Subjekt nad breznom

August Strindberg: V Damask
režija Aleksandar Popovski
SNG Drama Ljubljana
premiera 18. 12. 2010

V jedru uprizoritve V Damask je, tako se zdi, iščoči subjekt. Neznanec (pomenljivo ne-ime junaka, središča uprizoritve, ki se tako izgublja, udira, ponika), ki ga z domala neznosnim žarom, drzno prezenco v prasketanju trenutka, kljuvajočo vero v iskanje, ne najdeno, igra Igor Samobor (v trojni vlogi: hkrati lik, on sam, igralec in avtor, Strindberg, ki mu je z novopečenimi brki tudi precej podoben …), po »svetu« v resnici ne blodi, v njem je namreč neka zanesljivost, gotovost, vendar gotovost iskanja, subjektivacije, ki večji del poti poteka kot zanikanje. Ne gre toliko za iskanje jaza, ega (za kar je šlo v prvi slovenski uprizoritvi Poti v Damask v režiji Aleksandra Jurca), tudi ne drugega (in še manj Drugega, čeprav se ta vsake toliko časa grozljivo – in simpatično naivno – »pokaže« z gromom in bliskom), bolj nekakšnega mrzličnega ujemanja, ujetosti in hkratne prostosti, ter zavedanja presunjene prisotnosti v pojemajoči kontingenci sveta. Neznanca, ki se v Samoborjevi izvedbi trmasto bori z lastno »peklensko uporniško naturo«, najmočneje določijo začetni prizori, v katerih zavzema v svetu poplesujoče poze kot nekakšen bonvivan, celo zabavljač, rahlo melanholičen, a, kot se izkaže, v temelju zaznamovan s trojno odsotnostjo: brez izrazite strasti, čeprav ne brez nenehne zavzetosti, brez sovraštva, čeprav je o njem nenehno govor, pa tudi brez ljubezni, za katero naj bi v njegovem pehanju nenehno šlo. Neznanec ni Faust in ne Don Juan, ni Woyzeck in ne Peer Gynt, ni Baal in ne Roberto Zucco, čeprav se v njem kot v nekakšen postmodernistični puzzle sestavljajo njihove sledi. Četudi je njegov svet kompleksen in kljub mnogim razpokam (ki jih dobro »simbolizirajo« monumentalni scenski elementi avtorja Svena Jonkeja, nakazujoči njegov razklani in neprestano spreminjajoči se notranji svet) celovit, njegova pot (v Damask; sicer je v novem prevodu Darka Čudna »pot« iz nekdanjega prevoda naslova »izgubljena«) v prvem delu uprizoritve poteka nekako linearno, skoraj brez emocij, bolj v nekem nakazovanju, nadziranju, potlačitvi, v skorajda epskem pripravljanju prostora za nadaljevanje, za dramo. Ta se najmočneje razživi v drugem delu in zgosti v prizoru, ko Neznanec malodane ritualno potaplja glavo v vodo in na meji fizične vzdržljivosti končno začuti svet kot čutno tvarino, kot da bi se ga šele tu dotaknil, se z njim ujel v situaciji, ko ne more več govoriti, ko je vse samo še nemi dih v stiku s prasnovjo: subjekt nad breznom, v katerem nanj preži njegova dokončna rešitev.

Lahko bi rekli, da je uprizoritev najučinkovitejša tam, kjer – v sicer močno okrajšanem in že preorganiziranem besedilu – iz njega napiše svojo, uprizoritveno (post)dramo, v »mehaničnem« obnavljanju besedila (v prvem delu) je (pre)dolga in manj zanimiva, zgolj ekspozicija nekega temeljnega dejanja, ki v drugem delu kljub vsemu in z vso močjo vznikne; ponovno pa jo nevtralizira po nepotrebnem podaljšan zaključni del. Aleksandar Popovski režira s prepoznavnim občutkom za ritem, sicer pogosto ostajajoč zgolj na gladki površini, ki mestoma spominja na Pandurjev teater (mimogrede: tudi z izbiro sodelavcev, poleg scenografa še glasbenikov, dua Silence, ki dajeta z glasbenimi ilustracijami in dramatičnimi poudarki predstavi dodaten ritem), vendar s smislom za hitre prehode v besedilu, za tektonske menjave časov, prostorov in identitet, ki jih blaži z očitno sprijaznjenostjo protagonistov tega fascinantnega kozmosa, s tendenco k pomiritvi in spravi, ki se pokaže – vsej ideološki naivnosti navkljub – kot resnično mogoča šele na koncu. Najmočnejša zastopnica te »filozofije pomiritve« je Silva Čušin v več vlogah, zdi se, kot da bi premogla neki oddaljeni uvid v dogajanje, razdaljo, ki pa je – paradoksno – ravno zaradi tega najbolj polna bližine. Manj enovita je Barbara Cerar kot dama, ki, kot da bi ves čas živela v nekem svojem majhnem, na videz nepomembnem, toda upornem paralelnem svetu, onemogoča temeljno srečanje z drugim. Strindbergovski infernalno-onirični svet s svojo lastno, a v izhodišču s prevladujočim uprizoritvenim tonom usklajeno igralsko prezenco utelešajo še Tina Vrbnjak, Janez Škof, Marko Mandić, Valter Dragan in Zvone Hribar.