Tiskane izdaje
V splošni zavesti slovenske javnosti so nekatera izjemno pomembna poglavja narodove zgodovine in umetnosti potisnjena na obrobje, obsedenost s tako imenovano polpreteklo zgodovino in z aktualnim povsem zasenči vlogo velikih osebnosti. Mednje sodi tudi slikarska družina Šantel.
Pri njih res ni zaslediti posebne inventivnosti, vsi so se gibali v okvirih realizma in zmernega modernizma, vendar so prav takšni posamezniki z visoko kultiviranostjo eden od stebrov družbe.
Njihova vloga je namreč dvojna – lahko jih obravnavamo kot nepogrešljiv del narodove kulturne kontinuitete, ki je ne tvorijo zgolj vrhunska dela in invencija, po drugi strani pa prav konvencija omogoča polnokrvne avantgardne poteze, ki so več kot zgolj zapozneli odziv na podobne projekte v tujini.
Razstava v Slovenski Bistrici razkriva izjemno širok razpon dejavnosti družine Šantel, jih umešča v naš umetnostnozgodovinski prostor, razkriva pa tudi nekatere presenetljive rodbinske vezi, denimo s slikarsko družino Tominc.
Kustos razstave Igor Longyka je v spremnem katalogu zapisal, da je družina Šantel ena od posebnosti slovenskega umetnostnega prizorišča, kot celoto pa so jih doslej najbolj spoznali na Goriškem, ker je tam zaživela in delovala v obdobju 1873–1915.
V Novi Gorici je Goriški muzej leta 1970 prvič priredil skupinsko razstavo, ki je predstavila dela Avguste starejše, Henrike, Saša in Avguste mlajše in je bila prvi poskus umetniškega ovrednotenja celotne družine.
Druga spominska razstava je bila v Novi Gorici pred dvema letoma, tedaj so v novem delu mesta eno od ulic poimenovali po Šantlih, krajevna skupnost pa je pripravila priložnostno razstavo dokumentarne narave.
V Slovenski Bistrici so razstavo posvetili 110. obletnici prihoda Avguste Šantel mlajše za učiteljico, tam je delovala dve šolski leti, v poletnih počitnicah so jo obiskovali njeni domači, med njimi tudi brat Saša in sestra Henrika, ob tem pa še 160. obletnici rojstva Avguste Šantel starejše ter
Tretji obsežnejši del razstave je izbor del Henrike Šantel. Po smrti nekoliko starejše Ivane Kobilce je veljala za »najboljšo slovensko slikarko v figuralnem slikarstvu in tihožitju« in prikaz njenega opusa sodi med najdragocenejša razkritja razstavnega projekta.
Slikala je cerkvene slike, kopije ali svobodne transpozicije, med drugim za Štandrež pri Gorici in Mostu na Soči, najvišji domet je dosegla s portreti in figuralnimi kompozicijami, pri katerih v olju, pastelu in akvarelu romantično razpoloženje in meščanska reprezentančnost nista več tako izrazita, saj slikarka uveljavi svoj stvarni pogled na upodobljenca.
Glede na kakovost njenih del je skrajni čas za samostojno retrospektivo, glede na njeno produktivnost je namreč v Slovenski Bistrici mogoče videti le del platen, večina jih verjetno visi predvsem v zasebnih zbirkah po Sloveniji.
