Ocenjujemo: 30 let Galerije Equrna

Galerija Equrna, Ljubljana.
Objavljeno
18. december 2013 18.15
Vladimir P. Štefanec
Vladimir P. Štefanec
Obletnična razstava v Equrni je drugačna od tistih, ki smo jih v tej ugledni galeriji gledali v minulih treh desetletjih, kar pa ne pomeni, da je manj zanimiva. Na zidovih se je znašel pester preplet dokumentarnega gradiva, ki priča o spočetju­ in dosedanjem veku galerije, ob tem pa navaja obiskovalca tudi k mnogim razmislekom.

Prvi dokumenti z razstave spomnijo na »udarniški« začetek in iskanje ustrezne, časom primerne organizacijske sheme Equrne, na osemdeseta, ko se je zdelo marsikaj mogoče in so bile meje na marsikaterem področju temeljito premaknjene, ko se je, kljub družbenim omejitvam ali v direktni konfrontaciji z njimi, zdelo potrebno in vredno premišljevati o sedanjosti in prihodnosti.

Takrat so ustanovitelji »trajne delovne skupnosti«, umetniki in galeristki, odkrili in prenovili zapuščen prostor v središču Ljubljane in ga spremenili v zatočišče umetnosti, ki si je kmalu pridobilo renome.­ Recimo, da je šlo za iskanje prostora pod soncem umetnosti, za prizadevanje skupine mladih ustvarjalcev, ki se niso ravno prilegali takratnim umetnostnim kanonom in kanonikom. Ker so se počutili zapostavljene, so ustvarili svojo sceno, ki je kmalu vzpostavila nova merila. Tipična slovenska zgodba, ki se na različne načine ponovi s skoraj vsako potentnejšo generacijo snovalcev duha.

Razstava priča o bogastvu dogajanja med tistimi debelimi starimi zidovi, o kakovosti in stalnicah programa, ki se je dogajal med njimi. Ustanoviteljem skupnosti (na prvi »gasilski« fotografiji prevladujejo mladi moški z bradicami) so se kmalu pridružili novi obrazi in četudi so pionirji v razstavni politiki Equrne vedno ohranili svoje mesto, se program generacijsko ni staral z njimi. K razstavljanju so bili pripuščeni tudi mlajši in precej mlajši avtorji, kriterija sta bila predvsem njihova ustvarjalna izrazitost in tehtnost, sprva tudi njihovo delovanje v bolj ali manj klasično definiranih slikarskem in kiparskem mediju, a z leti se je tudi to spremenilo.

V Equrno so najprej vstopile različne interakcije, pozneje fotografija in mlajše izrazne umetniške prakse. Ne »umetnosti zaradi umetnosti« ne nedomišljenih avtorskih domislic v Equrni nismo gledali, ob tem pa se niso zapirali pred relevantnimi novostmi in v zadnjem obdobju je tamkajšnji program izrazito zaznamovala mladostna svežina, kar je morda povezano tudi z generacijsko menjavo na čelu galerije, ki naj bi jo obletnična razstava dokončno zabetonirala.

Na fotografijah iz dosedanjega veka galerije ne vidimo le avtorjev in njihovih vsakršnih sopotnikov, ampak tudi za naše razmere dokaj širok krog ljubiteljev, poznavalcev in prijateljev umetnosti. Equrna jih je privabljala, vzgajala, njihove domove, podjetja in ustanove bogatila s kakovostnimi likovnimi deli in s tem odigrala eno najpomembnejših vlog pri formiranju in profiliranju tukajšnjega umetnostnega trga, za katerega se zdi, da ni bil še nikoli tako na psu, kot je trenutno. Žal je tudi Equrna, vsaj kar zadeva prodajo umetnin, živela že bistveno boljše čase, zadnje mesece pa se zdi, da se bori zgolj še za preživetje, kar je seveda žalostno zgovoren podatek.

Razstava o treh desetletjih »Equrnine družine« je torej tudi priložnost za širši premislek o našem kulturnem okolju, njegovih gibalcih in zaviralcih, o tem, ali si res lahko predstavljamo in privoščimo družbo z manj kulture, kot smo je bili vajeni doslej, ali lahko pasivno podležemo psihologiji »krize«, malikom vsemogočnosti ekonomske logike, ozkogledim profetom »zategovanja pasu« na račun tistega, kar življenje resnično dela vredno, da ga živimo.