Rumeni veter, ki odganja mir

Literatura rešuje našo razvrednoteno individualnost. Pomaga nam zbežati pred stereotipi in predsodki, ki na nas prežijo izza vsakega vogala. Knjige po svoje rešujejo ta nemirni svet, ki ne razmišlja več s svojo glavo in ki se prostovoljno odpoveduje lastnim besedam, je prepričan David Grossman, eden najbolj znanih izraelskih pisateljev. Njegove knjige je mogoče najti v vsaki knjigarni sveta, ki da kaj nase. Pogovarjala sva se nedaleč od obzidja starega Jeruzalema, svetega mesta treh ver, ki ga za svojo prestolnico poleg Izraela hočejo tudi Palestinci. David Grossman, rojen v Jeruzalemu, jim priznava to pravico.

Kaj vam pomeni knjiga? Bi se strinjali s Kafko, ki je nekoč zapisal, da je knjiga pravzaprav nekakšna sekira za zamrznjeni ocean v nas?

(Premislek) Knjiga je zame pot, kako razumeti življenje, ki je vedno bolj kaotično, nerazumljeno, samovoljno. Zame je knjiga ustvarjanje nekakšnega prostora, doma v realnosti, ki je vedno bolj podobna izgnanstvu. In poleg tega zelo rad pripovedujem zgodbe ...

Pri tem gre za nekakšen instinkt, kot pravite v svoji zbirki esejev Pisanje v temi ...

V resnici gre za instinkt. Mislim, da je instinkt za pripovedovanje zgodb v vseh nas. Povsem enak je vsem drugim instinktom, ki vodijo naše življenje. Prav osupljivo je, kako hitro spoznamo zgodbo, idejo, ki bi lahko postala zgodba, ko pride v nas. Vsak dan vsrkamo vase na milijone informacij: verbalnih, neverbalnih, fizičnih, takšnih in drugačnih. Toda kljub tej poplavi dogodkov v njih v hipu prepoznamo zgodbo. Če je zanjo prostor v našem srcu, nas v hipu zasrbi, da bi jo povedali še drugim, svojim bližnjim, komurkoli. Jaz kot pisatelj seveda svojim bralcem. In to je pravzaprav bistvo vse zgodbe ...

... ki naj bi tajala zamrznjene glasove v nas in v drugih, če ostaneva pri Kafki.

Če pisatelj to doseže, potem je opravil svoje poslanstvo.

Literatura danes v resnici v mnogočem rešuje svet. Rešuje nas plehkosti in enodimenzionalnosti, je denimo dejal Herbert Marcuse.

Svet nas preplavlja z informacijami. Zaradi tega smo tako rekoč obsojeni na posplošeno razmišljanje in govorjenje. Naravnost grozljivo je, da v to v bistvu prostovoljno privolimo. Ljudi v hipu začnemo deliti na bele in črne, na Izraelce in Arabce, na verujoče in neverujoče, na priseljence in okupirance. Zelo slabo je, da mediji pravzaprav spodbujajo stereotipe in predsodke. Že sam izraz mass media pove, da današnji časopisi, radio, televizija in internet ljudi naravnost silijo k temu, da ne razmišljajo več s svojo glavo in da se odpovedo lastnim besedam. Množični mediji ustvarjajo jezik za množice, ki posameznika odrešuje odgovornosti za lastne besede in razmišljanja.

Literatura počne ravno nasprotno: rešuje našo razvrednoteno individualnost. Ko listaš časopis, ki ga v istem hipu drži v rokah še sto tisoč drugih ljudi, imaš občutek, da pripadaš nekemu kolektivu, da si del te združbe. Ko pa bereš knjigo, ko jo je morda ravno tako vzelo v roke sto tisoč ljudi, si z njo popolnoma sam. Vsaka knjiga me bere na način, ki je zame nekaj enkratnega. Vsak bralec knjigo bere po svoje, drugače od drugih. Knjiga nam zato v resnici pomaga bežati iz stereotipov in banalnosti, ki na nas prežijo izza vsakega vogala.

In uči nas, kako ohraniti človečnost tudi v najtežjih trenutkih. Človeka je danes namreč zelo lahko uničiti, kar ne dokazujejo le dogajanja tu na Bližnjem vzhodu, ampak tudi drugod po svetu: v Ruandi, v Bosni, v Čečeniji.

Zagotovo. Prva in najpomembnejša naloga vsakega pisatelja, nekakšen pisateljski instinkt pravzaprav, je razumeti notranjost človeka. Ljudje praviloma nikoli ne razkrivajo svoje notranjosti, zato jih tudi nikoli v celoti ne poznamo. Njihova notranjost je drugačna od zunanjosti. V knjigi Glej geslo: ljubezen denimo opisujem poveljnika nacističnega taborišča. Kaj je lahko bolj strašnega, grozljivega zame kot prav ta človek? Toda kljub temu je prva naloga pisatelja opisovati realnost z zornega kota drugih. Pisatelj se zato preprosto mora vživeti v vlogo nacista, ženske, Palestinca, otroka ali starca in celo psa ali mačke. Ta instinkt, odkrivati način, kako obstati v tem življenju, nas v resnici naredi bolj človeške. Prek literature spoznavamo, kako drugi ljudje doživljajo svet in nas same.

Treba je torej zlesti pod kožo svojih junakov.

Brez tega dejansko ni prave literature.

Pomembno je torej biti Gisella, pravite v eseju o svojem pisateljskem delu?

Ko pišem, moram razumeti, poznati vse telesne lastnosti in kajpak tudi dušo mojih junakov. Gisella, Momikova mama iz romana Glej geslo: ljubezen, ki ste jo omenili, je bila majhna ženska, zato je pri svojem šivalnem stroju potrebovala dodaten pedal. Po svoje nepomembna podrobnost, toda brez nje ni celote, ki pa je za knjigo bistvena. Vedeti torej moram, kako moji junaki hodijo, kako govorijo, kako jedo, kako se ljubijo, kako spijo. Poznati moram barvo in melodijo njihovega glasu. O njih moram vedeti prav vse. In to v mojih delih tudi počnem. Ti moji junaki zaživijo v meni. Potopim se v njihova življenja.

Toda zanimajo vas tudi zunanje sile, ki včasih zelo grobo in samovoljno posegajo v naša življenja?

V skorajda vseh mojih knjigah pišem o ljudeh, ki so ujetniki te zunanje, od njih neodvisne samovolje. Pišem o življenju pod okupacijo, o nacističnem režimu, o nenehnem prilagajanju muhavosti in norosti drugih, o prilagajanju silam, ki v nas ubijajo iskre življenja, svetlobe in domišljije. V takšnih situacijah se vedno vprašam, in to seveda velja tudi za moje junake, ali sem to res še vedno jaz, ali so to še vedno oni. Kako obdržati svoj jaz v času holokavsta? Kako ostati človek? Kako ne podleči skušnjavam zla? Te vedno obstajajo. Vsakogar, ki ima oblast, namreč neznosno mika, da bi jo zlorabil.

V svojih delih se veliko ukvarjate z zgodovino. Kako pomembna je za literaturo? Hegel je na primer dejal, da zgodovino ustvarjajo zli ljudje. Toda zagotovo velja tudi obratno: tudi zgodovina lahko naredi ljudi zelo hudobne ...

Zame je zgodovina zelo pomembna. V njej je vsa infrastruktura naše identitete. V njej leži temelj našega jezika, ki je za nas nekakšen nacionalni arhiv. Naš jezik je zelo star. Tri tisoč let in več. To je jezik biblije. Zgodovina je zatorej zelo pomembna. Nenehno nam kaže, kako države, narodi in posamezniki prek nje doživljajo in ponavljajo svojo usodo. Nietzsche je denimo svaril pred ponavljanjem zgodovine. Tragedija je, da se posamezniki in narodi kot celote nenehno spotikajo in padajo ob kamnih, ki so nekoč že bili pred njimi. Toda kljub grenkim izkušnjam iz preteklosti danes ponavljajo iste napake. Postali so ujetniki svojih tragičnih zmot, saj je njihova identiteta v bistvu zgrajena prav na polomih. Namesto da bi na osnovi izkušenj okrepili moč in identiteto, so postali ujetniki lastnih zgodovinskih zgodb. Zato vedno močno dvomim o velikih epih in mitih. So pomembni za narod, saj mu dajejo nekakšno magično moč, toda po drugi strani postajajo njihova - in naša skupna - ječa. Ne osvobajajo nas in ne varujejo nas pred napakami iz preteklosti.

Ste se v Levjem medu morda zaradi tega lotili mita o Samsonu, polnemu prispodob in vzporednic tudi za današnjo rabo?

Ne le zaradi tega, ampak tudi zato, ker imam zelo rad biblijo. Nisem vernik, toda kljub temu sem zelo navezan nanjo.

Veliko Izraelcev se v bistvu še danes identificira s Samsonom.

Za Izraelce je velik junak. Zato nikoli ne rečemo samo Samson, ampak vselej junak Samson. Za judovski narod, ki so ga v zgodovini nenehno podjarmljali, je bil takšen junak pravi čudež. Zato so ga Izraelci oboževali stoletja in to počnemo še danes. Toda če podrobneje analiziramo njegovo početje, hitro ugotovimo, da je bil kriv za strahotna uničenja in da nas je v odnosih s Filistejci nenehno pehal v težave. Bil je vodja, politični vodja pravzaprav. Njegova naloga je bila skrbeti za blaginjo in mir v deželi, toda s svojimi odločitvami nas je pogosto potiskal v nepotrebne in brutalne spopade, ki so zahtevali veliko žrtev na obeh straneh ...

... kot v današnjih spopadih s Palestinci ...

Da. Vzporednic je v resnici veliko. Toda Samson je to počel v glavnem iz sebičnih nagibov in spolne sle. Biblija mu kljub temu namenja cela tri poglavja. V bibliji zlepa ne dobiš toliko prostora, razen če nisi zelo blizu njenim »urednikom«. To je zelo pomenljivo dejstvo. Mislim, da Samson še dandanes pooseblja vse probleme, ki se v Izraelu pojavljajo v današnjem času. Nikoli se nismo naučili, kako živeti s to ogromno močjo, ki je zdaj v naših rokah. To se je sicer težko naučiti, toda za nas, ki smo bili v zgodovini tolikokrat povsem brez moči, na robu prepada, je ta današnja moč, smo namreč definitivno regionalna supersila ...

... ne le vojaška, ampak tudi tehnološka ...

... ko imamo najboljše letalstvo, atomsko orožje, v resnici nekaj nenavadnega. Ne vemo, kako jo uporabiti. Kljub tej moči smo namreč še vedno zelo krhki. Mnogi Izraelci še danes niso povsem prepričani, ali bomo kot narod v resnici obstali. To je naša tragedija. In vsa vojaška moč tega sveta ne more rešiti tega globokega, eksistenčnega pomanjkanja zaupanja vase. Morda se tudi zato današnja politična in vojaška elita prepogosto zateka k samsonskim vzorcem delovanja, ko vojaška moč lahko zelo hitro postane bogastvo, ki škoduje svojemu lastniku. Še zlasti ko gre za pretirano uporabo te moči in za avtomatično zatekanje k nasilnim dejanjem, namesto da bi razmislili o drugih načinih delovanja.

Toda Samsonova zgodba, ki je stoletja vznemirjala največje duhove sveta, slikarja Rembrandta in Van Dycka na primer, pa tudi mnoge literate, je kljub nasilju vendarle tudi zgodba o ljubezni in izdajstvu?

To je zelo globoka, po svoje toplo človeška in univerzalna zgodba, ki me je še posebej fascinirala. Bolj kot poteze, ki so iz Samsona naredile nacionalnega junaka. Ko bereš biblijo tako, kot jo berem jaz, nenadoma odkriješ v njem poteze, ki so tistim, ki slavijo le njegovo moč in junaštvo, običajno prikrite. Samson je zelo osamljen človek. Hrepeni po tem, da bi bil ljubljen. Ima visok položaj in je zelo pomemben, vendar ni ljubljen. Želi si ljubezni, toda vedno izbere žensko, ki ga prevara. Vsi smo obsojeni na ponavljanje napak. In Samson jih ponavlja eno za drugo. Podobno zgodbo doživljamo v Izraelu danes, pri zbliževanju s sosedi. Odnos do Izraela ni takšen, kot bi si ga želeli. Židje smo namreč tudi danes, v 21. stoletju, še vedno tujci v tem svetu. Ena od definicij židovstva denimo pravi, da gre za narod, ki se nikjer ne počuti doma. Celo v najbolj prijateljskih državah ne. Zato je bil ustanovljen Izrael, da bi dobili svoj dom. Ki pa še vedno ni tak, kot bi moral biti.

Ta tragedija se ponavlja že stoletja. Ena najhujših preizkušenj je bil zagotovo holokavst. Toda zdi se, da je bil holokavst celo v izraelski literaturi dolgo nekakšna tabu tema. Bil je povsod in hkrati nikjer.

Res je. Rojen sem bil devet let po drugi svetovni vojni. Zrasli smo v molku. Ljudi, ki so preživeli holokavst, s svojimi vtetoviranimi številkami na rokah, smo se otroci v bistvu bali. Čutili smo, da se je tam zgodilo nekaj strašnega, toda nihče nam ni o tem ničesar govoril.

Kot tudi Momiku iz knjige Glej geslo: ljubezen ne?

Da. V vsakem otroku je bil tedaj nekakšen Momik. Toda že kot otrok sem si poskusil ustvariti nekakšno sliko - iz govoric, odlomkov različnih pogovorov - kaj se je tam pravzaprav v resnici dogajalo. Vsega namreč ni bilo mogoče prikriti. Toda ko sem le začel spoznavati stvari, ko sem začel brskati po knjigah in videl tiste grozljive fotografije, preprosto nisem mogel verjeti, da se je kaj tako strašnega v resnici lahko zgodilo.

Več v tiskani izdaji Sobotne Priloge