prodaji ne govorim. Equrna je na vseh področjih orala ledino in samo izjemna zagnanost Taje Brejc je prepričala takratne mestne oblasti, da nam je uspelo ustanoviti umetniško zadrugo, ker je bila privatna galerija takrat še tabu.

Equrna je bila za nas prostor, kjer smo lahko razstavljali, se srečevali, pogovarjali, debatirali in tudi kaj prodali. Zame je bila nekakšen drugi dom, kamor sem zahajala praktično vsak dan po poučevanju na ALU.

Kaj je Equrna pomenila za slovenski prostor, si lahko predstav­ljamo, če pomislimo, da so v tridesetih letih organizirali 360 razstav, dodatno pa še od petdeset do šestdeset po svetu in na sejmih. Izoblikovala se je generacija izjemnih umetnikov, kriteriji so bili vedno zelo visoki. Za umetnika je namreč pomembno, da vidi svoja dela v galerijskem prostoru in se sooča s kolegi. Tako se razvija in raste.

Poleg tega je Equrna bila – in je še – galerija, ki se je posvetila obiskovalcu. Obiskovalec je dobil razlago, lahko se je usedel in pogovarjal. Ljudem, ki jim moderna umetnost morda ni bila najbolj blizu, zlasti ne dela mladih umetnikov, se je skozi pogovore odpiral nov svet.

Žarko Vrezec, slikar

Skozi leta delovanja galerije Equrna­ se je jasno pokazalo, kako pomembna je bila njena ustanovitev, ne le pred tridesetimi leti, ampak tudi kasneje, saj je s kakovostnim, kontinuiranim programom odločilno oblikovala likovno prizorišče na Slovenskem do ­današnjega dne.

Ob jubileju se mi kažeta vsaj dve stvari, ki bi ju veljalo izpostaviti. Prva je vsekakor, da se Equrna ni ujela v skušnjavo zaprtega kroga, ki bi ga obvladovala peščica ustanovnih članov, ampak je, nasprotno, postala odprto prizorišče za širok krog likovnih ustvarjalcev in je pozorno spremljala razvoj novih generacij mladih kakovostnih avtorjev. Druga stvar je nemara ta, da je Equrna vseskozi oblikovala razstavni program s poudarkom na delih, ki jih kljub novodobnim pojavom smemo nedvoumno šteti v krog likovnega govora.

Duba Sambolec, kiparka

Ko smo kot mladi umetniki končali likovno akademijo, je bil to čas, ko je slovenski prostor zaznamoval monopolni položaj Zorana Kržišnika. Pogrešali smo galerije, ki bi negovale povezavo z umetniki in bi bile odprte za prikaz njihove produkcije. Zato se nas je nekaj povezalo s Tajo Brejc in smo ustanovili trajno delovno skupnost, kar je takratni sistem dovoljeval. Soočili smo se z režimom, ki je hotel vse nadzorovati. Po daljšem procesu ustanavljanja smo končno dobili zanemarjen prostor, ki smo ga očistili in popravili.

Po nekaj letih sem protestno izstopila iz skupnosti zaradi predloga za članstvo Janeza Bernika, ki nas je, kot smo 'neuradno zvedeli', oviral pri ustanavljanju skupnosti, in zaradi spoznanja, da člani zares ne sodelujemo pri soustvarjanju razstavnega programa.

Kljub izstopu sem Equrno še naprej podpirala, ker je odigrala pionirsko vlogo. Leta 1992 sem odšla v tujino in kasneje izvedela, da je Taja odkupila prostor. Nastala je zasebna galerija, ki se je osredotočila na prodajo ter vzdrževanje odnosov z umetniki in občinstvom, kar je bil namen že od ustanovitve. Kot galeristka je bila uspešna. Vedno sem zagovarjala tržnost in potrebo po različno profiliranih razstavnih prostorih, ki sledijo dinamiki vizualnih praks ter zadovoljujejo občinstvo z različnimi senzibilitetami in okusi.

Sergej Kapus, slikar

Ustanovitev Trajne delovne skupnosti Equrna je v osemdesetih letih pomenila intervencijo skupine umetnikov, ki se je odzvala na pomanjkanje razstavnih možnosti, na nerazvit umetnostni trg pa tudi na zavrto recepcijo in pomanjkljiv, neustrezen kritiški odziv. Equrna zato sredi osemdesetih let ni pomenila samo novega galerijskega prostora, ampak predvsem nov komunikacijski forum, ki je na nov način odprl in razširil prostor umetnostne diskusije. Zgodovina Equrne ni samo zgodovina galerijskega projekta, ki ga je zaznamoval nastop nove umetniške generacije, njen pomen ni samo v zgodovini razstav, v sledenju spremembam v umetnostnih izhodiščih, ampak tudi v tem, da je izrisala nove možnosti socialnega prostora.

Jože Slak, slikar

Z Equrno je bila tesno povezana moja slikarska pot in zato o njej ne morem govoriti neprizadeto – v dobrem in slabem pomenu. Začelo se je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja v galeriji Labirint v podhodu Maximarketa, kjer smo mladi umetniki vse dneve viseli pri mladih galeristkah Taji Vidmar Brejc in Marjeti Marinčič ter filozofirali in snovali prodor nove, postmoderne umetnosti v tedaj neprodušno zaprt umetnostni prostor, ki ga je obvladovala starejša generacija umetnikov pod okriljem Zorana Kržišnika.

Naše sanjaštvo in mladostna energija sta se ujela v jadra Tajine neskončne vztrajnosti in ambicioznosti, z Marjeto sta leta in leta najedali okosteneli birokratski aparat mestnih in kulturniških oblasti, dokler nismo dobili sedanjih prostorov, ki jih je goli entuziazem spremenil iz bednih skladišč v eno najpomembnejših slovenskih galerij. Seveda ni bilo vse pravljica. Prišel je nov družbeni red in tudi Equrna se je po žolčnih spopadih iz zadruge umetnikov spremenila v privatno ustanovo dinastije Brejc.

Ni šlo brez žrtev, odšla je Marjeta in nekaj umetnikov, ki se niso bili pripravljeni ukloniti Tajinim muham in včasih spornim mahinacijam. Vendar je Taja kot buldožer naprej orala ledino slovenskega umetnostnega trga in ko vse seštejemo, ostane nesporno dejstvo, da se lahko Equrna po produkciji, kakovosti in vplivnosti ter promociji sodobne slovenske umetnosti doma in v tujini kljub skromni podpori oblasti kosa s katerokoli državno ustanovo. Prav žalostno je, da v teh časih njena usoda visi na nitki.

Emerik Bernard, slikar

Zgodba o galeriji Equrna ni pretirano dolga, a je kljub temu pomembna za razvoj sodobne umetnosti. Pri tem so bili v ospredju razmišljanja o poudarjenih ustvarjalnih možnostih in dialogi med umetniki in teoretiki, recimo z dr. Tomažem Brejcem. Hkrati so sodelujoči odpirali zahodnoevropska in ameriška stališča, ki so zahtevala svoje. Poleg tega so avtorji vzpostavili odnose s kulturnimi dogodki v Obalnih galerijah. Iz tega je razvidno, da je bilo kulturno življenje zelo dinamično na različnih področjih moderne umetnosti.

Moram pa reči, da so priprave razstav v Equrni potekale z velikimi organizacijskimi napori. Prav to je okrepilo prizadevanje, da bi ljubitelje likovne umetnosti opozorili na novodobno umetnost. Na začetku galerijskega delovanja so z Equrno sodelovali predvsem mlajši umetniki: Vrezec, Vodopivec, Sušnik, Sambolec, Kapus, Gruden in drugi, ki so na različne načine iskali nove forme ter stopnjevali dialoške odnose.

Res je, da so se takrat opirali na pojem postmodernizma, ki je bil sprva rezervna označba za napredovanje. Ampak postopoma so umetniki dojeli, kaj je pomenil postfactum oziroma izvršeno dejanje. Namreč v umetnosti je postmodernizem pomenil verbalno prevlado in kdorkoli je jasno in glasno uporabljal to besedo, se je prej ali slej soočil s koncem. Zato so napredni umetniki kvečjemu skrivali svoje novitete za postmodernim ničem in iskali druge verbalne možnosti, s katerimi so ustrezno označevali likovne materializacije.

Nekako tako so potekala soočenja v procesih ustvarjanja in tako so kolegi ustvarjalci pilili življenjske smisle ter vsaj deloma ohranjali estetske dodatke. Na žalost zadnje čase ne vem, kako potekajo procesi ohranjanja umetnosti v Equrni, ker ne živim več v Ljubljani. Toda kljub temu sem v okviru nekdanjih srečanj in razprav v omenjeni galeriji zaslutil nekaj pomembnega za današnjo umetnost.