Arhitektura socialističnih dni

Še nekaj dni je na ogled razstava o celjski arhitekturi in urbanizmu med letoma 1955 in 1985.

Objavljeno
26. oktober 2018 21.00
Posodobljeno
27. oktober 2018 10.19
Ploščad pred Osnovno šolo Slavka Šlandra, danes II. osnovno šolo, ki jo je zasnoval Miran Polutnik, zgrajena je bila leta 1974. FOTO: Monografija Celja
Legendarno gostišče Majolka, ki je že leta zaprto, je za kratek čas spet odprlo vrata. V nekdanjem gostišču gostuje razstava Tendence o arhitekturi modernizma in urbanizmu tistega časa v Celju, ki so jo pripravili bodoči arhitekti. Strastno, a neobremenjeno so se mladi avtorji lotili tematike. Ugotavljajo, da so bili nekateri primeri arhitekture ne le kakovostni, ampak tudi zgled. Danes jih zaradi predelav in slabo domišljenih energetskih sanacij izgubljamo.

Razstava, ki prva sistematično prikaže arhitekturo in urbanizem v Celju med letoma 1955 in 1985, je na ogled še do konca meseca, jutri zvečer pripravljajo tudi javno vodenje. Vodenje je priporočljivo, saj je gradiva, s katerim so delali avtorji Timotej Jevšenak, Adam Breznik in Monika Vešligaj, zelo veliko. Fotografije današnjih stanj arhitekture je posnela Pia Klančar, Domen Ermenc je poskrbel za grafično oblikovanje. Obiskovalcem niso dali na vpogled le fotografij modernistične arhitekture in fotografij teh istih zgradb danes, ampak so problematiko arhitekture umestili širše. Poudarili so njen pomen za širši prostor in ljudi ter opozorili na problem izginjanja.

image
Notranjost čebelnjakov, celjskega čuda, kot so stanovanja v Trubarjevi ulici poimenovali v reviji Progres leta 1957. FOTO: Progres, osebni arhiv Timoteja Jevšenaka


Da so stavbe, mimo katerih smo hodili ali se vozili desetletja, resnično drugačne, bodo mnogi opazili šele, ko si bodo ogledali razstavljene fotografije »prej in potem«. In ko človek vidi tiste potem, se arhitektura, ki jo marsikdo še danes skoraj s posmehom imenuje socialistična, pokaže kot občutno boljša, če že ne vrhunska. Natančno odmerjeni stanovanjski prostori, z gradnjo, ki je bila inovativna. Šlo je tudi za gradnjo s posluhom za umetnost, že pri izbiri arhitektov, prav tako opreme oziroma okrasja. In gradilo se je veliko! Tudi zato je razstava zanimiva. Prav v obravnavanih desetletjih je namreč Celje dobilo svojo obliko in razsežnost, ki jo ima še danes.
 

Hitra rast prebivalstva in stavb


Mesto se je po drugi svetovni vojni hitro širilo. Da bi čim prej uvedli industrijski način gradnje, ki je bil precej hitrejši od obrtniškega, so 1. januarja 1959 ustanovili Ingrad. Podjetje se je usmerilo v čim bolj učinkovito stanovanjsko gradnjo. Kar je bilo v Celju nujno, saj se je število prebivalcev povečalo za okoli tisoč ljudi na leto. V podjetju, ki je imelo nekaj tisoč zaposlenih, so razvili poseben montažni sistem gradnje, ki je omogočal hitrejšo rast stanovanjskih blokov. Svoj sistem je razvil tudi Gradis, še eno nekoč znano in veliko celjsko gradbeno podjetje.

image
Plava laguna avtorja Janeza Kovačiča v gradnji po Ingradovem sistemu opažev. FOTO: osebni arhiv Janeza Kovačiča


Prvi nebotičnik oziroma stolpnico v Celju je na Otoku za trgovino leta 1958 zgradil Ingrad. Že leto dni prej pa so v reviji Progres lahko brali o celjskem »čudu«. Šlo je za tako imenovane čebelnjake v Trubarjevi ulici, stanovanjske bloke, ki še danes izstopajo po barvah. V reviji so jih omenili zaradi cene, bili so namreč zelo poceni, poleg tega so jih zgradili v vsega treh mesecih, stanovanja pa so bila, kot še piše Progres, zelo udobna in ekonomična. Še dve stolpnici v bližini je leta 1964 po svojem sistemu postavil Gradis in pri tem uporabil armiranobetonsko konstrukcijo in fasadne prefabrikate. Prav zaradi prefabrikatov se je med Celjani za stolpnici uveljavilo ime pižama.

Stanovanja so gradili leto za letom in mesto se je širilo. Leta 1979 so ob Ljubljanski cesti postavili stolpnice, drugo zraven druge, ki jih je zasnoval arhitekt Janez Kovačič. Zaradi barve fasade je soseska še danes znana kot Plava laguna in je z 246 stanovanji še vedno najgostejša zazidava v mestu na tako majhni parceli, piše soavtor razstave in avtor kataloga Timotej Jevšenak. Stanovanja so rasla kot gobe po dežju tudi v Novi vasi, na Lavi in Hudinji. Več prebivalstva je seveda pomenilo tudi več drugih stavb, ne le stanovanjskih.
 

Skrita ali udarna arhitektura


Študent prve generacije Jožeta Plečnika Emil Navinšek je v svoji karieri zasnoval 39 šol, od tega sta dve v Celju, in sicer Osnovna šola Hudinja in IV. osnovna šola. Kot je zapisal Jevšenak, so bile Navinškove šole po kakovosti prostorov primerljive s šolami takratnega zgodnjega modernizma. Med kvalitetnejšimi primerki arhitekture Jevšenak omenja še šoli, ki ju je zasnoval Miran Polutnik: »Osnovna šola Slavka Šlandra, danes II. osnovna šola, je bila eden lepših, funkcionalnih primerov zasnove šole zaradi osvetlitve, pretoka otrok in razporeditve. Prav tako šola Veljka Vlahovića, danes Osnovna šola Lava, s štirimi vhodi, dolgo avlo z jedilnico, ki je imela mize za štiri učence, viseča svetila, da se otrok počuti kot doma, v nadstropju pa so učilnice. Šola je omogočala tudi javni program za celo sosesko, ker na Lavi drugih prostorov takrat niso imeli.«

image
Ob odprtju veleblagovnice T leta 1971 se je zbralo več tisoč obiskovalcev. FOTO: arhiv MNZC
Jevšenak poudarja, da so v mestnem središču zelo pazili, da nova arhitektura ni izstopala oziroma da se je zlila z veduto. To ne pomeni, da so posnemali bližnje stavbe, ampak so ostali v istih volumnih, stavbe pa so bile moderne. Kot na primer prodajalna Slovenijalesa v nekdanji Zidanškovi, danes Gosposki ulici. Ena pomembnejših zgradb iz šestdesetih let pa je nekdanja Narodna banka na Prešernovi ulici, tik ob Trgu celjskih knezov, kasneje je bila v njej Služba družbenega knjigovodstva, zdaj tam posluje ena od bank. Stavbo je zasnoval Edvard Ravnikar, Plečnikov učenec, ki se je uril tudi v Le Corbusierovem biroju v Franciji. Danes ne kaže nekdanje podobe, med drugim zato ne, ker so uredili vhod na mestu, kjer ni bil predviden. Drugačna je tudi veleblagovnica T, ki jo je zasnoval Danilo Sajovic. Orjaška stavba sredi mesta je burila duhove že ob odprtju. Ne le zato, ker so bile notri tekoče stopnice in klimatska naprava, v Celju jo je imela le še Kovinotehna, prav tako zgrajena leta 1971, ampak ker mnogim ni bila všeč. Kot piše Jevšenak, so se zgražali, češ da je videti kot žitni silos, celo direktor je menda dejal, da bi lahko bila za manj denarja bistveno drugačna na pogled.
 

Sanacija ali uničenje?


Danes arhitektura socialističnih dni kaže močno drugačno sliko. Detajle stavb so zakrili reklamni panoji. Lesnina v Levcu, stavbo avtorja Danijela Jagriča so zgradili leta 1978, je imela do prenove fasadno poslikavo Jožeta Horvata – Jakija, ki je bila največji sgraffito (vrezanka) v Evropi. »Ta sgraffito so zaprli, kar je kriminal,« opozarja Jevšenak. »Kaže, da ne bo ostalo nič, o čemer bi lahko rekli, da je bilo narejeno v tem obdobju in je bilo kvalitetno. Po eni strani vse, kar je starejše, ohranjamo do potankosti pod nadzorom zavoda za varstvo kulturne dediščine, izgubljamo pa vse, kar je bilo narejeno pred 30, 40, 50 leti. Ne pravim, da je vse zelo kvalitetno. So pa kvalitetni primeri,« razlaga.

Čeprav je za mnoge stavbe že prepozno, tako rekoč za vse šole, prav tako za nekdanji hotel Merx, ki je danes črn sarkofag, je Jevšenak prepričan, da bi nekatere stavbe ne le lahko, ampak morali spraviti v prvotno stanje: »Ravnikarjevo stavbo pri Trgu celjskih knezov kot klasiko bi morali ohraniti in narediti rekonstrukcijo originalnega stanja. Dela je veliko, po drugi strani pa tudi ne. Konstrukcija je zdrava, to je vendarle samo beton.« Dodaja, da je vprašanje, katere stavbe sploh ohranjati, zelo težko: »Prav
image
Tako imenovani čebelnjaki, ki so jih v reviji Progres leta 1957 poimenovali celjsko čudo. FOTO: osebni arhiv Timoteja Jevšenaka
tako je težko odgovoriti, kako ohranjati. Kako prepričati novega investitorja, novega lastnika zgradbe, da je bila to neka kvaliteta. Če bi seveda novi lastnik sploh koga kaj vprašal. Ker danes pri teh stavbah nihče nikogar nič ne vpraša. Če prideš v staro hišo v mestnem jedru, takoj dobiš spisek, česa vse ne smeš narediti oziroma kdaj se je treba posvetovati s spomeniško službo. Pri arhitekturi, s katero smo se mi ukvarjali, pa ni omejitev. Zato ne bo nič ostalo za prihodnje generacije.«

Vrhunce celjske arhitekture iz socialističnih dni si mladi avtorji želijo predstaviti tudi v Ljubljani, kjer se že dogovarjajo za gostovanje razstave. Jevšenak priznava, da je bila gradnja tistega časa potratna, in skrušeno ugotavlja: »Zakaj se ne bi pred prenovami in sanacijami posvetovali s strokovnjaki, da ne bi izginili kvalitetni elementi stavbe? Kajti energetske prenove nam požirajo stavbe. Izgubili smo jih že. Na neki način smo z razstavo že prepozni.«