Tiskane izdaje
Zoran Smiljanić, avtor številnih stripov, med katerimi so najbolj znani Hardfuckers, se je s koscenaristom Marijanom Pušavcem lotil epohalnega stripovskega dela v barvah.
To so Meksikajnarji, epska saga o slovenskih prostovoljcih, ki so se v letih 1864–1867 v Mehiki borili za cesarja Maksimilijana, brata Franca Jožefa. Risati je začel leta 2004.
Nedavno je izšel četrti del Meksikajnarjev. Kaj vas je pritegnilo
Dejal sem si, da je zdaj čas, da narišem to zgodbo doslej malo znanega koščka slovenske zgodovine. Kar nekaj časa je trajalo, da sem se tega lotil, vendar je najprej treba dozoreti. Meksikajnarji so nastali v skladu z otroško željo in domišljijo, vendar ob obvladanju vseh skrivnosti striparske obrti. Osnovni namen je bil, kaj bi bilo meni in Marijanu kot otrokoma všeč, če bi kaj takega dobila v roke. Skušam ne izneveriti otroka v sebi, ki ustvarja že skoraj štirideset let.
Prepletajo se zgodba avstrijskega nadvojvode Maksimilijana Habsburškega, mehiškega cesarja in slovenskega vojaškega prostovoljca.
Slovenski prostovoljci so vstopili v to okupacijsko vojsko z obljubami denarja, ljubezni, zemlje, bogastva ... Od nečesa so bežali in želeli so si nekaj boljšega. To so slovenske teme izseljenstva in takratnega dobrega marketinga, kajti obljubili so ji marsikaj, od tega pa niso dobili skoraj nič. Dati so morali veliko, včasih tudi najvišjo ceno, torej življenje.
Številne vzporednice z aktualnimi ekspedicijskimi pohodi so prav srhljive.
Tudi cesar Maksimilijan je bil prepričan, da bo Mehiki in domorodcem prinesel med in mleko, civilizacijo, demokracijo, evropske vrednote, kar se je hitro sfižilo in že čez dve leti je podpisal zloglasen črni dekret, po katerem so ustrelili vsakega upornika, ki so ga našli z orožjem v roki. Prvoten namen se je obrnil v svoje nasprotje, dežela se je potopila v nasilje in grozodejstva. Vsi dobri nameni so hitro izpuhteli ...
Zadeve ste se lotili zelo natančno, pomaga vam raziskovalec, bili ste v Mehiki ...
Zgodbo delava skupaj. Na začetku sva se z Marijanom veliko pogovarjala, kako se je bova lotila. Kar nekaj mesecev sva tuhtala, dokler se nisva odločila za dvotirno zgodbo, in sicer cesarjevo in slovenskega prostovoljca. Ena na visoki ravni, druga na posledicah teh odločitev, vendar tudi obratno.
Za vsak album posebej sva se dobila pri njem, v njegovi lepi hiši na deželi, s krasno teraso, gledala s tiste terase in razpravljala, sestavljala prizore, ustvarjala dialoge. Kakšen teden traja, da postaviva osnovno zgodbo.
Ko to končava, Marijan napiše grobi osnutek, jaz naredim slikopis, da ugotoviva, kako dolg bo strip. Nato se do konca še kreše, saj ustvarjava, polemizirava in dodajava. S tem je precej dela, psihološkega in risarskega.
Niste hoteli risati Mehičanov, kot jih vidimo v ameriških filmih?
Moral sem jih spoznati sam. Šel sem v Sierra Madre, se motovilil po kanjonih, šel v Barranca del Cobre, ki je globlji in slikovitejši od Velikega kanjona v ameriški zvezni državi Arizona in malo znan. Mehiko sem raziskal od severnih puščav do juga, vključno s Ciudadom de Mexico, Veracruzom, Pueblom in kraji, v katerih se je dogajala zgodba.
Je nastalo veliko digitalnih posnetkov?
To je bilo leta 1993 in še ni bilo digitalnih fotoaparatov, sem pa posnel veliko filmov in diapozitivov. V starinarnici sem kupil izvrstno knjigo z natančnimi litografijami mest iz tistih časov. Bila mi je zelo dragocena in v veliko pomoč.
Je nujno, da so vam znani kraji, po možnosti tudi ljudje, ki se pojavijo v stripu? Škodi verjetno ne?
Ni nujno, škodi pa ne. Schönbrunn sem narisal, ne da bi bil prej tam, pač po številnih fotografijah. Tako sem ga naštudiral, da sem vedel za vsak vogal, teoretično seveda, kako je videti. Ko sem ga v prvem delu že narisal, sem šel na Dunaj pogledat to palačo in bilo je prav bizarno, kako mi je vse bilo znano.
Redno objavljanje stripov
Ko izide zgodba v albumu,
Kakšni so odzivi ljudi, ko jim poveste, da rišete stripe?
Najprej pomislijo, da rišem stripe za otroke, ali pa ne vedo, kaj bi rekli. Pogosto me vprašajo, ali je težko zadeti isto osebo v različnih položajih, izrazih obraza. Narisati isto osebo stokrat in še več. To je v bistvu najlažje. Vse drugo je težje.
Ustvarjanje stripov je svojevrstno ohranjanje mladosti. Vsekakor je treba ohraniti otroško dušo, otroški način doživljanja. Brez iluzij, brez čarovnije so stripi oropani bistvenega segmenta. Težko je opisati, kaj to je, vendar je razlika, če ima avtor neko čarovnijo, če je na lovu za neznanim ... Ali pa bo delo opravil programsko, kot nekdo, ki gre v službo in oddela osem ur. So namreč tudi taki striparji. En način je konfekcijski, drug pa avtorski.
Slovenski strip je z vami in opusom Tomaža Lavriča končno postal izdelek na svetovni ravni. Magna Purga je bila znanilec teh sprememb.
Ko je začela ustvarjati skupina risarjev, pri Mladini nas je povezal Ivo Štandeker, je poleg tega, da smo imeli nove ideje, novo senzibilnost, bil potreben tudi mladostniško uporen, jezen pogled na klasike stripa.
In do družbe in prejšnje generacije striparjev ...
Moram priznati, da mi je takrat šel Miki Muster na živce, ker se mi je zdel pocukran, otročji in naiven. Takšna sta se mi zdela tudi Jelko Peternelj in Željko Lordanić. Okostenela v svojem svetu, brez lucidnih domislic, brez provokacij, brez tveganja.
Zdaj gledam drugače. Začetnik pa mora čutiti averzijo do generacije 'starcev' oziroma ustvarjalcev prejšnjih generacij. Izjema je Kostja Gatnik, njega sem takrat oboževal in ga še vedno.
Če potegnemo paralelo z glasbo, je bil punk podoben pojav.
Tudi sam sem bil punker v zlati dobi. Kot najstnik sem ga zgrabil z obema rokama, ker je bil to zame pravi izraz. Če smo bili glasbeni in provokativni risarji novega stripa punkerji, je bil Gatnik star hipi, ki mu je bilo vse jasno. Norca se je delal tudi iz mirovništva in rožic.
Verjetno je v slovenskem stripu opravil vlogo, ki jo je v svetovnem rock'n'rollu Frank Zappa ...
Da, cinično, avtodestruktivno in simpatično je raziskoval vlogo in možnosti stripa. Bil je predvsem zelo duhovit. Magne Purge ni nadaljeval, ampak je to zdaj biblija slovenskega stripa naše generacije. Na Mustra zdaj gledam drugače, je klasik. Kot otrok sem ga oboževal, kot mladeniču mi je šel malo na jetra, kot odrasel pa pri njem najdem slabe in dobre strani. Vsekakor je zelo pomemben klasik slovenskega stripa.
Vaši stripi so študiozno postavljeni, v bistvu zelo filmski, in le čakajo na oživitev na filmskem platnu. Po nekaterih so že bili posneti kratki filmi.
Poleg tega sta zdaj v igri še dva scenarija za celovečerni film. Pri enem sem sodeloval, drug pa je nastal po mojem stripu mimo mene.
Filmskost v stripu pri novi generaciji striparjev je verjetno očitna pri tistih, ki so intenzivno odraščali s filmom.
Film mi je bil blizu od zgodnjega otroštva in tega ter mladosti se bolj spomnim po filmih kot realnih dogodkih. Živel sem bolj v fikciji kot resničnem svetu. Moje ustvarjanje je skoraj tako kot snemanje filmov. Film imam zelo rad, občasno tudi kaj napišem o njem.
Kot stripovski avtor uporabljam vse filmske načine in tehnike. Pogosto me vprašajo, zakaj se nisem lotil snemanja filma. Zato, ker nisem general, ki ima vojsko za sabo. Ne le da moraš biti sposoben poveljevati, ampak moraš tudi uživati v tem. Verjetno moraš biti tudi nekoliko tiran in manipulator, kar mi ne ustreza, raje sem brez te dimenzije zvoka in gibanja ter ostanem doma in praskam to, kar si želim ...
Poleg tega je finančna plat snemanja filma prezapletena in v nekaterih delih celo ponižujoča. Tako pa naredim, kar hočem. Tako pač je v življenju, nekaj dobim in nekaj izgubim.
Se vam v glavi vrti film, ki ga preprosto prerišete?
Dostikrat. Temu rečem vizualna projekcija. Ko začnem razmišljati, vidim prizor, kadre, kaj se bo zgodilo in ko se vse to čudežno sestavi, je treba samo še narisati. Problem je, da ni vedno tako. Včasih se ne da. Vizualne projekcije preprosto ni. Potem se znajdeš sam pred praznim papirjem in se počutiš kot ujet v labirintu in ne veš, kako ven. Vsaka črta je problem, siliš papir in siliš sebe ... Najlepše je, ko deluje vizualna projekcija, za katero poskrbi bog, ali višje bitje, ali navdih, ali neka Primičeva Julija, ki ideje po lijaku zliva v glavo. Tvoja naloga je le, da to narišeš.
