Telenovela epskih ambicij

Na simbolni ravni je v breznu srce partizanskega komandanta, Slovana, »titina« Novaka. Blatno, zapacano, temno, zlo. V breznu so posledično zato srca Italijanov. Dobesedno. Okrog brezna ni ničesar. Nobenega konteksta. Nobenega prej, nobenega potem. Svet je enostaven, brez sivih odtenkov ali komaj kakšnim. Na eni strani primitivni, nekultivirani, necivilizirani, vandalski »slavi«, na drugi kultivirani, civilizirani, miroljubni in nedolžni Italijani. Leto tega sveta je (najbrž, saj je tudi tu film zmeden in nedosleden), 1945. Leto, s katerega je ta svet ekraniziran, in kar je pri vsej stvari pomembneje, pa leto 2005.

Film Il coure nel pozzo, s prevodom Srce v breznu, 65-letnega italijanskega režiserja Alberta Negrina, ki je nastal v produkciji italijanske državne televizije, ne zdrži resne filmskokritiške presoje. Če namreč pustimo ob strani dejstvo, da je že pred snemanjem postal generator žolčnih medijskih razprav in diskusij, ga je namreč težko razglasiti za kaj več kot telenovelo. Dramaturško je film razvlečen, vse v njem je poenostavljeno.

Odmislimo za zdaj, do so na eni strani italijanski civilisti, na drugi pa slovanski (torej, brez sprenevedanja, jugoslovanski) uniformiranci, ki nosijo na kapah rdečo zvezdo. Dobim klasično shemo dobrih in slabih fantov, nam zelo znano iz zgodovine naših partizanaric; dobri sicer v Srcu v breznu na koncu ne zmagajo (ni katarze, zato pa je ogorčenje šestdeset let zatem toliko večje), saj so pregnani, slabi pa vendarle, vsaj najslabši med njimi, padejo pod zasluženimi streli. Če se zadeve lotimo z malce humorja, je zadeva tudi komična: tu je Novak (Dragan Bjelogrlić), najbrž Slovenec, vsekakor pa Slovan, ki naj bi pred leti, torej nekje pred začetkom druge svetovne vojne, posilil italijansko pevko Giullio (Sonia Aquino). Sam sicer pravi, da je bila zadeva sporazumna, a sodišče je mislilo drugače in ga poslalo v zapor, medtem pa je Gullia rodila njunega sina Carla. Zdaj smo (najbrž) na koncu vojne in Novak je partizan oziroma »titin«. Hoče videti sina, a Giulli to še na misel ne pride; šestletnega Carla skrije pri lokalnem duhovniku ( Leo Gullota, eden redkih bolj znanih italijanskih igralcev v filmu), ta pa ga da v varstvo ravno tako preganjani italijanski družini. Zdaj Novak začne privatni križarski pohod, katerega glavni cilj je, da najde sina. Kolateralna škoda so Italijani, postreljeni pred brezni in pahnjeni vanja. To se sliši cinično, a cinizem ima tu svoje argumente: vsakokrat, ko se Gullia namreč upre Novaku, da bi mu povedala, kje je Carlo, sledi poboj Italijanov.

Če, mimogrede, zanemarimo precej nerealni konstrukt, namreč, da bi lahko partizanski komandant bojeval zasebniško vojno takšnih razsežnosti, ne da bi zaradi tega kot prvi pristal v fojbah, filmu ne uspe (in se niti ne trudi) Novakovega početja dvigniti v sfero konkretnega zgodovinskega dogajanja. Kakorkoli že razlaganega. Zato morajo protagonisti govoriti z retoriko parol in komentarjev v stilu: »Novak se ne bori proti fašizmu. Rad bi si prisvojil ozemlje, tako da bi pobil vse ljudi.« (Gre sploh za eno redkih, če ne edino mesto, kjer je omenjena beseda fašizem.) Za Novaka se namreč zdi, da nikakor ni obseden z Italijani. Obseden je s sinom. Da bi ga našel, uporablja »vsa sredstva«.

Večkrat je bila že izrečena teza, da je Srce v breznu samo »narobe« preoblečena partizanarica, cepljena z žanrom vesterna, le da so v uniformah samo slabi fantje (partizani, Nemci), dobri pa ne. Teza precej drži; podkrepi jo že ena začetnih sekvenc, ki inavgurira Novaka, ko ta naduto, razkoračeno in mačoidno z rafalom postreli skupino oboroženih vojakov (Nemcev?, Italijanov?). A vseeno poglejmo še neki drugi vidik primerjave. Slovenski partizanski film je kar nekajkrat za protagoniste postavil otroke, tako kot to stori Srce v breznu. Denimo v Dolini miru in Ne joči, Peter Franceta Štiglica in v Nevidnem bataljonu Janeta Kavčiča. Otroci, še posebno, če so prikazani kot žrtve vojne, praviloma močneje angažirajo gledalčeva čustva. Kadar trpijo otroci, se percepcija zoži, svet dobrega in zla ima ostrejše konture in postane manj diskutabilen. Zato so otroci zelo hvaležno sredstvo filmske manipulacije. V Dolini miru gre za poetično vojno dramo o usodi otrok, ki se sicer odvija v konkretni vojni, a ima univerzalne razsežnosti. Podobno v partizanski komediji Ne joči, Peter, kjer so krute vojne razmere nekako v ozadju ali vsaj odrasli naredijo vse, da bi bile. Pa tudi v drami o otrocih kot junakih vojne v Nevidnemu bataljonu, kjer otroci simbolizirajo šibko, nedoletno vojsko, ki se je sposobna upreti neprimerno močnejšemu sovražniku. Pa vendar otroci tu niso le sredstvo zbujanja sentimenta in ogorčenosti – njihove usode pričajo predvsem o nesmiselnosti vojne kot take.

V Negrinovem filmu so otroci najprej po hollywoodsko (pre)pametni, pripisana so jim razmišljanja in dejanja, ki presegajo verjetnost. Negrin jih ne postavi v ospredje, da bi obsojal vojno in zločine kot take, ampak da na ozadju popreproščenega sveta zbujajo potencirano ogorčenost nad Novakovim divjanjem in divjanjem jugoslovanskih partizanov. To je premišljena manipulacija. V njenem arzenalu so tudi zgolj shematiziranimi liki, manihejsko zakoličen svet in melodramatičnost, v katero so zapakirane usode protagonistov, ki naj bi pričevale o konkretnih zgodovinskih dogodkih. A te dogodke filmska zgodba konstruira kot avtonomne, iztrgane iz konteksta. V opombi pod črto je ta neproblematiziran svet tu zato, da je poanta – nasilje partizanov nad nedolžnim italijanskim prebivalstvom ob koncu vojne – razumljiva čim širšemu krogu gledalcev.

Natanko na tej točki Srce v breznu neha biti »le« film. Že res, da je videti kot mehiška solzava telenovela, ki bi želela biti epopeja, pristane pa v bližini sentimentalnega agitpropa. A kolikor že film ne zdrži resne kritiške presoje, ostaja dejstvo, da je mobiliziral več kot odmevno javno (medijsko) debato. Njegovo poslanstvo je s tem končano. Čez leto dni se ga ne bo spomnil nihče, kot se danes ne spomnimo izrazito ideološko motiviranih filmov slovenske oz. jugoslovanske kinematografije. Tema, ki jo je odprl, pa se ponaša z lastnostmi snežne kepe.

Imamo film, ob katerem se lahko zaradi njegove filmske infantilnosti sicer zabavamo in se mu posmehujemo, dogodki, ki jih jemlje v precep, pa so krvavo resni. Za nas sta morda pomembni dve ravni: bolj kot enostranska ekranizacija (tudi) slovenskih povojnih zločinov je vredno debate dejstvo, da smo prikazani kot necivilizirano in primitivno izakrpatsko pleme, ki penetrira v svet visoke kulture. Barbarstvo proti civilizaciji. Nas tako še vedno vidijo Italijani? Drugo je dejstvo, da smo na nacionalni televiziji sploh prvič gledali film, ki, kakorkoli že, neposredno in konkretno govori o zločinih (tudi) slovenskih partizanov, partizane v celoti pa prikaže kot zločinsko vojsko.