Ne le banana, bi lahko rekli o minulem umetnostnem sejmu Art Basel Miami Beach, tradicionalno najpomembnejšem v Severni Ameriki. Na njem so do nedelje znova obračali velike umetniške denarje, naposled pa je ob izteku daleč največ medijske pozornosti požela hranljiva vsakdanja malica v obliki banane. Bila je ultra draga.

Srednje velika banana prinaša okoli 100 kalorij. Tolikšna je njena dejanska prehrambna vrednost. Kaj pa v svetu sodobne umetnosti, če ni odeta le v spolzek olupek, pač pa še v tržno zanimiv koncept? Vredna je lahko 120.000 dolarjev ali dobrih 108.000 evrov, če jo podpiše italijanski mojster trga in samopromocije Maurizio Cattelan.



Mednarodni tisk je široko poročal o njegovi instalaciji Komik, sestavljeni iz banane, zalepljene na zid z lepilnim trakom, ki jo je minuli petek prek galerije Perrotin uspešno prodal nekemu francoskemu zbiralcu. In še pred tem nekemu drugemu, saj si je Cattelan Komika zamislil v treh primerkih.

​


 

Banana je bila le ideja

Uspešna prodaja je prišla v medije, za vrhunec objav pa je poskrbel Cattelanov umetniški kolega David Datuna, ki je dan pred zaprtjem sejma ultra drago banano snel z zidu in jo pred zbeganimi obiskovalci sejma pojedel. Seveda se je pri tem posnel in rezultat objavil na instagramu.

»Ljubim umetnost Maurizia Cattelana in resnično ljubim to instalacijo. Je zelo okusna,« je povedal. Svoj nastop je označil za performans, imenovan Lačni umetnik, v galeriji Perrotin pa niso bili posebno ogorčeni. »Ni uničil umetnine. Banana je ideja,« je po dogodku medijem povedal direktrog galerije Lucien Terras.

Omenjeni francoski zbiralec je namreč kupil le idejo oziroma certifikat o avtentičnosti in s plačilom zahtevanega zneska pridobil pravico do nje. Snedena banana ga najbrž pretirano ne zanima, te je tako ali tako treba menjati, dejstvo, da je o »škandalu« pisal ves svet, pa bo ceno ideje še zvišalo. Celo Guardian je napisal, da je Datuna pojedel »masterpiece«, »mojstrovino«.

Zaradi tega, investicij v umetnost, se obiskovalci tudi zgrinjajo v Miami. Umetnostni sejmi ohranjajo status ključnih dogodkov za galeriste in zbiralce velikega formata, tudi za direktorje pomembnih muzejev. Poslovanje galerij je povezano s potovanji s sejma na sejem, udobni časi, ko so galeristi v domačih galerijah čakali na petične kupce, so mimo.

Art Basel pa je na čelu vseh sejmov. Njegovo ameriško podružnico, Art Basel Miami Beach, je leta 2002 prvič vodil Sam Keller, nazadnje se je švicarska sejemska multinacionalka leta 2013 razširila še na Hongkong.


 

Sejem, kjer šteje predvsem denar

Miamijski sejem poleg umetnosti prinaša zvezdniške zabave in ekskluzivne večerje, to pa povezuje z družbeno relevantnimi temami. Za letos so napovedali izpostavljeno »raznolikost« z več izdelki umetnikov iz afriške diaspore, temnopoltih Američanov in Indijancev, ob teh še Latinskoameričanov.

Sejem je ogromen; na portalu Miami New Times se sprašujejo, ali je mogoče na takšnem dogodku umetniško delo, četudi še tako kakovostno, prezreti? Kaj je dobro? Kaj slabo? Kaj bo šlo za med? Odgovori se izmikajo, toda na sejmu šteje denar. Tistim, ki ga nemara še niso nikdar obiskali, so svetovali ogled ponudbe tradicionalno najpomembnejših galerij, tako so lahko deležni ogleda del najbolj zvenečih imen.

Nemški galerist David Zwirner je, denimo, predstavljal Jeffa Koonsa, Richarda Serro, Donalda Judda in Jajoi Kusama, konkurent iz ZDA Larry Gagosian Jean-Michela Basquiata in Roya Lichtensteina. Ogledu del tovrstnih, v muzejih in na trgu kanoniziranih ali tudi že pokojnih umetnikov je lahko sledil ogled sekcije Nova z umetniškimi izdelki, ki niso smeli biti starejši od treh let, ali sklopa Meridians, namenjenega ambicioznim, velikoformatnim projektom.

Tisk sicer o prvih porabljenih milijonih poroča že po predotvoritvenem vernisažu za vipovce. Tokrat so sedemmestne številke zapisali ob delih umetnikov, kot so David Hammons, Kerry James Marshall, George Condo, Helen Frankenthaler, Bridget Riley, Robert Rauschenberg in Willem de Kooning.




 

Kdo je lačni umetnik?

​Cattelan, ki je leta 1999 z lepilnim trakom na razstavno steno prilepil kar galerista, namreč Massima De Carla, je sicer medijem zaupal, da je za snedeno banano na lokalni tržnici odštel okoli 0,30 dolarja. Kdo pa je lačni umetnik Datuna, katerega dejanje so mediji označili za aktivistično? Rodil se je v gruzijski prestolnici Tbilisi, a deluje v New Yorku.

Ustvarja svojevrstne portrete, leta 2014 pa je – kot navaja galerija Bivins iz Dallasa, v kateri ga prištevajo med svoje avtorje – razstava v Nacionalni portretni galeriji v okviru Smithsoniana, na kateri se je predstavljal, pritegnila 27.000 obiskovalcev. Dve uri so morali čakati na ogled.

Datuna je izkušen umetnik, ki je z epizodo z banano še dvignil Cattelanovo medijsko navzočnost. In tudi lastno. Med fotografijami mednarodnih novinarskih agencij s sejma v Miamiju iz zadnjih dni je bila namreč Cattelanova banana, oziroma kar je od nje ostalo, skoraj na vseh. Na instagramu pa je zapisal, da je okusna instalacija, ne sama banana. Torej je užival predvsem v okusu drago prodanega umetniškega koncepta.