Jurij Kalan: mogoče ti slika pokaže, kakšen si v resnici

Nekoč je bil grotesken, zdaj je bolj realističen, še vedno pa vztrajno intimen. Na svoja platna pripusti le družino in prijatelje, tudi štirinožne, najnovejše rezultate svojega dela pa v režiji Ars Fra-Me predstavlja v razstavišču v Mercatorjevi poslovni stavbi za Bežigradom.

Tako so njegovi značilni slikarski izseki iz družinskega življenja z obrobja Ljubljane, iz Tomačeva, vizualizacije vsakdanjih družinskih utrinkov, ki delujejo toplo, enostavno in nekako pomembno v lastni nepomembnosti, pravkar dostopni precej bližje centru prestolnice. V vhodni avli trgovskega podjetja, v družbi nabora izpisanih besed, ki prisotne usmerjajo do te ali one operativne zadeve, strateškega tega ali onega ali do te in te blagovne skupine. Vtis je bil, da med urnimi zaposlenimi slik nihče ne opazi. A je bil petek, čas odhodov k lastnim družinam, še pred tem pa rutiniranih pritiskov kartic za spremljanje službene prisotnosti ob napravico, ki je prav tako ob Kalanovih podobah.

Slovensko vizualno prizorišče je zelo strukturirano. Kje na njem se vidite?

Našel sem svojo sliko. Slikam jo že več let, to je moj svet. Sprva, v osnovni šoli, sem bil nor na stripe. Na oblikovno šolo in zatem akademijo sem šel samo zaradi risbe, na akademiji pa se je stvar obrnila. Slika me je potegnila vase ravno zato, ker je dobro sliko res težko narediti. Ker z njo nisi zadovoljen, greš naprej, iščeš. Sam sem takrat našel Chaïma Soutina in ekspresioniste, vselej pa me je najbolj zanimal človeški portret. Figura in vse, kar se okrog nje suče. Zanimali so me vsi dobri slikarji, od starih mojstrov do modernih, Rembrandt, Goya, skratka, vsi najboljši. Max Beckmann, Otto Dix, kasneje, po akademiji, sem spoznal še povojne angleške slikarje. Prej mi, denimo, Francis Bacon ni bil blizu. Enako Lucian Freud, sploh ga nisem opazil. Po akademiji so se mi začele stvari dogajati nenavadno, figuralne kompozicije sem si začel izmišljevati. Med slovensko vojno sem delal nekakšne depresivne slike s figurami v čudnem položaju, potem sem ugotovil, da to ni to. Ni bilo resnično. Nakar – ne vem, od kod se je to vzelo – sem se obrnil k običajnim ljudem, družini, k prijateljem na obisku. Tu sem se našel, pri ljudeh, ki sem jih poznal. Če me je zanimal obraz, sem ga imel kar doma. Ni bilo več izmišljevanja, lahko sem se bolj vživel.

Motivni svet ste zožili na protagoniste zasebnega življenja. Drugi na vaša platna nimajo vstopa.

Zaenkrat je to res edina tema, ki se je lotevam, samo še narava je zraven.

V slovenskem prostoru so bili v preteklosti zelo prisotni intimistični trendi, tudi zdaj so. Se vam zdi to okolje dovolj občutljivo za emocije v likovni umetnosti?

Mislim, da, dobivam kar dobre odzive. Sicer pa ne moreš prek sebe, delaš, kar te žene. Mene žene to življenje zdaj, ta čas, ta prostor. V okolici najdem vse, kar potrebujem za sliko, pa še to je nikoli dokončana zgodba. Partnerka Bojana mi vedno reče, kako lahko delam slike, ki niso zatežene, čeprav sem po naravi velik pesimist. Stvari vidim prej temne kot svetle. Ko se poglobiš v sliko, mogoče odkriješ pravo resnico. Mogoče ti potem slika pokaže, kakšen si v resnici.

Kaj je v ozadju slik, ki se zdijo kot ujeti trenutki vsakdanjega življenja? Fotografija?

Slike nastanejo zelo različno. Lahko jo enostavno zagledam, lahko izhaja iz fotografije, ki jo imam tudi zelo rad. Zelo različno. Včasih kak portret začnem na pamet in podrobnosti naredim s fotografijo. Prek te je najlažje, a jo jemljem le kot informacijo. Nekaj slik sem ustvaril tudi na podlagi skic.

So bila tudi perspektivična in druga pretiravanja posledica fotografije?

Niti ne. Ne gre za široki kot, čeprav so mi ga pripisovali. To se je zgodilo v glavi. Na prvi pogled deluje kot fotografski široki kot, a gre za mentalni konstrukt.

Na sliki Stožice predstavljate predmestno družinsko idilo v kombinaciji s podobo gradnje kompleksa Stožice v ozadju, ki deluje precej grozeče. Ga občutite kot grožnjo?

Skoraj vsak dan smo bili na hipodromu, tam sprehajamo psa. Potem je začel rasti kompleks, pojavili so se žerjavi... Gre pač za tujek v tisto, kar je bilo prej in na kar si navajen, v mir. Ne vem, kako je prišlo do upodobitve. Kar naenkrat sem si rekel, da bi bilo morda to zanimivo naslikati. Ta kontrast med naravo z otroki in širitvijo urbanega, ki jemlje prostor.

Zdi se, kot bi kdo v ozadju gradil babilonski stolp ali pa vsaj zelo zajetno katedralo.

Saj, najprej je bil naslov slike Katedrala, a sem ga spremenil. V bistvu je bil to res vdor.

Grotesko na upodobitvah družine ste v zadnjem času omilili. Je torej družina postala manj groteskna?

Saj ne vem točno, zakaj je do te grotesknosti prišlo. Začutil sem potrebo po tem, da človeka vidim nekoliko drugačnega. Da ga predstavim z drugimi oblikami, ne, kot se vidi sam. Počasi mi je pretiravanje postalo odveč. Zdaj vedno manj pretiravam, slike so bolj realistične. Želim si ustvariti sliko z osnovnimi elementi, brez pretiravanj in posebnih učinkov.

Nastopali ste tudi kot eden Divjih v srcu. Lahko razložite to srčno divjanje?

Ah, ne, to se je spomnil Silvester Plotajs Sicoe, po filmu. Nima posebnega pomena. Ne divjamo, smo pa vsi nori na slikarstvo.

V zadnjih letih tudi kiparite, znova portrete. Delujejo toplo, znova intimno, blizu ljudski umetnosti. Sami jim celo pravite pastirske rezbarije.

Da, nekoč sem jih tako označil.

Ampak dejansko delujejo kot neka prijetna prostočasna dejavnost.

Da, začel sem z vejo, pipcem in rezljanjem.

Kot Ivan Grohar, ko je še pasel (Kalan je z Groharjevih koncev, po rodu iz Železnikov, op. p.)...

Točno tako. Potem mi je sosed, ki je ravno obžagal lipo, prinesel neke veje, češ, boš mogoče kaj porabil... In sem res začel rezati neke glavice. To mi je postalo resničen užitek, potegne te. Dolgo sem to počel le s pipcem, nato pa sem vendarle nabavil par dlet. Na koncu sem kipce začel še barvati, čisto spontano. Potem te pa začnejo zanimati bolj zahtevne, zapletene stvari in si moraš reči, hej, saj jaz moram slikati... Zdaj sem to malo opustil.