Tiskane izdaje
Danes se je v Slovenj Gradcu iztekla življenjska pot slikarja in grafika Bogdana Borčića (1926–2014), enega osrednjih soustvarjalcev slovenskega umetnostnega prostora v povojnih desetletjih, ki je z vedno novimi slikarskimi rešitvami presenečal še v zadnjem obdobju in ostal aktiven vse do smrti. Novico o njegovi smrti so sporočili iz Koroške galerije likovnih umetnosti.
Borčić, ki je Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejel leta 2005, je skozi dolga desetletja ustvarjanja ničkolikokrat presenetil z vsebinskimi in formalnimi prehodi v razponu, ki ga je zmogel malokdo. Razstavo svojih najnovejših del je še lani predstavil na obsežni razstavi Sprehodi v ljubljanskem Cankarjevem domu, njegovo zadnjo pa so pred dobrim tednom, 15. aprila, odprli v Pilonovi galeriji v Ajdovščini.
Rodil se je 26. septembra 1926 v Ljubljani, otroštvo pa je preživel tudi v Komiži, ki je s svojim mediteranskim svetom kasneje odmevala v njegovi umetnosti. Spadal je med likovnike, ki so se začeli izobraževati še pred ustanovitvijo ljubljanske Akademije za likovno umetnost kmalu po drugi svetovni vojni. Med njo je študiral na zasebnih šolah pri Mateju Sternenu in Francetu Goršetu, leta 1944 pa ga je doletela tragična izkušnja interniracije v Dachau, od koder se je vrnil po koncu vojne.
Po osvoboditvi je na novoustanovljeni akademiji leta 1951 diplomiral, zatem pa se odločil še za specialko pri Gabrijelu Stupici. Že v prvih povojnih desetletjih je likovno kritiko prepričal z značilno grafiko, s katero se je uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov ljubljanske grafične šole (tako kot številni drugi klasični predstavniki te skupine grafikov se je izpopolnjeval v slovitem ateljeju Johnnyja Friedlaenderja v Parizu).
Kot vplive iz sodobnega umetnostnega sveta na razvoj Borčićevega slikarstva izpostavljajo predvsem tri smeri: abstraktni ekspresionizem, informel in geometrijsko abstrakcijo. Njegova zgodnja grafična dela so zaznamovala razmišljanja o organskih oblikah, zlasti o značilni temi školjke, v kasnejšem opusu pa se je odločil za »minimalistični spopad z velikimi formati, ploskvami, barvnimi soočanji in robnimi zarisi«.
Razvil je prepričljiv pozni abstraktni slog, sintezo svojih slikarskih razmišljanj in izkušenj, ki jo je utemeljil na tankočutnih razmišljanjih o slikarski strukturi in s katero se je približal sublimni abstrakciji. Ob grafiki se je slikarstvu intenzivneje posvetil predvsem v petdesetih in šestdesetih letih ter, vnovič, od srede osemdesetih let dalje. V zadnjem obdobju se je posvetil izvirni obravnavi predmetnosti iz vsakdanjega življenja, tudi konkretnim najdenim predmetom, ki jih je vnašal v polje slike.
Serijo Sprehodi, ki jo je predstavil v Cankarjevem domu, je, denimo, zasnoval v smislu duhovnih sprehodov v ateljeju, kot pot do meja slikarske razsežnosti ter imaginacije, pri čemer je kot motivno vodilo ponudil stole. Ta motiv ga je pritegnil že na prelomu tisočletja, a se je k njemu intenzivno vrnil prav v svojem zadnjem obdobju.
Za svoje delo je prejel pomembne nagrade. Ob omenjeni Prešernovi za življenjski opus je že leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1977 Župančičevo nagrado za slikarstvo in leta 1982 tudi Jakopičevo nagrado.
Njegova dela so dostopna predvsem v dveh javnih zbirkah. Za njegovo matično galerijo velja Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, v kateri je zastopan s stalno zbirko slik, v kostanjeviški Galeriji Božidarja Jakca pa hranijo celosten pregled njegovih grafik in številne risbe. Temelj obeh zbirk je izjemna umetnikova donacija na stotine del. Samo grafik v Kostanjevici je, denimo, kar 1038.
