Najradikalnejši umetnostni prijemi

Drug pogled na primorsko likovno umetnost, ki kriči »neko drugost« in odpira vprašanja sprejemljivega ter zakonsko dovoljenega.

Objavljeno
16. avgust 2013 17.59
Vojko Urbančič, Delo.si
Vojko Urbančič, Delo.si

V Obalnih galerijah Piran (OGP) so osrednji poletni termin v razstavišču Monfort rezervirali za razstavo Primorska likovna umetnost: nek drug pogled 1990–2013.

Krovni vtis?

Iz regije, ki je po osamosvojitvi izgubila dokaj ekskluziven status odprtosti do mednarodnega prostora in se marsikje prepustila snu province, so izšli najradikalnejši slovenski vizualni ustvarjalci.

Če so v OGP razstavišče Monfort, ki so ga pred nekaj sezonami pridružili ostalim v verigi, v lanskih turističnih mesecih zapolnili z lahkotno zgodbo o tem, kako sta Yoko Ono in John Lennon Titu, ki je bil doma s kmetov, poslala dva hrastova želoda, da bi ju posadil v čast miru v svetu, je to, kar v njem ponujajo letos, veliko bolj zavezujoče, težaško in mejno, nekaj, kar neizogibno trči ob meje konvencij o umetnosti in samega življenja.

Ob univerzalno vprašanje njegove končnosti. Nekaj, kar neizogibno zahteva tudi opredelitev in trči ob vprašanja aktualnega razumevanja etičnega in zakonitega. Za opuse nekaterih izmed predstavljenih umetnikov so postali eksperti tudi slovenski sodniki.

Medtem ko je hrast, ki je zrasel iz enega od omenjenih želodov, menda v Beogradu pri štirih desetletjih in pol še pri dobrem zdravju, tokrat v Monfortu, nekdanjem skladišču soli med Portorožem in Bernardinom z masivno, rudimentarno zunanjščino in enako neuglajeno notranjostjo, ponujajo drugačno sol. A je ta, podobno kot vreče nekdanje, ki so imele domicil v bližnjih solinah, izrazito lokalna.

Ni pa najbolj turistična. Na razstavi Primorska likovna umetnost: nek drug pogled 1990–2013 običajen poletni turist, zagovornik življenja v slogu nekdanje televizijske serije (Primorca) Jana Cvitkoviča Daleč je smrt, nima prav veliko iskati.

Umetniško maslo na glavi

Razstava, ki jo podpisuje kustos Andrej Medved, soavtor v katalogu je še Dejan Mehmedovič, sicer ponuja marsikaj, kar je bilo mogoče videti drugod, od samostojnih nastopov v Kapelici ali na Metelkovi do trienalov U3. Denimo ožji izsek iz delovanja Marka Peljhana, ki je bil pregledno obširno predstavljen predlanskim v Moderni galeriji, ali manj prisoten in zato dobrodošel presek dela tragično, pri 44 umrlega Bojana Štoklja, enega družbenokritičnih prerokov intermedijskih praks, ki pa ni pogosto nastopal na osrednjih razstaviščih.

OGP niso izjema, saj jih v njegovi razstavni biografiji ni, je pa zato svoje vizualno zlitje McDonaldsovega logotipa (in logotipov drugih globalnih multinacionalk) s totalitarističnim preoblikovanjem sveta kdaj razstavil kar v kakem McDonaldsu. Naslednji v izboru, Damijan Kracina, je prav tako prisoten z deli iz različnih etap svojega kreiranja alternativne evolucije zemeljskih bitij, a tudi z videom Društva za domače raziskave, katerega tretjino – ob Alenki Pirman in Janiju Pirnatu – predstavlja.

Video Imeti maslo na glavi izpred treh let trojico prikazuje pri raziskovanju pomena tega reka. Potrpežljivo stojijo pred kamero, vsak s svojim maslom na lasišču, čakajoč, da se stopi, kar ne ostane brez učinka, sploh če si si razstavo ogledal med minulim vročinskim valom. A ob bližnjih radikalnih delih izzveni kot – domislica.

Brez rezerve

Prav ta bližnja dela kričijo naslovno »neko drugost«. Goran Bertok, Ive Tabar in Dean Verzel v tukajšnjem prostoru razvijajo najradikalnejše umetnostne prijeme in strategije, ki so tako rekoč brez rezerve.

Dodati jim kaže le še neprimorski ženski protipol, tandem Eclipse.

Prvi je po izobrazbi novinar, drugi izhaja s področja medicine, pri tretjem v spremnem katalogu podatkov o formiranju ni, a so se, kaže, vsi trije izognili akademski indoktrinaciji. Bertok, ki je dolgo razvijal skrajen, vendar še užiten fotografski teater insceniranih seksualnih sadomazohističnih praks, je novo poglavje v svojem delu odprl leta 2005, s krstom serije Obiskovalci v Kapelici, ki jo vodi (Primorec) Jurij Krpan.

S serijo fotografskih posnetkov mrtveca med izgorevanjem v peči za upepelitev, kakršnemu bomo naposled podvrženi (skoraj) vsi, je v umetnostni diskurz pritegnil masovno komunalno storitev, ki je, kot vse, kar je v neposrednem stiku s smrtjo, odmaknjena na skrajni, nevidni rob.

Rob, s katerega se je v umetnosti neštetokrat oglasila simbolno, metaforično, v obliki fotografij konkretnih mrvih teles pa niti ne. Bertok s to in drugimi serijami na temo smrti nadaljuje linijo vizualnih obravnav teme memento mori, aktualizirano skozi fotografsko optiko, kakršno je v zgodnjih devetdesetih najizraziteje uveljavil Američan Andres Serrano.

V Monfortu so na ogled tudi fotografski dokumenti razvpite njegove in Verzelove akcije Goreči križ, ki je po obeh realizacijah – leta 2002 in ob desetletnici lani – pristala na sodišču.

Toda, je akcija, ki je bila konceptualno utemeljena z »očiščenjem, purifikacijo«, umetnost? V situaciji dvomov, tudi tistih, pred katere so postavljeni sodniki, nemara najpriročnejši odgovor ponuja kar sam umetnostni sistem.

Požgani križ je prodrl v tujino, med drugim leta 2003 na razstavo Kri in med, ki jo je v Zbirki Essl v Klosterneuburgu na obrobju Dunaja postavil danes že pokojni Švicar Harald Szeemann, eden najvplivnejših evropskih kustosov.

Mrtvaški Michelangelo

Verzel je na razstavi zastopan še z drugimi deli, denimo performativnim projektom In Vitro ali predlansko Anatomijo zamrznjene Geneze, fotografijo, na kateri smrt sooča z njenim protipolom, rojstvom in »božjo iskro«. S stvarjenjem človeka.

Zamrznjeni mrtvi roki je postavil v položaj stika božjega in človeškega, povzetega po Michelangelovi Sikstinski kapeli. Njegov najnovejši projekt, ki ga na razstavi ni, saj ni (bil) končan, pa je pravkar predmet kriminalistične preiskave.

Ustvarjanje z mrtvimi udi? Uporaba človeških ostankov ne v znanstvene namene, ki se nam zdijo samoumevni, ampak zaradi umetniškega egotripa? Celo v komercialne namene?

Odkar je Slovenija na elitnem Grafičnem bienalu nagradila Damiena Hirsta, ki se je že leta 1981, kot najstnik, v mrtvašnici nasmejan fotografiral ob odrezani glavi mrtveca (pokazal jo je šele desetletje kasneje, podvig je seveda muzealiziran), in odkar je lani sprejela komercialno razstavo prepariranih mrtvih ljudi, pripadnikov kdo ve katerih ras in socialnih razredov Razkrita telesa na Gospodarskem razstavišču (napovedali so jo kot »fascinantno razstavo z izobraževalno noto«, po poročanju tiska jo je obiskalo več kot 60.000 živih), ni nedolžna.

Silne količine marihuane

Tabar, ki izhaja iz medicinskega okolja, ne dela z mrtvimi, ampak živimi. S samim sabo. V tukajšnjem okolju gre pri performativnih posegih na lastnem telesu najdlje, od postopkov intubacije in fibrilacije, prek vrtanja v lastno koleno, do vstavitve posebnega implantata – poročnega prstana – v lastno podkožje, pri čemer te posege povezuje z družbeno kritiko, ob njegovih delih iz zadnjega časa pa možje postave najbrž prav tako dvigujejo obrvi.

V Monfortu je na ogled njegova instalacija, za katero je nedvomno potreboval silne količine – marihuane, in to v času, ko je po uveljavitvi protikadilske zakonodaje njena legalizacija le redkokomu na ustih. Iz nje je ustvaril pravi ambient s stoli in mizo ter čisto čednimi slikami.