Stare poti ne odpirajo novih vrat

Jurij Krpan je dolgoletni direktor­ ene (prostorsko) najmanjših umetniških ustanov, Galerije Kapelica. Da sta njen domet in simbolna moč velika, se je najbolj epohalno pokazalo na letošnjem festivalu Ars Electronica, na katerem je Kapelica kot producent umetniškega projekta zmagovalke Maje Smrekar proslavljala prestižno nagrado zlata nika.

Za Jurija Krpana se s to nagrado zgodba spajanja umetnosti in znanosti, ki ji je Kapelica programsko zavezana že od devetdesetih let, ne konča. Kot član žirije festivala Ars Electronica je dobro seznanjen z delovanjem te umetniške institucije in mednarodne scene, predvsem pa s tem, kaj tovrstni dogodki, umetniški projekti, ki skupaj z znanostjo razvijajo tehnološke rešitve, pomenijo za razvoj, predvsem pa za kakovost življenja ljudi prihodnosti.

Zlata nika Maji Smrekar je tudi nagrada Galeriji Kapelica, ki več kot dvajset let razvija to hibridno umetnost.

Moram vas spomniti, da so umetniška dela, ki so nastala v produkciji Kapelice, v tem obdobju nanizala vrsto častnih priznanj na Ars Electronici pa tudi drugih nagrad. O našem delu priča vpetost v številne mednarodne mreže, ki jih financira EU. Nagrada Maji Smrekar je vrhunec in posledica dolgotrajnega dela Zavoda Kersnikova, kjer dejavnosti Kapelice podpirata še laboratorij za mehatroniko Rampa in laboratorij za umetniško raziskovanje živih sistemov BioTehna.

Hibridna umetniška institucija, sposobna ekipa sodelavcev in Majina globokega spoštovanja vredna prizadevanja zadnjih deset let so iz projekta v projekt krojili takšen umetniški opus, ki je na koncu prepričal žirijo med 1067 kandidati za nagrado Ars Electronice za hibridno umetnost. Izbor zmagovalnega projekta za poznavalce dogajanja na področju sodobne raziskovalne umetnosti ni presenečenje.

Za marsikoga je zmes umetnosti in znanosti, razvijanje tehnologij skozi umetniške projekte, precej abstraktna reč, ki nima veliko skupnega z našimi življenji.

Živimo v svetu, ki je prežet z različnimi tehnologijami, od katerih postajamo odvisni. Žalostno dejstvo je, da posamezniki in družba nereflektirano absorbirajo možnosti, ki jim jih ponujajo visokotehnološke rešitve, in vedno večkrat se pred nas postavlja vprašanje: kdo uporablja koga, ljudje tehnologijo ali tehnologija nas?

Znanost ustvarja vednost in znanje, tehnologije omogočajo rešitve, naloga umetnosti pa je ustvarjati priložnosti za razumevanje, kaj znanost in tehnologije, ki izhajajo iz znanstvenih dognanj, pomenijo za posameznika, družbo in življenje (tudi živali in rastlin) nasploh. Ars Electronica v Linzu je danes eden najpomembnejših umetniških festivalov, na katerem so predstavljena umetniška dela, v katerih se na nepričakovane načine srečujejo, prepletajo in trejo umetnost, znanost in tehnologije.

Poleg tega, da osrednja muzejska institucija pritegne v to mesto ogromno obiskovalcev, letni obisk se giblje okrog petsto tisoč obiskovalcev, in s tem tudi precej denarja, je tu še AE Futurelab, ki je ena ključnih podpornih dejavnosti celotne institucije. Ta laboratorij je sprva nastal kot tehnološka podpora festivalu in muzejskim postavitvam, sčasoma pa so začeli podpirati programe tudi v drugih kulturnih ustanovah v Linzu in drugje v Avstriji. Pred kratkim so prepoznali strokovnost in potenciale tudi v gospodarstvu. Zdaj prihaja k njim gospodarstvo, zavezano razvoju človeku prijaznih tehnoloških rešitev, med drugim vodilni proizvajalci s področja avtomobilizma, ki se danes pospešeno robotizira.

Če prav razumem, je ta tehnološka institucija svoje delo za industrijo in gospodarstvo razvila s pomočjo umetnosti? Sliši se kot znanstvena fantastika.

Saj na neki način tudi je. Vzemimo na primer virtualno resničnost, geolociranje, razširjeno resničnost (augmented reality), s temi temami so se intermedijski umetniki ukvarjali že pred več kot petnajstimi leti, veliko preden so prispele na trg prve komercialne naprave. Sistem satelitske navigacije in vodenje voznikov avtomobilov so na AE razvili že veliko prej kot na primer Garmin in tudi njihov predlog uporabniškega vmesnika je veliko bolj prijazen in intuitiven, kot so vmesniki, ki jih uporabljamo zdaj.

Na Ars Electronico vsako leto pride na tisoče umetniških projektov in izjemnih idej, ki so za tovrsten laboratorij enkratna baza podatkov in zamisli, ki je očitno plodna za iskanje tehnoloških rešitev. V Futurelab je, denimo, prišel koncern Mercedes, ki bo predvidoma leta 2027 tržil svoj samovozeči avto. Ta je obenem robot, povezan z internetom in internetom stvari [to so objekti, ki med seboj komunicirajo, se povezujejo in delujejo prek spleta], zbira podatke ter komunicira z voznikom. Pri Mercedesu niso znali razviti komuniciranja tega avta s pešci – torej z realnostjo, ki ni digitalna. V Futurelabu so za Mercedes razvili protokol komunikacije avta z ljudmi na prostem. Avto se zdaj zna ustaviti, s svetlobnimi in zvočnimi signali sporočiti, da je zaznal človeka, mu z laserjem na tla projecira prehod za pešce (zebro) in ga 'povabi', da varno prečka cesto. To je le ena od številnih znakovnih transakcij med človekom in strojem, ki so jih razvili oblikovalci, ki razumejo potenciale tehnologije ter razmišljanje in čustva ljudi.

Ars Electronica ima letni proračun štirideset milijonov evrov, šestdeset odstotkov tega denarja dobi prek projektov, ki jih Futurelab izvaja za gospodarstvo in na kulturnem trgu.

Še vedno ne razumem dobro, kaj ima pri tem umetnost, umetniška ideja?

Reciva takole. Takšna institucija, kot je Futurelab, ki dela tako za avtomobilsko industrijo kot za Hollywood – skratka s takšnim diapazonom –, ne bi nikoli nastala, če bi jo zgradili kot zgolj laboratorij za iskanje tehnoloških rešitev. V Futurelabu uporabljajo tako 'design thinking' kakor 'art thinking' – umetniško mišljenje, ki na neki način predhodi oblikovalsko razmišljanje.

Umetniki so ustvarjalci idej, vizionarskih zamisli, idej, ki se zdijo kot znanstvena fantastika, kot ste rekli. Podporna institucija, kot je Futurelab, prevaja njihove metafizične ideje v oblikovalske in naposled tudi tehnološke rešitve, ki so v drugem koraku uporabne tudi na tej čisto banalni, vsakdanji realnosti: za gospodarstvo. Poleg tega so umetniki pogosto lahko korektiv obstoječih tehnoloških rešitev. 'Big data', velike podatkovne baze, ki jih kopičijo lastniki socialnih omrežij in drugih internetnih platform, internet stvari prinašajo tudi tehnološke aplikacije, ki so potencialno nevarne ali sčasoma ljudem škodljive. Umetniki s specifično perspektivo, navdihom in senzibilnostjo lahko hitro zaznajo te nevarnosti ali pasti ter na ravni ideje in izvedbe korigirajo določen tovrstni digitalni produkt.

Za Avstrijce se je naložba v Ars Electronico in posledično Futurelab obrestovala. Je tudi pri nas na vidiku institucija, ki bi znala v slovenskem prostoru kapitalizirati to nenavadno zvezo med umetnostjo in znanostjo?

V Kapelici si že več kot petnajst let prizadevamo za vzpostavitev hibridne platforme po zgledu MIT medialaba (medijskega laboratorija) oziroma prej omenjenega Futurelaba. Neposredno in posredno smo del različnih mednarodnih pobud, ki skušajo povezati umetniške vizionarje s tehnološkimi avantgardami in njihove aplikacije za neposredne uporabnike narediti vzdržne, nenevarne in uporabniku prijazne. Smo pobudniki vzpostavitve vseslovenske platforme za sodobno raziskovalno umetnost. Z njo bi vzpostavili ekosistem za umetniške, izobraževalne in inkubatorske dejavnosti, ki bi omogočal visoko tehnokulturno pismenost. Platforma bi bila fizično postavljena v Sloveniji, delovala pa bi ­mednarodno.

Lahko poveste kaj več o vaši zamisli?

V Sloveniji imamo nekaj izjemnih kulturno-umetniških organizacij, ki so mednarodno priznane na področju sodobne raziskovalne umetnosti. Z njimi si želimo ustanoviti platformo in v njenem okviru vzpostaviti institucijo, za katero za zdaj uporabljamo kar generično ime Futurelab. V razviti obliki bo to atraktivna razvojna in predstavitvena platforma zanimiva za umetnike, znanstvenike inženirje in najširšo javnost, ki bo lahko v neposredni interakciji z oblikovanjem prihodnosti. Konceptualno se pri vzpostavljanju te institucije držimo aksioma, da je prihodnost najlažje napovedati, če jo ­soustvarjaš.

Kako daleč je realizacija tega projekta?

Blizu in daleč hkrati. V osnovi izhajamo iz ukrepa, ki je tudi na podlagi naših prizadevanj zapisan v aktualnem nacionalnem programu za kulturo, v katerem je projekt označen kot Mreža centrov za sodobno raziskovalno umetnost, njegovo poslanstvo pa je prilagoditi izhodišča za črpanje kohezijskih sredstev 2014–2020. V vladnem operativnem programu za črpanje teh sredstev je potreba po vzpostavitvi sistematičnega povezovanja med umetnostjo, znanostjo in tehnologijami pristala predvsem zaradi razsvetljenih ljudi na ministrstvu za znanost, vizionarjev na vladni službi za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.

Projekt je dobil zeleno luč za povezovanje strateških razvojnih in inovacijskih partnerstev, znanih pod imenom SRIP, z gospodarstvom. V tem trenutku nestrpno pričakujemo odločitev ministrstva za kulturo. Na njem je, da sprejme izziv in izvede razpis, ki bo omogočil, da vizije dobijo meso in kosti.

Koliko proračunskih sredstev bi terjala vaša zamisel?

Za institucijo, o kateri govorimo, je v kohezijskih sredstvih namenjenih slabih deset milijonov evrov, ki bi v petih letih omogočili, da postavimo na noge vzdržen regijski ekosistem dejavnosti, ki bo ustvarjal presežke za umetnost, znanost, tehnologije in industrijo. Res je, projekt je zahteven, toda zahtevni so tudi časi, v katerih živimo.

Z umetnostnim delom dvigujemo letvico stroki v kulturi, z medresorskimi projekti ozaveščamo misleče odločevalce, s sposobnostjo prevajanja vizij v socialne in druge inovacije pa lahko pomembno prispevamo k dvigu kakovosti življenja. Sodelovanje med umetnostjo, znanostjo, tehnologijo in gospodarstvom pri nas še nima pravega zamaha. Toda, kot vsi dobro razumemo, stare poti ne odpirajo novih vrat.