Sašo Sedlaček, akademski kipar, ki se je podal v angažirano umetnost

Sašo Sedlaček sodi med bolj inventivne in duhovite avtorje v sicer zelo pisanem polju angažirane umetnosti. Problematika odpadkov in recikliranja seveda ni nova, pravzaprav je modna tema, ki že nekaj desetletij sodi v železni repertoar tako imenovane art scene.

Sedlačka od drugih avtorjev loči predvsem odsotnost vzvišene vsevednosti in praznega moraliziranja, na problem ne le opozarja, temveč ponuja tudi alternative in rešitve. Res praviloma ludistične, ampak vendarle rešitve.

Na njegovi prvi pregledni razstavi Supertrash v slovenjegraški galeriji je mogoče videti večino njegovih del, denimo Žicarja, narejenega na Japonskem, nekakšno robotsko verzijo berača za socialno ogrožene, pa Infokalipso zdaj!, predlog za ustanovitev avtonomne medijske cone na spektru 700 MHz, na katerem zdaj oddajajo analogne televizijske postaje (pobuda tudi po treh letih v slovenskih političnih krogih še ni doživela konkretnega odziva), v Indiji izvezene tipe straniščnih školjk in s smetmi nastlano vesolje v programu Space Junk Spotting, v kulturnem centru Tobačna 
v Ljubljani pa je na ogled še njegov projekt iSmoke 2, kjer opozarja na absurd, po katerem je denimo v galerijskem prostoru dovoljeno kaditi računalniku, obiskovalcu pač ne.

Za začetek nekoliko provokativno vprašanje. Ali je bilo treba končati študij kiparstva na ALU, da se lahko ukvarjate s tovrstnimi projekti ?

Po eni strani ne, verjetno bi lahko končal kakšen drug študij, po drugi pa je odgovor pritrdilen, če ne bi študiral kiparstva, se verjetno ne bi lotil takšnih projektov na takšen način. Študij na ALU je še vedno dokaj tradicionalen in hermetičen, kar nekaj profesorjev je tudi odprtih za nova razmišljanja ali te pri tem vsaj ne omejujejo. Stanje na ljubljanski akademiji ni idealno, nikakor pa ni katastrofično, še največja zamera je, da te študij ne pripravi na poznejši vstop na umetniško sceno, ki ima pač specifične zakonitosti.

Ena temeljnih zadreg pri vrednotenju se zdi uporaba klasičnih kritiških pristopov, medtem ko so se likovne oziroma vizualne prakse radikalno spremenile.

Zagotovo, v primerjavi s prejšnjimi obdobji se današnji umetnik pač posveča predvsem vsakdanu, sociološkim temam, tehnologiji, znanosti, skratka vsemu, s čimer se srečujemo ob vsakem trenutku. Za percepcijo ni več treba toliko predznanja, kot je bil to primer v preteklosti oziroma za vso likovno umetnost do konca modernizma; je pa potreben občutek in afiniteta, morda ne toliko iz klasične estetske dojemljivosti, temveč predvsem iz sociološke občutljivosti, ne nazadnje veliko projektov presega tradicionalne okvire umetnosti in posega na druga polja, ali pa imajo povsem neumetniški značaj.

Krivulja družbeno angažirane umetnosti v zadnjih desetletjih zelo niha, enkrat je povsem dominantna, nato spet zanimanje upade, retrospektivno pa lahko rečemo, da so njeni učinki zelo skromni ali celo nični.

Kljub relativno dolgi tradiciji ostaja družbeno angažirana umetnost nekako na obrobju, že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja velja pravilo, da ko se umetnik izloči iz mreže galerij in si izbere drugačne strategije, ni več zanimiv za umetnostni sistem. Lahko se tudi strinjam, da je učinek angažirane umetnosti relativno skromen, ampak sam bi to primerjal denimo 
s strokovno esejistiko, ki prav tako nima velikega dometa, kljub temu pa je nepogrešljiva. Lahko se tudi vprašamo, katera aktivnost v današnji hiperprodukciji sploh ima kakšen učinek, tudi protesti in demonstracije so večinoma jalovi, za resničen premik so potrebne globoke sistemske spremembe.

Dodatna nevarnost se zdi tudi, da se v trenutku, ko neki problem prevedemo v umetniški jezik, njegov naboj relativizira in izgubi, večina je zadovoljna že z njegovo umetniško interpretacijo.

Tudi mogoče, vendar to še ne pomeni, da se je treba povsem pasivizirati in dvigniti roke, češ, nič se ne da narediti. Konstantno komentiranje problematike se mi zdi zelo pomembno, naj ogenj vsaj tli, če se že ne razplamti, druga opcija je le še popolni eskapizem v omamo pop kulture, kar zagotovo ni 
rešitev.

Angažirana umetnost nekako kroži v relativno majhnem zaprtem ekskluzivnem krogu umetnikov in občinstva, velikokrat gre zgolj za prepričevanje že prepričanih.

Stereotip o prepričevanju že prepričanih sem skušal že nekajkrat preseči, denimo s projektom Infokalipsa zdaj! v slovenskem parlamentu ali s projektom Zanka 
v BTC. Se pa zadeve odvijajo počasi, kratkoročne efekte je težko pričakovati, mobilizacija ljudi je zelo težavna, če bi se denimo želel posvetiti zgolj razprodaji frekvenc v okviru projekta Infokalipsa zdaj!, bi to zahtevalo tolikšen angažma, da bi se pravzaprav moral povsem odpovedati umetniškemu delu.

Se pa zdi relativno udobna poza, če zadeve, ki načeloma nimajo veliko opraviti z umetnostjo, manifestiraš kot umetnostni projekt, saj imaš s tem dostop do mreže financiranja, prezentacije in reklamiranja, kar je denimo 'navadnim' aktivistom nedosegljivo.

Težko bi rekel, da je to ravno udobna poza, umetnik se vedno težje prebija, denarja je vedno manj oziroma gre zelo veliko sredstev za funkcioniranje samega sistema. Če bodo spet prevladale izključno tržne zakonitosti, kar se že zarisuje, bodo klasične likovne tehnike, ki jih je mogoče tržiti, spet prevladale. V tem primeru bi za prezentacijo drugačnih praks ostalo le še medmrežje, kar po mojem ni sprejemljiva opcija. Upam, da se trendi ne bodo obrnili v to smer.