10. bienale slovenske knjižne ilustracije

Bienalna razstava slovenske knjižne ilustracije tokrat praznuje svoj deseti jubilej, ob naslednjem, enajstem bienalu pa bo prireditev dočakala že dvajsetletnico obstoja.

Ko se je Bienale porodil po zaslugi entuziastičnih prizadevanj ilustratorske sekcije pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov, posebej slikarke Irene Majcen, ga je spodbudila skrb, da bi v tedanji vse bolj v dobičkonosnost usmerjeni družbeni naravnanosti izvirna slovenska ilustracija postopno ne zamrla, ker bi jo v cenejših koprodukcijskih izdajah lahko nadomestila uvožena tuja. Zdaj pa se navkljub takim nevarnostim potrjuje, da je – tudi ob zaslužni spodbudi Bienala – slovenska ilustracija še vedno v živahnem razcvetu.

Zavezanost knjigi

Pripadnost ilustriranju seveda pomeni živo zavezanost knjigi, ki tudi zaradi nje nikakor ne bo izumrla – kljub novim grozečim tehnologijam ter prizadevanjem po brisanju slovenskega kulturnega spomina –, ampak bo sčasoma še toliko bolj spoštovana in dragocena tudi kot duhovno oživljen ter posebej posvečen kulturni, da ne rečem celo kultni »predmet«.

Zato na razstavi v galeriji Cankarjevega doma pod izvirnimi deli vise tudi knjige kot gnezda, kamor ilustracije v resnici sodijo in v katera so namenjene. Vendar pa kot galerijski likovni eksponati jasno izpričujejo predvsem svojo samostojno, ne le ponazoritveno ustvarjalno vrednost, saj lahko, vsaj najboljše med njimi, polnokrvno zažive tudi brez pripadajočega besedila, podobno kot – v nasprotni smeri – živi napisano dramsko delo v ustvarjalnih bralčevih očeh tudi brez odrske uprizoritve.

Še več, najboljša dela so lahko živa tudi povsem sama zase, saj oživljajo zgodbo ali pesem, ki je zajeta že v njihovih avtorjih, pa četudi je navdihnjena ob besedilni predlogi.

Ob še svežem spominu na razstavljalce prve bienalne razstave se lahko prepričamo, da od njih na sedanjem bienalu še vedno uspešno vztraja blizu deset pomembnih ustvarjalnih imen (na primer Ančka Gošnik Godec, Marijan Manček, Rudi Skočir ali Daniel Demšar), številni ustvarjalci pa so se formirali v vmesnih obdobjih ali se predstavljajo na novo.

Tako lahko tudi ob bienalih, tako kot nasploh v življenju, zasledujemo vselej sprotna ustvarjalna dopolnjevanja in celo »zamenjave« generacij, na kar je smiselno opozoriti že zato, ker se je v stroki ustalilo označevanje ilustratorjev po generacijah. Prav tovrstno zelo zasilno opredeljevanje pa se vselej prilagaja novi realnosti in je s človeškim staranjem vselej le začasno aktualno.

Prav tako vztraja, četudi manj radikalno, razdelitev na pravljičarke oziroma bolj fantovske ilustratorske »pobaline«, že to pa nakazuje, da je ilustracija v praksi predpostavljana kot predvsem otroška oziroma mladinska zvrst, četudi so v preteklosti številni naši najpomembnejši ustvarjalci ilustrirali tudi književna dela za odrasle. Te kulture danes malone ni več, pa četudi si upravičeno dopovedujemo, da so umetnine za otroke hkrati tudi stvaritve za odrasle z neumrlo otroško dušo.

Posebno upoštevanje na bienalu pa so si sčasoma pridobile t. i. poljudnoznanstvene ilustracije, predvsem z ilustratorji poučnih del, med katerimi s pretanjenimi podobami živali posebej izstopa Žarko Vrezec. A ne glede na to oziroma na zvrst so ilustratorska dela resničnih ustvarjalcev v bistvu avtorska izpoved in, četudi posredno zamišljen, avtorjev duhovni portret in nikakor ne le prilagajanje otrokom in zgolj priložnostno opravilo za vsakdanji kruh.

Specializiranih ilustratorjev, nenehno novih, je danes toliko, da potrjujejo svojo nujnost v procesu kulturnega prebujanja otroške duše, ki se zaenkrat najbrž še vedno največkrat prvič zazre v svet likovne lepote prav ob slikah v knjigah, avtorji teh slik pa lahko z mislijo na čistost otroštva skoznje subtilno uresničujejo tudi vse svoje najbolj intimne vzgibe.

Zato je tudi znotraj okvirno sorodnih si prijemov, ki temeljijo na najboljši klasični izkušnji ali iščejo nova pota, toliko raznolikih odtenkov in osebnih svetov, od nadvse krhkih do bolj lapidarno odrezavih, kakršen je na primer svet Silvana Omerzuja, od močneje lirično ubranih, pogosto predano zatopljenih v čudeže cvetličnega in živalskega življenja, do izraziteje duhovitih.

Ob bogastvu intime, ki v knjižnih ilustracijah vedno na novo spodbuja pravljično poetično ubranost in likovno prefinjenost, pa izstopajo tudi prijemi, ki so bolj znakovno lapidarni ali bolj oblikovalsko kot ustvarjalno naravnani. Nekateri se vsakič znova uspešno prilagajajo različnim besedilom (na primer Alenka Sottler) in spet drugi vsa besedila prilagajajo le samim sebi ali jih morda celo izbirajo le glede na svojo notranjo uglašenost.

Ilustratorske družinske »dinastije«

Na razstavi pa se nakazuje tudi ustvarjalno nadaljevanje ilustratorskih družinskih »dinastij«, saj opazimo med razstavljalci, ki oživljajo družinsko izročilo »iz roda v rod«, ob Maji Šubic tudi hčerko Marije Lucije Stupica in vnukinjo Marlenke Stupica Hano Stupica, ki je imenitno risala še kot povsem majhen otrok.

Izbranih avtorjev na razstavi je kar 65, mnogo preveč, da bi jih lahko na tem mestu naštevali, kaj šele označevali, četudi bi si prav vsakdo zaslužil upravičeno pozornost. Vsi so lapidarno predstavljeni tudi v pregledno urejenem in iskrivo oblikovanem razstavnem katalogu z besedili Nine Pirnat Spahić, Judite Krivec Dragan in Braneta Koviča; na nekatere posebej izstopajoče pa je z dodelitvijo nagrad opozorila že razstavna žirija, na primer na nepogrešljivi delež Petra Škerla v knjigi Barbare Simoniti Močvirniki.

V tem širokem razponu na dosedanjih bienalih sodelujočih ustvarjalnih generacij prihajajo na svetlo vedno novi mladi, še prav do nedavna mladi pa že prihajajo na vrsto za počastitev celotnega življenjskega opusa. Smrekarjeve nagrade za življenjsko delo je bila letos zasluženo deležna vselej duhovito radoživa, v gibko nasičene preplete barvnih zvokov in linijskih melodij kostumirana »secesijska Venera« Kamila Volčanšek, temperamentno pricvetela iz razkošja ornamentalno prenovljenega findesièclovskega izročila.

Med spremnimi razstavami že pokojnih klasikov pa je tokrat posebej predstavljena Smrekarjeva nagrajenka prvega bienala, nepresegljiva umetnica Marija Lucija Stupica, občutljiva kraljična in nesrečna morska deklica, ki je knjižno ilustracijo spremenila v svojo najintimnejšo in najglobljo izpoved, v več kot prepričljiv izraz hrepenenja po lepoti, zajeti v mračnem soju prikrite bolečine in morebiti celo v slutnji smrti. Njena aristokratsko občutljiva duša je našla svoje zavetje, a tudi izhodišče za stopnjevanje lastne melanholije ter smrtne groze v poetični prefinjenosti in mitični univerzalnosti najlepših romantičnih pravljic, še posebej Andersenovih.

Navkljub stalnim neumestnim pomislekom slikarskih kolegov, češ da je knjižna ilustracija v bistvu neslikarska oziroma ilustrativna in celo obrobna, je v domovini za svojo umetnost vendarle prejela tudi priznanje Prešernovega sklada, ne le več sicer za ilustracije pridržanih in za njihov razcvet močno spodbudnih založniških Levstikovih nagrad.

Knjižna ilustracija je lahko v resnici prava zakladnica slikarstva in izraz najčistejše poezije življenja, slovenski ilustratorski bienale pa je ustvarjalna panorama, ki to vselej znova potrjuje. Medtem ko krepi bogastvo slovenskega ilustratorskega izročila, razveseljivo opozarja na nove talente.

Ob merilih, ki jih postavlja s prikazi del starejših klasičnih ustvarjalcev, je tudi nadvse dragocen kažipot v ustvarjalno smer, ki neskončno presega golo utilitarnost in zgolj sebi namenjena likovna iskanja ter pomeni s četudi včasih kruto, a še pogosteje igrivo in hudomušno ter poetično obarvano lepoto marsikomu edino pravo oporo in vodnico k zaupanju v globlji življenjski smisel.

Še posebej otrokom pa knjižna ilustracija ponuja popotnico v praznično barvit in pravljično izsanjan svet, ki naj bi ga tudi v sivini odčarane odraslosti nikoli ne izgubili izpred notranjih oči, kajti v njegovi krhkosti živi neizmerna, neuničljiva duhovna moč.