Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenska državnost. Jugoslovanska »nacionalistična« kriza in Slovenci v perspektivi konca nacije. Odgovor na slovensko narodno vprašanje. Politični sistem civilne družbe. Pravna ureditev položaja Slovencev kot naroda. Pravica do samoodločbe slovenskega naroda. Avantgardno sovraštvo in sprava. To je le nekaj naslovov razprav, ki so 16. februarja 1987 izšli v znameniti 57. številki Nove revije.
Tisto, kar je 57. številko ločevalo od predhodnih, je bil enoten tematski okvir izdaje, za tisti čas nezaslišanega naslova: Prispevki za slovenski nacionalni program. Šestnajst prispevkov, ki so jih napisali večinoma intelektualci srednje generacije in večinoma pripadniki tako imenovane kritične generacije – prispevek Ljuba Sirca so oblasti nekako preprečile –, je imelo en sam cilj: v javnosti predstaviti idejo o samostojni in demokratični državi. Peter Jambrek, eden izmed avtorjev prispevkov, je pozneje 57. številko označil za simbolno napoved prihoda »slovenske pomladi«.
»Zamisli o slovenski naciji ni navdihovala težnja po nacionalistični osamitvi, ampak želja po osamosvojitvi ter pridružitvi demokratičnim evropskim narodom in državam,« je poudaril slavnostni govornik, predsednik države Borut Pahor, ki je podčrtal predvsem evropski kontekst 57. številke oziroma takratnih Prispevkov za slovenski nacionalni program.
»Razglasitev lastne države ter članstvo v evropskih integracijah ne pomenita, da je slovenska država s tem prispela na konec zgodovine, kjer bo brez pretresov živela naprej,« je še dejal. Temu še posebno oporekajo finančna, begunska in varnostna kriza v EU: »Ne gre le za manj predvidljivo prihodnost Slovenije v EU, ampak za precej manj predvidljivo prihodnost EU same. Tvegam mnenje, da so te krize tudi posledica neučinkovitosti sedanje institucionalne ureditve EU.« Zavzel se je za institucionalno reformo EU in poudaril pomen Ljubljanske pobude za začetek procesa za sprejem nove evropske ustave, katere sopodpisnik je.
Težko nastajanje Nove revije je bilo dokumentirano že v prvi in drugi številki revije same. Njeno zgodovino, vse od oktobra 1979, ko je Služba državne varnosti prvič zaznala poskus ustanavljanja nove literarne revije, do predvečera osamosvojitve oziroma izida 95. številke z naslovom Samostojna Slovenija, pa je pred dvema letoma v knjigi Veliki in dolgi pohod Nove revije izčrpno popisal Igor Omerza. Njegova knjiga je prvič in zbrano na enem mestu predstavila ter dokumentirala celotno zgodbo o udbovskih, partijskih in tožilskih nadzorih in pritiskih na revijo ter posameznike. In čeprav se je mogoče danes ob razbiranju takratne partijske paranoje mogoče tudi zabavati, pa prav Omerzova knjiga pokaže, da so bila osemdeseta leta kljub razpiranju družbenega prostora še vedno tudi zelo mračna leta, polna ovaduhov in prisluškovalnih naprav. Med njimi v stanovanju enega glavnih akterjev Nove revije Dimitrija Rupla, ki je bil v času izida 57. številke njen odgovorni, Niko Grafenauer pa glavni urednik.
Nič presenetljivega zato ni bilo, da so se po izidu Prispevkov vrstile zaprte in odprte seje najrazličnejših partijskih instanc, med njimi seja Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije. Takratni predsednik slovenskih komunistov Milan Kučan je vizionarsko ugotovil, da »z nekaj sestanki in nekaj akcijami ne moremo teh tez spraviti z oblike zemlje«. Še direktnejši je bil sekretar Franc Šetinc, ki je pisanje noverevijašev označil kot boj za oblast, predsednik slovenskega predsedstva France Popit pa je partijsko nemoč konsistentnega odgovora na zahteve po demokratizaciji družbe in samostojni državi občutil kot »obliko fašističnega nasilja nad ljudmi«.
Prepričanje o nujnosti sistemskih sprememb
A to je bil nepovratno že čas čedalje bolj razgaljenega ideološkega vakuuma, s katerim »avantgarda delavskega razreda« ni zmogla ne znala več odgovoriti na izzive prihodnosti. Zdi se, da trideset let pozneje, ko imamo svojo državo in parlamentarno demokracijo, ti izzivi niso nič manj usodni, kot so bili za prihodnost Slovenije osemdeseta leta preteklega stoletja. Je pa seveda fokus teh izzivov z osamosvojitvijo, demokratizacijo ter članstvom v evropske integracije danes drugačen. Tisto, kar je morda obema obdobjema skupno, je vse močnejše prepričanje o nujnosti sistemskih sprememb – če so se te pred tridesetimi leti tikale spremembe političnega sistema, torej demokratizacije družbe, se zdaj tičejo iskanja ustreznih alternativ vse aktualnejšemu razkrajanju Evropske unije.
O tem nazorno govorijo tudi nekateri naslovi oziroma razprave s posveta Prispevki za slovenski nacionalni program II, ki ga je danes ob tridesetletnici izida 57. številke organizirala Sazu. Če je namreč filozof Tine Hribar pred tremi desetletji svoj prispevek naslovil z nič manj kot Slovenska državnost, ga je tokrat Slovenci in druga evropska renesansa. Če se je sociolog Dimitrij Rupel ukvarjal z slovenskim narodnim vprašanjem, se zdaj s temo Nove Evrope. Če je pravnik Peter Jambrek pisal o pravici do samoodločbe slovenskega naroda, je v njegovem sedanjem fokusu nova evropska ustava. Tisto, kar je skupno Sloveniji pred tridesetimi leti in danes, je očitno vprašanje sprave. Filozofinja Spomenka Hribar je v svojem prispevku Avantgardno sovraštvo in sprava tako lahko »le« dodala številko dve. O spravi in njenih posledicah pa je govoril tudi zgodovinar Bojan Godeša.
Skupaj s pisateljem Nikom Grafenauerjem, ki je predstavil ozadje 57. številke – ta je po njegovem prinesla nov koncept slovenstva, zdaj pa smo »družba z nizkim stanjem duha, pogojena z mentalno bedo« – so bili Jambrek, Rupel in Hribarja tudi edini razpravljavci na včerajšnjem posvetu iz nekdanjega kroga Nove revije oziroma avtorjev prispevkov za 57. številko. S svojimi pogledi na slovensko in evropsko prihodnost so sodelovali še Matej Avbelj, Jože Mencinger, Darko Darovec, Matjaž Gams, Andrej Rahten, Peter Kovačič – Peršin, Rok Svetlič, Jernej Letnar Černič, Tomaž Grušovnik in Marko Ivan Rupnik. Njihove razprave bodo izšle v zborniku, prispevek Tineta Hribarja pa tudi v prihodnji Sobotni prilogi.
