Razumeti serijskega morilca

Že ko je Jack Razparač moril prostitutke po londonskih ulicah 19. stoletja, je serijski zločin buril duhove. Tudi mediji­ so vselej skrbno zasledovali zgodbe notoričnih zločincev, še posebej ko je serijske umore v sedemdesetih in osemdesetih letih FBI začel sistematično klasificirati in preganjati.

Ni trajalo­ dolgo, da je okrutne zločine posvojila popularna kultura, denimo s filmom Ko jagenjčki­ obmolknejo. Netflixova nadaljevanka Mindhunter, ki jo producirata režiser David Fincher in igralka Charlize Theron, je nov izvirni prispevek k patologiji morilcev pa tudi družbe, v kateri zrastejo.

Mindhunter (tj. tisti, ki izdeluje psihološki profil morilca) je nastal na podlagi knjige Mindhunter: Inside the FBI's Elite Serial Crime Unit avtorjev Johna E. Douglasa in Marka Olshakerja, štiri njene dele pa je režiral David Fincher, ki je zaslovel s filmom ­Sedem.

TV-serija se osredotoča na mladega agenta FBI Holdna Forda (Jonathan Groff), ki ga preganja vprašanje, kako razumeti tako brutalne zločine, kot so tisti Charlesa Mansona ali Eda Kemperja. Dogajanje je postavljeno v začetek sedemdesetih let. Problem, s katerim se srečujejo organi pregona, je, kako preiskovati zločine, pri katerih motiv ni več jasen oziroma so zločin, okrutnost, trpljenje sami sebi namen. Po množičnih družbenih gibanjih v šestdesetih letih, po atentatu na Kennedyja, po aferi Watergate, torej v času velikih družbenih pretresov se je – vsaj tako se zdi – spremenila tudi narava zločina in zločincev.

Z znanostjo nad serijski umor

Mindhunter je zanimiv predvsem zato, ker se posveča intelektualnim prizadevanjem nekaj posameznikov v FBI – poleg Forda je tu še njegov sodelavec Bill Tench (Holt McCallany), kasneje se jima pridruži še akademičarka Wendy Car (Anna Torv), ki poskušajo razviti znanstveno podlago za proučevanje serijskih morilcev. Pri tem je ključna Fordova ideja, da bi intervjuval enega tedaj najbolj zloglasnih serijskih morilcev Eda Kemperja (Cameron Britton), ki je med drugim umoril mater in številna dekleta. Prav analitično izpeljani intervjuji s tovrstnimi morilci naj bi omogočili razumevanje njihovih perverznih zločinov pa tudi storilcev. Če danes lahko spremljamo številne TV-serije, ki se posvečajo serijskim morilcem, še posebej behaviorističnim enotam FBI, ki na podlagi kraja zločina razberejo, za kakšnega morilca gre (torej izdelajo njegov psihološki profil, ki naj bi bil v pomoč pri njegovem prijetju), je Mindhunter zgodba o rojstvu tovrstne metodologije FBI.

Ključno za uveljavitev nove znanosti je spoznanje, da zločinec ni rojen kot tak, ampak je patološka osebnost produkt vzgoje, okolja, družbe. Kot – skladno z znanim stereotipom – nakaže serija, se osebnost serijskega morilca še najpogosteje razvije ob posesivnih in patoloških materah, ki ob odsotnem očetu sistematično ponižujejo sina, predvsem pa mu ne pokažejo ljubezni. Ena izmed pomembnih ugotovitev FBI je tudi ta, da lahko serijski morilci delujejo kot normalno socializirani člani družbe, četudi v resnici niso sposobni empatije.

Ford in Tench tako postopoma oblikujeta terminologijo, povezano s serijskim morjenjem. Počasi razločujeta med organiziranimi (dolge priprave na umor in izvedba, ki pušča malo materialnih dokazov) in neorganiziranimi morilci (ti morijo impulzivno in zapustijo kaotičen kraj zločina, poln sledi). Kraj zločina torej postane ogledalo storilčeve osebnosti, njegovega nezavednega, iz katerega lahko preiskovalci razberejo marsikaj. Kot na primer Kemper prizna Fordu, je glave žrtev pokopal pod materinim oknom, »ker si je mati vselej želela, da bi jo ljudje spoštovali (look up to her)«.

Prostor za dvom

TV-serija spremlja gostovanja in predavanja Forda in Tencha po lokalnih policijskih postajah v ZDA, ki jim včasih pomagata pri zapletenih in brutalnih zločinih. Eden bolj zanimivih primerov patologije, na katero naletita, je primer ravnatelja, ki ne kaznuje osnovnošolskih otrok, pač pa jih žgečka po podplatih in jim potem za žgečkanje plača nekaj centov. Agent FBI v tem prepozna znake kompulzivnega vedenja, ki bi lahko eskaliralo v hujši zločin, ter se odloči ukrepati. A TV-serija pušča odprto vprašanje, ali je žgečkajoči ravnatelj prestopil mejo dopustnega vedenja ali pa je glavni junak tako potopljen v študijo, da deviantno obnašanje vidi tudi tam, kjer ga v resnici ni.

Toda prav v dvoumnostih in odprtih vprašanjih je glavni čar te nadaljevanke. Zelo pogosto v popularni kulturi zgodbe o serijskih morilcih govorijo predvsem o učinkovitosti agentov FBI, katerih interpretacije in analize osebnosti morilca se vselej pokažejo za nedvoumne, storilca tudi vselej ujamejo in kaznujejo – kot, denimo, v seriji Zločinski um.

Mindhunter stavi na kompleksnost in zagonetnost zgodbe o serijskih morilcih. Tako, denimo, spremljamo tudi Tenchevega posvojenega sina, ki kaže znake nenavadnega vedenja (morda avtističnega?), Tench pa ne zna najti pravega stika z njim. Tovrstni vložki lepo niansirajo značaj obeh glavnih junakov, ki naj bi imela poseben uvid v človeško psiho, a jima ga prav v domačem okolju zmanjka.

Ford se izkaže tudi s pronicljivim, analitičnim umom, a ni nujno vedno empatičen do žrtev. Mestoma se zdi, da se zna bolje vživeti v usodo intervjuvancev – še posebej se zbližata s Kemperjem. V razmerju s svojim dekletom je v nasprotju s tem veliko manj spreten in ­tankočuten.

Tudi Wendy Carr, ki se pridruži obema agentoma pri vzpostavitvi oddelka, posvečenega serijskim zločinom, je bolj zanimiva, kot se zdi. Je predvsem teoretski in praktični kompas, ki glavna preiskovalca usmerja pri raziskavi. Eden bolj misterioznih trenutkov v TV-seriji je, ko Wendy v pralnici svojega bloka začne puščati hrano potepuški mački. V njenem početju lahko razberemo znake osamljenosti, lahko pa je ta drobna epizoda tu le zato, da podčrta ljubeznivost junakinje, ki sicer deluje nenavadno zadržana in hladna.

Prav tovrstni prizori, ki ne prispevajo k razvoju zgodbe, ustvarjajo pravšnjo napetost, ki v gledalcu sproža nelagodje, a ga obenem privlači. S tem morda Mindhunter od gledalca zahteva tudi minimalno samorefleksijo: ali ni nekaj patološkega v kulturi, ki spodbuja in vzdržuje naslajanje nad ­najokrutnejšimi zločini?