Absurdi ponedeljkovih juter
Galerija Škuc: Razstava Tomaža Furlana navdušuje.
Odpri galerijo
Zanj je značilen humor. Na fotografiji je njegova Balerina. FOTO: Galerija Škuc
Program ljubljanske Galerije Škuc nadaljuje Tomaž Furlan, kipar, ki je tokratno razstavo Zajtrk na jutranjem vlaku naslonil na neobičajno percepcijo sveta. Takšno, kot se v še ne čisto budnem človeku poraja v ponedeljek zjutraj, med potjo na delo.
Kipar je ponedeljkova jutra postavil za krovno, kot pravi, deloma tudi arbitrarno izhodišče ogleda razstave. Izbor je skupek slik s poti sodobnega mobilnega človeka v službo. Ne konkretnih, pač pa svojevrstnih paslik, prenesenih interpretacij videnega na vlaku med potjo. Vodilo razstave je abstraktno, razstavljena dela pa zelo konkretna.
Furlan je kipar, ki mu uspeva ustvarjati sodoben in hkrati starinski vtis. Kot mnogi obravnava vsakdanji, visokotehnološko definirani svet, a to počne z mehanskimi, kdaj ropotajočimi, velikokrat bizarnimi ali absurdnimi napravami in objekti, ki zapuščajo primitiven, »nizkotehnološki vtis« iz domene naredi sam. Na tokratni razstavi – kustosinja je Nina Skumavec – predstavlja celo Priročnik za domačo izdelavo vesoljskega plovila!.
Furlan pričakuje, da bo obiskovalec razstave v ogled investiral nekaj fizične energije. Denimo sedel na klop in zaveslal v prazno z vesli, ki so bolj kot pravim podobna predimenzioniranim vstavkom za stepanje smetane ali beljaka in kot taka mešajo le zrak. Ali pa, da bo z vrtenjem ročke iz kladiva na rudimentarni napravi Balerina poganjal »film« z njegovimi avtoportretnimi podobami, na katerih se predstavlja v vlogi balerine v klasičnem baletnem krilu. Ali pa, da bo podobno vztrajno s potegi druge ročke poganjal še monumentalnejšo Vrsto, s katero je prav tako mogoče spraviti v pogon njegove podobe.
Humor je stalnica njegovih strategij. Nastopa kot nekakšen univerzalni humanist stare šole, ki bi te rad tudi nasmejal in pritegnil v igro, kdaj tudi misterij, ki se odmika razumevanju. Z izjemo omenjene klopi z vesli je vse, kar zdaj razstavlja, novejšega datuma.
Zimzelena melodija Johna Williamsa iz Vojne zvezd, uporabljena v seriji Wear, nas tokrat vpelje v omenjeni priročnik. Z instalacijo, ki ob videopodobah s Pablom Picassom, Josephom Beuysom in Marino Abramović prinaša predvsem velik objekt, ki naj bi ponazarjal notranjost doma narejenega vesoljskega plovila, komentira tudi aktualno, čedalje bolj prisotno kulturo oziroma ideologijo DIY (Do It Yourself). Ideja »naredi sam« je lahko romantična, praksa pa precej drugačna. Velika avantura se pokaže za iluzijo.
Kipar je ponedeljkova jutra postavil za krovno, kot pravi, deloma tudi arbitrarno izhodišče ogleda razstave. Izbor je skupek slik s poti sodobnega mobilnega človeka v službo. Ne konkretnih, pač pa svojevrstnih paslik, prenesenih interpretacij videnega na vlaku med potjo. Vodilo razstave je abstraktno, razstavljena dela pa zelo konkretna.
Furlan je kipar, ki mu uspeva ustvarjati sodoben in hkrati starinski vtis. Kot mnogi obravnava vsakdanji, visokotehnološko definirani svet, a to počne z mehanskimi, kdaj ropotajočimi, velikokrat bizarnimi ali absurdnimi napravami in objekti, ki zapuščajo primitiven, »nizkotehnološki vtis« iz domene naredi sam. Na tokratni razstavi – kustosinja je Nina Skumavec – predstavlja celo Priročnik za domačo izdelavo vesoljskega plovila!.
Univerzalni humanist stare šole
Furlan pričakuje, da bo obiskovalec razstave v ogled investiral nekaj fizične energije. Denimo sedel na klop in zaveslal v prazno z vesli, ki so bolj kot pravim podobna predimenzioniranim vstavkom za stepanje smetane ali beljaka in kot taka mešajo le zrak. Ali pa, da bo z vrtenjem ročke iz kladiva na rudimentarni napravi Balerina poganjal »film« z njegovimi avtoportretnimi podobami, na katerih se predstavlja v vlogi balerine v klasičnem baletnem krilu. Ali pa, da bo podobno vztrajno s potegi druge ročke poganjal še monumentalnejšo Vrsto, s katero je prav tako mogoče spraviti v pogon njegove podobe.
Humor je stalnica njegovih strategij. Nastopa kot nekakšen univerzalni humanist stare šole, ki bi te rad tudi nasmejal in pritegnil v igro, kdaj tudi misterij, ki se odmika razumevanju. Z izjemo omenjene klopi z vesli je vse, kar zdaj razstavlja, novejšega datuma.
Zimzelena melodija Johna Williamsa iz Vojne zvezd, uporabljena v seriji Wear, nas tokrat vpelje v omenjeni priročnik. Z instalacijo, ki ob videopodobah s Pablom Picassom, Josephom Beuysom in Marino Abramović prinaša predvsem velik objekt, ki naj bi ponazarjal notranjost doma narejenega vesoljskega plovila, komentira tudi aktualno, čedalje bolj prisotno kulturo oziroma ideologijo DIY (Do It Yourself). Ideja »naredi sam« je lahko romantična, praksa pa precej drugačna. Velika avantura se pokaže za iluzijo.
