Adriana Maraž (1931–2015)

Nekrolog.

Objavljeno
14. maj 2015 13.28
Milček Komelj
Milček Komelj

Slikarka Adriana Maraž je bila z osebnostjo in ustvarjalnim delom predvsem sinonim za nesmrtno Lepoto. Njen pogled je bil vzet z egiptovskih fajumskih portretov, njeno obličje na grafiki umetničinega življenjskega sopotnika Janeza Bernika pa se je spremenilo v spomin na ljubo ji in skrivnostno Mono Lizo.

V vsem na svetu, tudi v najbolj vsakdanjih predmetih, a najpogosteje v starinskem sedežnem pohištvu, je dojemala brezčasno lepoto ter vanjo projicirala estetsko izbrušeno pričevanje o tesnobi in stiski kot izrazu človeškega življenja z njegovimi harmonijami in protislovji. Ker je bila vse življenje izrazito zadržana, je lahko tudi svojo osebno izpoved in kontemplacijo o ljudeh metaforično izrazila le skozi motiviko s človekom povezanih predmetov, večkrat mitološko obarvano; svoje fotelje in zofe je ponekod tudi počlovečila in jim duhovito vtisnila antropomorfne poteze.

Njene grafične podobe so melanholično izjedkan spomin na čustveno neminljivost minulih časov. Četudi so s predmetnostjo, izhajajočo iz duha poparta, stvarno konkretne in celo snovno otipljive, so v svojem iluzionizmu ponekod organsko dopolnjene s prijemi sočasnega konceptualizma. V prosojne kocke ali okvire uklenjene metulje na njenih zofah dojemamo kot simbol ujete duše in hrepenenja, vsa razmerja med predmeti pa so žlahtna in nostalgična, a tudi boleče žgoča znamenja medčloveške bližine in razdalje, od popolne odtujenosti do nerazdružne povezanosti in večne ljubezni. Zato so njene grafike, kot mi jih je nekoč označil že Janez Bernik, v pomenskem bistvu eksistencialne. Mnogo manj je umetnica javno znana kot avtorica prav tako odličnih, bleščeče naslikanih portretov, zlasti otroških, v katerih se je zavestno soočala z deli starih mojstrov, ki jih je rada tudi kopirala.

V Ilirski Bistrici rojena ustvarjalka je med srečanji rada poudarjala, da je bila v otroštvu vsa leta odtrgana od staršev, da se je šolala in dolgo živela med redovnicami v italijanskem samostanskem okolju in da je to v njej pustilo pečat za vse življenje. Še pred kratkim je pripovedovala, da po italijanski televiziji najraje spremlja nagovore papeža Frančiška in da v njegovi pristni globini in navdihu uzira upanje za dobro človeštva.

Predana je bila intimni lepoti in samoti, pomenljiva sporočila je dojemala predvsem v tišini in vse ugledala z edinstveno prodornimi, nepozabnimi očmi. V vsem, česar se je dotaknila, je vselej stremela k popolnosti. Vse, kar je pogledala in komentirala, je estetsko pretanjeno povzdignila.

Kot nadvse tankočutna, odmaknjeno skrivnostna in prefinjeno aristokratska umetnica se je izražala izrazito zastrto, a je s precizno domišljenostjo vse jasno razbirala ter lucidno presojala, s svojo svetlobo pa je priklicevala v grafike tudi imaterialno prividen ter mističen duhovni prostor. Tudi v svoji čutno mediteranski inkarnaciji in monumentalni markantnosti je bila docela poduhovljena ter izjemno poetična in občutljiva – tako kot vsa njena umetnost.

O slikarkini čarobnosti so nekoč sanjali številni pesniki in se zavedali njene neizmerne predanosti Janezu Berniku, ki ga je kot umetnika občudovala z vso dušo. Sama pa je, četudi je segla v vrh naše in tudi svetovne grafike, najraje ostajala v ozadju, zatopljena med rajske rože domačega brezniškega vrta ter skrita v samostanski celici svojega ateljeja. Bila je ena najbolj krhkih, očarljivih in plemenitih osebnosti naše likovne ustvarjalnosti, še posebej grafike, ki jo je znala z opojno sijočimi barvnimi prelivi prav po slikarsko oživiti.

S svojo umetnostjo je že dolgo zbujala veliko občudovanje; a se ni rada izpostavljala, kljub vse pogostejšim galerijskim prošnjam, naj svoja dela spet pokaže javnosti. Uveljavila se je že kot članica elitne Grupe 69 in leta 1977 prejela Jakopičevo nagrado, njeno grafično delo pa je predstavljeno v monografiji, v predgovoru katere je pojasnila, da so ji grafike prispodobe za minevanje časa, ki ga simbolizira že njihova z razjedami preprežena, reliefno občutena površinska razčlenitev.

Umetnost Adriane Maraž pušča v patiniranem okviru tako imenovane ljubljanske grafične šole za vselej živ in bleščeč spomin na polpreteklo zlato dobo slovenske grafične umetnosti. Predvsem pa ostaja poetično pričevanje o človeški občutljivosti, življenjski bridkosti in stvariteljski posvečenosti velike ustvarjalke, ki jo je iz eksistencialne samote ter minljivosti časov in sveta čudežno odreševala zamaknjenost v duhovno lepoto, močno kakor smrt. Milček Komelj