O čem govori Rene Rusjan, ko govori o ...

Prva obsežnejša pregledna razstava dela kiparke in multimedijske umetnice v Mestni galeriji Ljubljana.
Objavljeno
07. marec 2014 18.22
Rene Rusjan 4.3.2014 Ljubljana Slovenija
Naja Megla, kultura
Naja Megla, kultura

V drugem nadstropju galerije­ so ogromni težki železni polkrogi, na katere lahko stopite,­ se jih dotikate ... Eno njenih zgodnjih del. Ko se spustite v nižja nadstropja, je prepleta med umetnostjo in življenjem še več.

Kiparka Rene Rusjan (1962) je začela delovati v poznih osemdesetih letih 20. stoletja, takrat še v tradicio­nalni obliki skulpture kot objekta. Nato je v začetku devetdesetih zapustila kiparstvo ter se podala v nove medije, video, fotografijo in internet.

Iz galerijskega prostora je prestopila v javni, na ulice, pločnike in v trdnjave, ter se iz objektov usmerila v instalacije, ki niso vsebovale samo vizualnih elementov, temveč tudi zvok, pisano in govorjeno besedo.

Prelom

Po nadstropjih Mestne galerije Ljubljana so razporejene sledi njenega najstarejšega in najnovejšega obdobja, tako zgodnjega kiparskega kot kasnejšega multimedijskega. Čas vmes, ko je nastal prelom iz tradicionalno modernistične v sodobno umetniško prakso, je nakazan v prvem nadstropju kot simbolen spomin; zakaj je nehala delati kipe, zakaj je iz železnih kosov in galerijskega prostora prešla v javni, v zgodbe, ki so vključevale tudi zvoke ... »To je bil čas, ko se je v Sloveniji začela vojna. Odzvala sem se z nemočjo in v kipe enostavno nisem več verjela.«

Na zadnji razstavi v Galeriji Škuc leta 1992 jih je predstavila kot zapakirane kose s spremljajočimi publikacijami, v katerih so bili navedeni, da so sploh obstajali. Potem jih je pospravila in odšla v begunske centre. »Mislila sem, da je konec z umetnostjo. V Sloveniji smo se obnašali, kot da se nas vojna na Balkanu ne tiče. Prenehanje ustvarjanja je bil moj notranji ­bojkot.«

Kasneje je znova zgradila odnos do umetnosti iz drugih izhodišč. Prvi izdelek, ki je bil začetek drugega obdobja, se je zgodil v trdnjavi Kluže. Postavila je instalacijo Sanje vojakove neveste, vključila zvok in zavese, ki so plapolale v vetru in ponazarjale žensko, ki je prisotna v spominu vojakov.

S to instalacijo je začela uporabljati drugačne prostore od galerijskih in druge materiale, ne samo vizualnih in likovnih, čeprav je že prej, ko je ustvarjala kipe, iskala prostore zunaj galerij. V sobi v prvem nadstropju so fragmenti in dokumenti iz tega časa, tudi projekt Luknje v prostoru, luknje v času, ki je bil enkraten, celodnevni dogodek na Bledu.

Kiparsko obdobje

Pred vojno, pred begunci, pred prehodom v instalacije, video in javne prostore so v njenem opusu prevladovali kipi. V prvem nadstropju je predstavljena njena zadnja kiparska razstava v Galeriji Škuc iz leta 1992. »Imela sem atelje, v katerem so na dvorišču na tleh ležali veliki železni kipi. Načrtovala sem razprodajo, nekakšno dražbo, na kateri bi se simbolično poslovila od kipov.« Potem je ugotovila, da je čez noč z dvorišča izginila polovica kosov.

Na policijo je odšla s katalogi z razstav, naredili so zapisnik in jo usmerili na odpad. Pravzaprav je z odpada črpala material za svoje kipe. Kaj torej loči neki kos železa z odpada in železni kip, ki pristane na odpadu, se je spraševala. Le to, da je eden od njiju v razstavnem katalogu zaznamovan kot umetniško delo. Kar je ostalo na dvorišču, je pripeljala v Škuc in postavila v prostor (štirje polkrožni železni kosi so razstavljeni v drugem nadstropju) kot svojo zadnjo kiparsko razstavo.

Nanjo je vključila še projekt, ki je bil narejen na ulici Mestnega trga leta 1991, ko so jo prenavljali in na njej postavljali nove robnike. Fotografirala jih je, ker so delovali kot skulpturalna linija (triptih tega projekta, ki je povečan čez celotno steno, je razstavljen v pritličju), in se spraševala, kdaj je neki kos kip in ali je mogoče najti kos na ulici in ga spremeniti v kip. Tako je našla že najdeno postavitev: ulico, ki so jo obnavljali z robniki, ki so zijali iz zemlje kot kakšna kiparska linija.

Zadnje obdobje

Že takrat je delala projekte v interakciji z ljudmi, recimo intervjuje­ na ulici Varšave, ta način pa je mnogo izraziteje razvila v zadnjem obdobju. Iz tega časa sta postavljeni videosobi, ki sta del projekta pogovorov na daljavo, ki jih je ­začela 2012.

Prvi projekt je nastal na Tajskem, ko je srečala Nizozemko, ki je delala z begunci iz Burme. Nizozemka je zastavila nekaj vprašanj, Rene pa je v Sloveniji poiskala štiri dekleta, s katerimi je delala pred dvajsetimi leti v begunskih centrih, da so odgovorile nanje. Tako je povezala dva časa in dve podobni situaciji na različnih delih planeta, vseh pet videov pa postavila v galerijsko sobo. »Zamislila sem si projekt, v katerem povezujem ljudi, ki imajo drug drugemu kaj povedati.«

Drugi videoprojekt je naredila na rezidenci med Srbijo, Črno goro in Tirano. Zanimalo jo je, kako generacija, ki je živela v skupni državi, Jugoslaviji, gleda na ta prostor danes, saj imamo iste spomine, poslušali smo isto glasbo in govorili skupni jezik, kajti mlajša generacija te izkušnje nima. Spraševala jih je, kaj v njihovem jeziku in kulturi pomenijo hiša, dom in domovina. Zanimiv je pogovor z moškim, ki je živel v štirih državah, čeprav je vseskozi stanoval v Beogradu.

Eden od videoprostorov je tudi instalacija z zvoki in posnetki vlakov, ki jih je dvajset let snemala v različnih mestih po svetu. »Vlak je kot film, ki ga gledaš. Potopljen si v svoje misli, vmes prihajajo in odhajajo ljudje, pokrajina beži mimo.«