Donava: Avtobiografija reke

Pavao Pavličić opisuje ta mogočni evropski veletok s perspektive rojstnega Vukovarja.

Objavljeno
13. september 2017 17.18
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik

Avgusta je Donava tako bogata in razkošna, piše hrvaški pisatelj Pavao Pavličić v knjigi Donava, ki je prvič izšla leta 1981 (Goga, prevod Dušan Šarotar), da je podobna čarovniškemu rekvizitu: kot mehka, lesketajoča se tkanina iz tila, izvezena z zlatimi pikicami. Toda takšna je Donava zgolj v nočnem času, podnevi se od nje odbija rumena svetloba poznega poletja.

Kajti avgust je čas, ko se vsi na nekaj pripravljajo. Šolarji čakajo začetek šole, kmetje čakajo, da dozori koruza, bruci čakajo na vpis, mladina čaka, da se začne spet družiti. Počasi je treba spet zaživeti, kot se živi večino leta, ampak poletje je še vedno tu, beremo v eni izmed liričnih pasaž v knjigi o Donavi, ki je do danes dosegla malodane legendaren status.

V nadaljevanju sledimo mladim, ki sedijo v senci lip, »rahlo utrujeni od Donave, polni sladkega pričakovanja (čeprav načeloma ne marajo šole), vznemirjeni čakajo nekaj, čeprav niti sami ne vedo, kaj. Tista julijska vznesenost je uplahnila, zrelejši so za eno leto«, v hipu razumemo, zakaj je Donava doživela tolikšno priljubljenost med bralci in zakaj jo več kot petintrideset let po nastanku vedno znova ponatisnejo.

Donava je tudi v Pavličićevem izjemno obsežnem opusu, napisal je več kot štirideset romanov in številne zbirke kratkih zgodb ter več filmskih scenarijev, ob književnem ustvarjanju pa se ukvarja tudi z znanstvenim proučevanjem književnosti (je profesor na Filozofski fakulteti v Zagrebu), zasedla posebno mesto. Razlog je v popisovanju glavne junakinje, torej mogočne reke, evropskega veletoka, ki predstavlja duhovni skelet nekoč tako opevanega srednjeevropskega prostora, še bolj pa je privlačen način, kako to počne.

Pavličić opazuje Donavo s perspektive rojstnega mesta Vukovar. »Še ne dolgo tega mi je bilo domala neprijetno, če me je kdo vprašal, kje sem se rodil,« zapiše pisatelj v prvi Post scriptum razglednici iz leta 1991; nerodno pa mu ni bilo zato, ker bi se sramoval tega, da se je rodil v Vukovarju, temveč zato, ker je predvidel, da bo njegov odgovor spravil sogovornika v neprijeten položaj; niti sanjalo se mu ne bo, kje je Vukovar.

Majhno mesto poleg velike reke

Toda od izida Donave in ne šele od vojne, v kateri je bil porušen Vukovar, se je vse spremenilo. Pisatelj je izkopaval, »kolikor je zmogel in kolikor je znal«, dolgo preden se je Vukovar znašel v središču pozornosti in ko se je zdelo, da so nenadoma vsi opazili njegovo skrivnostnost. Tedaj so se vsi spomnili na Pavličića, prosili so ga, naj jim pove, kakšno je to mesto v resnici, toda pisatelj jih je zavrnil, da tudi sam ne pozna svojega rojstnega mesta.

Edini sklep, ki si ga je drznil potegniti, je, da je to »majhno mesto poleg velike reke« posebno zgolj zato, ker si je pri razvoju izbiralo najtežje poti. Vztrajanje na najtežji poti naj bi namreč skrivalo v sebi tudi posebno sporočilo: podobno kot so si na Nizozemskem in v Benetkah jemali morje, se je Vukovar širil tako, da je jemal prostor reki Vuki. Vukovar resda ni rodil Rembrandta niti Tiziana, prav tako ni postal slaven, kot sta Nizozemska ali Benetke, pa vendar ima prednost pred njima: kljub površinam rodovitne zemlje si je izbral najtežjo pot, in ravno zaradi te postavljenosti v prostor naj bi bil Vukovar poseben.

Čeprav je žanrsko drugi del knjige povsem drugačen od prvega, Sedem Vukovarskih razglednic je namreč zgoščenih in razvija poanto, medtem ko se tekst o Donavi, ne glede na to, da je urejen po načelu mesecev v koledarju, razliva na vse strani, ju druži poseben spoj lokalnega in svetovljanskega. V prvem delu, ki je poln detajlov bodisi o Donavi bodisi o prebivalcih ob reki in v katerem imamo občutek, da je to poskus uveljavljanja etnografsko dosledne naracije s primesmi historične pripovedi o Donavi, se pisatelj namerno izogiba posamični zgodbi.

Ljudje so opazovani od daleč, pa vendarle se vse odvija v sedanjiku. Pisatelj se očitno zaveda, da obstajajo različni pogledi na Donavo in da ne glede na to, ali Donavo vidimo kot plovno pot, likovno doživetje ali samo kot priložnost za osvežitev, nikomur ne pripada: »Vsi brez razlike jo dojemajo kot neko definitivno sedanjost, kajti Donava se v enem samem človeškem življenju ne spremeni niti za malo, zato je logičen sklep, da je vedno ista.«

Roman ceste z metafizično podstatjo

Pavličićevo seganje od posamičnega k splošnemu torej poteka tako, da na dano situacijo pogleda z umirjenim, distanciram očesom. Toda tudi ko govori o najmanjših podrobnostih, daje občutek celote.

Na videz lahkotni, mimobežni opisi ribiških tehnik ali modelov kopalk kopalcev v Donavi skrivajo globlje bistvo. Tisto, kar je izginilo, kot na primer ribiške zadruge, nenadoma osvetli z novo lučjo: »Nekoč so ribiči veljali za najmočnejši ceh v podonavskih mestih. Sčasoma pa jih je bilo vse manj, danes jih je mogoče prešteti na prste ene roke. Zdaj ribe vzgajajo v ribogojnicah, te ribe so lene in mastne, in pravi ribič je nikoli ne bi dal v usta.«

Ob ležernosti in nagnjenosti k poetiziranju ter iskanju simboličnega Pavličić premore tudi poseben smisel za humor, predvsem pa mu vedno uspe najti ravnovesje med globljim pomenom in analitičnim pristopom. Donave tako ne moremo imeti za eseje, čeprav knjiga seveda vsebuje esejistične pasaže, in še manj za avtobiografijo, vsaj ne pisateljevo, saj je v tej knjigi vse darovano Donavi, temveč je to nekakšen »road« tekst, ki v metafizični podstati in predvsem zaradi iskanja svetovljanstva v krajih bogu za hrbtom spominja na poljskega pisatelja Andrzeja ­Stasiuka.

Empatični odnos do opazovanega

Pri Pavličiću ne bomo našli razglabljanja o fatamorganski prihodnosti, posebej ne tisti, ki se ­dotika ­kapitalizma. Resda pri njem naletimo na nekaj obžalovanja za minulimi časi, toda strah in tesnoba, ki ju je Stasiuk privzel od Kafke, sta pri Pavličiću odsotna. Pri njem je bistveno, da goji globoko empatičen odnos do opazovanega.

Če mu torej v prvem delu knjige uspe izločiti svojo osebo, v drugem delu nevsiljivo pozicio­nira samega sebe: »[…] vedno sem imel občutek, če bom kdaj ostal brez idej, in ko bom izčrpal vso avtentičnost in sugestivnost, mi bo še vedno na voljo rojstno mesto, kot neizčrpna ­literarna tema in izvir čudenja: še vedno sem se lahko spomnil nečesa vukovarskega, kar še nihče nikoli ni slišal, o čemer sem lahko potem pisal po mili volji.«

Seveda je Donava zanimiva in morda celo rahlo misteriozna zaradi govorca, ki je ves lokalen in zaradi katerega tekst vsebuje neko fino, toplo človečnost, toda še bolj ključen je medij domišljije in ­spomina.

»Ko pripovedujete o Vukovarju, četudi pripovedujete ­Vukovarčanom,« zapiše pisatelj, »je to podobno, kot bi govorili o ­nečem skritem in potopljenem, kar je treba znova odkriti.«

Počasno naplavljanje teksta oziroma nalaganje teme zagotovo vodi k točno določenemu premisleku, kar se razkrije v Razglednicah, toda srž je v meditativnosti, prek katere se razvije, očitno tudi pisatelju, tisto nevidno. Čeprav je torej pisatelj z imenom in priimkom ves čas prisoten, tekst ne daje vtisa, da prebiramo nekogaršnjo osebno izpoved, pač pa da opazujemo intimno vseh obrečnih prebivalcev, predvsem pa opazujemo intimno zgodbo reke; Pavličić je to dosegel z višinsko perspektivo, še bolj ključno pa je, da je skušal odpreti prostor med tem, kar naj bi se zares zgodilo in dogajalo, in tistim, kar se samo dozdeva.

Prizori, ki jih opisuje, so mala herojstva, pri čemer odigra pomembno vlogo svojevrstna partikularnost obdonavskih mest, ključno pa je, da vedno znova išče univerzalnejšo izkušnjo: »Na koncu se je vedno izkazalo, da imajo ljudje najrajši tiste moje zgodbe, ki so bile najbolj vukovarske, tiste, v katerih sem bil najbolj lokalen, in za katere sem mislil, da jih lahko razumejo samo Vukovarčani: toda te zgodbe so bile hkrati tudi najbolj univerzalne.«

Da je ta veličastni tekst prišel do nas v tako navdihnjeni in hkrati precizni obliki, gre zahvala tudi prevajalcu Dušanu Šarotarju, ki je opravil izjemno delo; celo tako, da imamo občutek, kot bi bil tekst napisan v izvirniku.