Barvita poezija vsakdanjega življenja

Na Dunaju je na ogled razstava del vrhunskega kolorista in mojstra nekonvencionalnih kompozicij

Objavljeno
25. oktober 2019 08.55
Posodobljeno
25. oktober 2019 08.55
Bonnardova razstava je eden izmed vrhuncev letošnjega leta. Foto Leisure Communications
Na Dunaju so po odprtju velike­ razstave Albrechta Dürerja v ­Albertini (do 6. januarja 2020) oktobra odprli še dve odmevni razstavi: Pierre Bonnard: barva spomina v Bank Austria Kunstforumu (do 12. januarja 2020), v Umetniškozgodovinskem muzeju pa razstavo Caravaggio in Bernini: odkrivanje občutkov (do 19. januarja 2020).

image
Pierre Bonnard: Počitnice na vodi, 1913 Foto Carnegie Museum Of Art


Bonnardovo razstavo smo že videli februarja v londonski galeriji Tate Modern. Potem se je preselila v Ny Carlsberg Glyptotek v København, zdaj je na ogled še na Dunaju. Post­impresionist Pierre Bonnard (1867–1947) spada med umetnike, ki so izdatno vplivali na preobrazbo slikarstva v prvi polovici 20. stoletja. Henry Matisse je rekel, da je bil Bonnard »najboljši od vseh«. V nasprotju s tem so bili drugi prepričani, da je bil Bonnard slikar površinske harmonije in brezskrben kronist meščanskega vsakdana. Picasso je, denimo, dejal, da Bonnard ni »resnično moderen slikar« in da so njegove slike »potpuri neodločnosti«. Vendar Bonnard ni bil staromoden in neodločen.

image
Pierre Bonnard: Kava, 1915 Foto Tate

 

Najraje je slikal po spominu


Njegove slike vrtov, osvetljenih sob in golih žensk so prava paša za oči. Slika na poseben, melanholičen način, v briljantnih barvah. »Barva me je prevzela. Skoraj nevede sem žrtvoval obliko zaradi barve,« je dejal. Vrhunski kolorist in mojster nekonvencionalnih kompozicij je najraje slikal po spominu, spretno je ujel ozračje določenega trenutka. Tako je opazovalca uspešno zapeljal v intimnost, mu omogočil vpogled v svoj zasebni svet. Čeprav njegove slike prikazujejo podrobnosti vsakdanjega življenja, se v njih skriva veliko več, Bonnard v njih ne prikazuje le tistega, kar je videl in si zapomnil. V njih se skriva tudi trenutek navdiha. Redko je bil zadovoljen s prvim rezultatom, zato je svoje slike velikokrat delal mesece, celo leta. Kot izobražen mlad slikar je osebno spoznal idola Paula Gauguina. Nanj so močno vplivali japonski barvni lesorezi. Z Mauriceom Denisom in Jeanom Édouardom Vuillardom se je pridružil skupini Nabis (v hebrejščini 'prerok'), ki jo je ustanovil Paul Sérusier. V nasprotju z impresionisti poskušajo nabisti ob vsaki podobi narave posredovati pomembno sporočilo. Leta 1891 je imel Bonnard prvo razstavo, po kateri je dobil vzdevek Nabi Japonard.



image
Pierre Bonnard: Jedilnica, Vernon, okoli leta 1925 Foto Ny Carlsberg Glyptotek

 

Spreminjanje smeri v zrelih letih


Bonnard je doživel zgodnji uspeh leta 1890 z modernimi dekorativnimi slikami. Denar je služil z izdelovanjem plakatov in drugih grafičnih del za magazin La Revue Blanche. Veliko pozornosti je pritegnil s plakatom France Champagne. Ne preseneča, da se je spoprijateljil z mojstrom plakata Henrijem de Toulouse-Lautrecom. Danes ta dvojec velja za pionirja moderne plakatne umetnosti. Bonnard je slovel tudi po ilustracijah za knjige, v katerih je viden vpliv art ­nouveauja.

Razstava Barva spominov ga na Dunaju prikazuje kot zrelega umet­nika, z deli, ki jih je ustvaril v 20. stoletju. Do leta 1910 je Bonnard deloval pod vplivom Maneta in zgodnjega Cézanna ter postal eden od vodilnih predstavnikov neoimpresionizma. Leta 1912, ko je imel 45 let, je spremenil svoj umetniški fokus. Barve je začel raziskovati na individualen način, drugačen od drugih slikarjev njegove generacije, vključno z Matissom in favisti. Simbolika slikovnega izraza se je v njegovih delih umaknila v ozadje, v ospredju je bila kompozicija barv. Hkrati je bil nov tudi njegov izrez slike, drugačen od vseh v umetnostni zgodovini. »Posnetki«, ki nam jih predstavi Bonnard, nas neposredno uvedejo v njegov intimni svet. Glavni model je bila njegova žena Marthe de Méligny (pravo ime Maria Boursin), s katero je živel skoraj pet desetletij, do njene smrti leta 1942.

image
Pierre Bonnard: Terasa na jugu Francije, okoli leta 1925 Foto Collection Fonds Glénat

 

Slikar sreče


Od leta 1911, ko si je kupil prvi avtomobil, je pogosteje potoval po Franciji in slikal pokrajine. Njegove rezidence so bile Pariz, Normandija in jug Francije. Tudi groza prve svetovne vojne je tema nekaterih njegovih del. Po vojni se je zapletel z Renée Monchaty, ki je bila tudi model na nekaterih njegovih slikah. Veliko retrospektivno razstavo je imel leta 1933 v Parizu. Takrat, v času gospodarske krize in čedalje večjega političnega ekstremizma v Evropi, je Bonnard veljal za »slikarja sreče«. »Tisti, ki poje, ni vedno vesel,« je bil Bonnardov odgovor. Njegova paleta je v poznejših delih svetlejša, konture pa bolj difuzne.

image
Pierre Bonnard: Pokrajina na jugu Francije, 1939 Foto zasebna zbirka


Ob koncu življenja, v letih druge svetovne vojne in okupirane Francije 1940–1944, Bonnard ni več mogel svobodno potovati. Tematsko se je osredotočil na okolico svojega doma v mestu Le Cannet na jugu države. Slikal je vaške strehe, morske obale, gorovje Estérel. Po vojni je Bonnardov poudarek ostal na pokrajini. Čeprav je bil njegov izraz bolj abstrakten, z manj podrobnostmi, je realnost na njegovih slikah nesporna. V skladu s svojim slogom »drugačnega modernizma« se je umaknil od umet­niških skupin, vendar je s pogostimi razstavami ter prijateljstvom z Matissom in drugimi umetniki kazal povezanost z umetniško sceno svojega časa.

Preberite še
Na ogled je več kot 200 del največjega umetnika evropske renesanse severno od Alp