Andres Serrano: Kabinet čudes enega najbolj razvpitih umetnikov

V bruseljskem Musées Royaux des Beaux-Arts odprli retrospektivo avtorja, ki mu vedno uspe šokirati javnost.

Objavljeno
05. april 2016 17.59
Peter Rak
Peter Rak

Drži se ga sloves najbolj provokativnega, brezkompromisnega in brutalno odkritega avtorja ter obenem izjemno vljudnega, rahločutnega in prijaznega človeka. Andres Serrano, ki v svetu umetnosti, navajenem najradikalnejših prijemov, še vedno uspeva presenetiti in šokirati, se s svojo retrospektivo predstavlja v bruseljskem Musées Royaux des Beaux-Arts.

Mnogi v njem vidijo zgolj pozerja in povzpetnika, ki je uspel pritegniti pozornost. Kristus v urinu iz leta 1987 še vedno velja za njegovo najbolj razvpito delo, ki ga je katapultiralo med največje zvezdnike na sodobni likovni oziroma vizualni sceni.

Vendar je bil to le eden od brezštevilnih angažmajev, fascinacija z nenavadnim, bizarnim in morbidnim pa v njegovih delih, ki tematizirajo vprašanja nasilja, smrti in najrazličnejših robnih situacij, vendarle ima tudi drugačno konotacijo, ki presega zgolj provokativne in spektakelske razsežnosti.

Pravzaprav gre za hiperobčutljivega avtorja, za katerim so vse prej kot enostavne življenske izkušnje. Rojen v New Yorku materi afriško-kubanskega porekla, ki je obvladala le nekaj angleški besed in se je večkrat zdravila zaradi psihičnih težav, ter očetu iz Hondurasa, ki je družino kmalu zapustil, saj naj bi imel v rodnem Hondurasu še tri žene, se je v mladosti prebijal skozi življenje na ulicah Brooklyna tudi kot preprodajalec drog.

Nekakšna prelomnica je bil šolski obisk newyorškega Metropolitanskega muzeja; medtem ko je bila to za večino sošolcev le neobvezna ekskurzija, je Serrano začel redno obiskovati muzeje, še zlasti sta mu bila pri srcu renesansa in barok in to predvsem dela z religiozno ikonografijo.

Prevzela ga je fotografija

Odločitev za študij v okviru programa umetniške šole brooklynskega muzeja se je zato zdela logična, vendar izobraževanja ni končal. V tem obdobju je slikal platna, ki so spominjala na dela Fernanda Legerja in Picassa ter kasneje abstraktnih ekspresionistov, vendar ga to ni zadovoljevalo. Povsem ga je prevzela fotografija, ki ni bila del študijskega programa in ta medij ga pravzaprav tudi temeljno definira. Vendar ni šlo gladko, ko je zapustil študij, je postal del newyorške narkomanske scene. »Vedel sem, da ne morem služiti dvema gospodarjema, zato sem fotoaparat prodal,« se spominja.

Po nekaj letih se je odvisnosti vendarle otresel in se vrnil na umetniško pot. Za razliko od svojih sodobnikov ga formalistični eksperimenti nikoli niso zanimali, veliko bolj so ga privlačila vsebinska vprašanja, ki jih predstavlja v velikih formatih, kar ima seveda dodatno sugestivno vrednost. Tematika njegovega zanimanja je zelo raznovrstna, je pa še zlasti v svojih začetnih del velikokrat izpostavil prav versko tematiko.

Nenazadnje se je večkrat deklariral za kristjana in katoličana, verska vzgoja je bila v njegovem okolju, kjer so prevladovali meščani z južnoameriškimi in italijanskimi koreninami, zelo striktna. Vendar je želel predvsem razčistiti številne pomisleke v zvezi s Cerkvijo, ki po njegovih lastnih izkušnjah s številnimi kategorijami prebivalstva – od gejev in lezbijk do temnopoltih in brezdomcev – nima pravega ali sočutnega odnosa.

Njegov Kristus v – menda njegovem lastnem – urinu in še nekaj sorodnih del s to tematiko je zato po njegovem mnenju dobilo povsem neustrezno in predvsem pomankljivo publiciteto, temveč so se vsi osredotočali zgolj na domnevno senzacionalistične intence, čeprav je bil njegov namen predvsem predstaviti profanacijo in trivializacijo Kristusovega lika.

Tovrstne razlage niso veliko zalegle, fotografijo tega dela so protestniki v številnih galerijah bodisi poškodovali ali uničili, dogajanje pa je spremljala tudi obsežna politična kampanja, zakaj se iz davkoplačevalskega denarja financirajo tovrstni projekti.

Vendar gre pri Serranu nedvomno za določeno patološko fascinacijo z vprašanji religije in še zlasti krščanstva, to dokazuje tudi oprema njegovega newyorškega stanovanja, kjer ne manjka baročnih kipov v nadnaravni velikosti, tukaj so prižnice in monštrance, pa nekaj sto primerkov Križanega, ta kabinet čudes pa je v njegovem slogu dopolnjen z bizarnimi artefakti kot so človeški možgani v formaldehidu, lobanje in nagačene živali. In to svoje fascinacijo, saj »umetnik brez obsedenosti z določeno temo ne more funkcionirati. Vsaj jaz ne morem«, poudarja.

Eksperimentiranje s človeškimi izločki

Srdite polemike pa so spremljale tudi številne njegove druge tematske sklope, nenazadnje je v določenem obdobju veliko eksperimentiral s človeškimi izločki ter z menstrualno krvjo. »Privlačijo me ljudje, dogodki in situacije, ki so za mnoge na meji sprejemljivega, ker je bilo tudi moje življenje velikokrat na meji sprejemljivega«, pravi Serrano. Med bolj sporne sodi tudi njegov ciklus fotografij iz mrtvašnic, kjer se je osredotočil na detajle umrlih v različnih nesrečah, umorih in samomorih, vključno z eksplicitnimi podrobnostmi.

In vendar tudi tukaj po njegovih besedah ne gre za prazno atrakcijo, kar ga je zanimalo je človeška lupina, ki je po smrti brez vsakih karakteristik, ki jih sicer tako radi izpostavljamo, torej so to tako rekoč osebe brez identifikacije spola, rase, družbenega položaja ali verskega prepričanja, pogosto so zaradi narave smti tudi povsem neprepoznavne in zato anonimne.

»Gre za težko razložljivo privlačnost s smrtjo, z njo imam skrivno vez in pravzaprav ne razumem, zakaj se večina od nje distancira s strahom, odporom in tudi studom«, je dejal v enem od svojih intervjujev. In ne glede na morebitno morbidnost vsebin je ena od njegovih temeljnih zavez, da mora imeti umetniško delo tudi svoje avtonomne estetske kvalitete, pa četudi je podoba na prvi pogled še tako bizarna in morbidna. Kar pa mu je prineslo novo zamero kritikov, namreč da estetizira mizanscene in jih prevaja v izključno artistični jezik, s tem pa pravzaprav degradira in nevtralizira svojo radikalno ikonografijo, ki imajo povsem abstraktni karakter.

Medijsko manj odmevni projekti

Se pa v njegovem opusu najdejo tudi številni manj medijsko odmevni projekti. Sem sodi serija fotografij pripadnikov ameriškega Ku klux klana, kar je bila vse prej kot enostavna naloga, saj je moral zaradi svojega porekla uporabiti vse svoje pogajalske sposobnosti, da so mu dovolili fotografiranje enega od srečanj. Tukaj so tudi navidez povsem neproblematični portreti ljudi iz Hondurasa in Kube ter newyorških brezdomcev, ki jih je predstavil v seriji Nomadi.

Sam je te portrete predstavil kot remake slavnih fotografij Edvarda Curtisa, ko je ob koncu 19. stoletja predstavil zadnje predstavnike indijanskih plemen, ki so še živeli v svojem naravnem okolju, skratka gre za nekakšen hommage izginjajoči populaciji. Tudi tukaj so se pojavili očitki, da gre za idealizirane podobe, ki slikajo romantično sliko vse prej kot idiličnih razmer, vendar Serrano trdi, da gre predvsem za dokument, brez katerega bi bili ti ljudje obsojeni na anonimni izbris oziroma sploh nihče ne bi vedel, da so kdaj obstajali.

»Življenje ni enostavno, smrt je še bolj zapletena. Večina med nami misli, da bomo nekoč mirno zaspali, sam skušam prikazati, da številnim to žal ni usojeno,« pravi Serrano. Da bi prebudil vsesplošno apatijo, nezainteresiranost in neobčutljivost, se mu zdi edina učinkovita strategija testirati osebne in družbene meje oziroma jih prestopiti, saj so zarisane umetno in neredko tudi s točno določenimi cilji in interesi posameznih družbenih skupin in elit.

V Musées Royaux des Beaux-Arts je sedaj predstavljen izbor del iz vseh njegovih ustvarjalnih obdobij. Poleg tega je po vzoru newyorških Nomadov posebej za to retrospektivo pripravil še galerijo portretov bruseljskih brezdomcev, fotografije so razen v muzeju predstavljene tudi na panojih na ulicah. Razstava bo odprta do konca avgusta.