Zadnji pričevalci fašizma

Spomini na fašizem ne morejo zbledeti in z razstavo v DZ so tudi civilisti dobili priložnost, da povedo svojo zgodbo.
Objavljeno
26. januar 2014 16.40
Posodobljeno
27. januar 2014 08.00
Portret Saša Petejan, Ljubljana 24.Januar.2014
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Ljubljana – Ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst so v državnem zboru (DZ) odprli fotografsko-dokumentarno razstavo Zadnji pričevalci, spomini na internacijo v fašističnih taboriščih. Pripravile so jo novinarka Saša Petejan, fotografinja Manca Juvan in zgodovinarka dr. Urša Strle.

Z multimedijskim spletnim projektom poskušajo ohranjati zgodovinski spomin na internacijo civilistov v italijanska fašistična taborišča. V ospredje so postavile osebne zgodbe še zadnjih preživelih, ki so bili iz Ljubljanske pokrajine v fašistična taborišča odpeljani v letih 1942 in 1943, ter njihovih svojcev. Saša Petejan je bila kot pobudnica projekta nominirana za Osebnost Primorske. To sta sicer postala Vladimir Krpan in pater Bogdan Knavs, ki sta v romarski cerkvi pripravila mašo za padle partizane, talce, internirance in druge žrtve vojne.

Druga svetovna vojna in njene posledice še vedno pomembno zaznamujeta Slovence. Kaj želi sodobnikom sporočiti razstava, ki odstira spomin na del dogajanja pred sedemdesetimi leti?

Da se internacija ni končala z razpustitvijo taborišč; tisti, ki so bili pregnani s svojih domov, živijo z njo. Izkazalo se je tudi, da se spomin prenaša na naslednje generacije. Civilisti so šele zdaj dobili priložnost, da povedo svojo zgodbo. Žal nam jo pripovedujejo zgolj mlajši interniranci. Fotografije Mance Juvan gledalcem pomagajo občutiti, kaj pomeni, če ti je odvzeto dostojanstvo, če si brez hrane, brez oblačil, če se znajdeš v povsem neznanih okoliščinah, če je bil tvoj dom uničen in svojci pobiti.

Med pripravo projekta, ki temelji na osebnih intervjujih, fotografijah, na tesnejšem odnosu s pričevalci, se je potrdilo, da žrtve kateregakoli nasilja in konflikta ne glede na čas, ki je pretekel od dogodkov, potrebujejo priznanje, da so žrtve. Tega jim lahko izkažejo bodisi člani družbe bodisi predstavniki političnih ali mednarodne skupnosti. Tako kot se ohranja spomin na tragične dogodke in na trpljenje, ostaja potreba po opravičilu. Žrtve in njihovi potomci čakajo, kdaj bo storilec, naj bo to država, vojska ali neka skupina, prevzela odgovornost za svoja dejanja in se zanje opravičila.

Kako ste prišli na zamisel, da bi se posvetili zbiranju pričevanj preživelih internirancev?

Ključen je bil obisk Crnega vrha, največje množične grobnice v Bosni. Ko sem videla, kako forenziki odkopavajo posmrtne ostanke žrtev, kako svojci stojijo ob jami in iščejo predmete, s katerimi bi lahko identificirali svojce, sem razumela, kako pomembno je, da ljudje vedo, kje so njihovi dragi umrli. V Sloveniji imamo veliko množičnih grobišč. Vprašala sem se, kaj pomeni za nas, da smo kot dvomilijonski narod tako zaznamovani s konflikti in izgubo svojcev. Kot Primorko me je še posebej zanimal fašizem. To je zelo boleča tema, ki razdvaja ljudi, ohranja bolečino in sovraštvo. Do italijanskih fašističnih taborišč je bil potem samo še majhen korak, še posebej, ker sem ugotovila, da vrstniki iz Italije ne vedo ničesar o taboriščih, čeprav stanujejo trideset kilometrov stran.

Vaše raziskovalno področje je tudi medgeneracijski prenos travme. Kako se travmatične izkušnje druge svetovne vojne izražajo v sedanjih generacijah?

Med pogovori s pričevalci sem spoznala, kako pomembna so mesta spomina in spominjanja. Ko povedo svojo izkušnjo, podoživijo dogodke, toda hkrati občutijo olajšanje, da so se lahko razbremenili te travme. Tudi na teh mestih spomina, ki jih lahko obiskujejo tako preživeli kot svojci, lahko doživijo takšno čustveno sprostitev. Pri Slovencih pa predvsem opažam, da je še vedno prisoten ta konflikt, ta boj med dvema taboroma. Nezmožni smo poslušati drug drugega. V medosebnih odnosih pa pomeni velik napredek, če uspemo poslušati tistega, ki je drugačen od nas. Če tega nismo sposobni, pomeni, da je naša bolečina prevelika in da želi biti videna.