Tiskane izdaje
Slikar, novinar na področju nočne kronike in vsakdanjih družbenih anomalij, boksar in selektor boksarske reprezentance. Za vse to, ne nujno v tem vrstnem redu, je prostora v eni sami biografiji, namreč Marjana Skumavca, katerega slike pravkar zasedajo ljubljansko Galerijo Equrna.
Če danes, nekaj manj kot pet let po njegovi smrti, brskaš po zapisih o njem na internetu, brskanje zapusti vtis nekakšnega urbanega mita, ki je zdaj znova opredmeten v galeriji. Delovega novinarja, ki je v urah, ko je Ljubljana spala, sestavljal Malo nočno kroniko z repertoarjem kriminalnih, alkoholnih, družinskih, sosedskih in kopice drugih vsakdanjih anomalij.
Bil je reden gost nekdaj zakajenih ljubljanskih lokalov, kamor ga je često zanesla že jutranja pot v službo, in posebnež s hrapavim glasom, ki so mu ljudje, s katerimi se je pogovarjal, zaupali reči, kakršnih ne bi nikomur drugemu. Raskav glas si je sam razlagal kot posledico udarcev, prejetih v glavo med boksanjem, teh pa je prestregel kar nekaj. Dvakrat je bil slovenski boksarski prvak v težki kategoriji.
Retrospektivni izbor
In bil je slikar, ki je med kariero realiziral veliko samostojnih razstav, skratka, ni slikal le zase, a je z izjemo razstav v Bežigrajski galeriji, ki je bila neke vrste njegova matična galerija, nastopal le v obrobnejših razstaviščih ali gostinskih in drugih lokalih. Tokrat so mu posthumno razstavo z retrospektivnim izborom postavili v ljubljanski Equrni, kar je že samo po sebi poklon njegovemu slikarstvu, ki ostaja tudi po njegovi smrti pretežno prezrto in redko najde stik z javnim pogledom.
Bo predstavitev v najbolj slikarskem slovenskem razstavnem prostoru, prizorišču razstavnih krstov izdelkov osrednjih tukajšnjih slikarjev, to spremenila? Skumavc ni bil ljubljenec tukajšnjega likovnega sistema, se pa je z njim vsaj v nečem strinjal. Namreč, da drug drugega ne potrebujeta, kar po naključju izveš ob ogledu razstave. Prav tedaj je bila v Equrni tudi njegova soproga Valerija Motaln, ki je za razstavo posredovala dela iz zapuščine.
Skumavčevo kombiniranje likovnega znanja in neizprosnih eksistencialnih tem, izslikanih brez distance, zapusti vtis umetnosti, kakršna se kdaj zgodi na off poziciji, oddaljeni od mainstreama, krovnih likovnih tokov in krovnih ustanov. Slikarja na razstavi To sem videl; Prizori iz življenja Marjana Skumavca doživiš kot avtorja surove in neizprosne, a zelo polnokrvne umetnosti (tudi dobesedno, krvi ne manjka ...), kakršni po terencijevsko nič, kar je človeškega, ni tuje.
Slikal bi lahko karkoli, kar mu je ponujal vidni ali nevidni, notranji svet, a se je odločal za motive, ki so mu »pestrili« novinarski vsakdan. Za osamljene »antiheroje«, pijance, pretepe ob šanku, zločine, akte in dame, ki ustvarjajo vtis ne najbolj vzornega slovesa, prometne nesreče in samomore, seveda boks, ob tem pa tudi za turistične prizore s plaž, ki se jih je lotil z dolžno satiro.
Privlačile so ga tudi krajine, a je bil predvsem figuralik, eden tistih izrazitih, ki jim za sporočanje tistega, kar želijo sporočiti, zadošča podoba človeka kot najuniverzalnejšega motiva v človeški umetnosti. Ustvarjati je začel že v času slovenske nove figuralike in bil kasneje sopotnik nove podobe, a ni predstavnik teh ali kakega drugega slikarskega trenda.
Ekspresivni pol umetnosti
Kot poglavitna Skumavčeva referenca v izboru se kaže poznavanje dosežkov Francisa Bacona, tako v formuliranju – ali pač razgradnji – detajlov fgur, obrazov in kričečih izrazov kot tudi v zastavljanju kompozicij, sicer pa slikar nasploh sodi v ekspresivni pol umetnosti oziroma v »art brut«, ki pa se lahko zdi v primerjavi z njim tudi prijazen.
Zanimiv je tudi podatek, ki ga prav tako izveš od slikarjeve soproge. Namreč da slikar kljub nemara dugačnemu vtisu končnih izdelkov ni ustvarjal posebej eruptivno, pač pa se je kompozicij lotil študijsko, z dolgotrajnim procesom ustvarjanja.
Skumavčevo delo je doslej najtemeljiteje ovrednotil dr. Lev Menaše v razkošni monografiji iz leta 2003, ki je dostopna tudi ob tokratni razstavi. V njej ga je duhovito označil za Bedanca sodobne slovenske umetnosti, in sicer v situaciji, v kateri kakega Kekca, ki bi odrešil njegove trpeče sodobnike, pač ni.
»Kot Marciano v boksu je v slikarstvu Bacon nekaj čisto svojega, posebnega, norega, genialno blaznega,« je Skumavc sam zapisal v avtobiografskem tekstu, ki ga prav tako najdeš v monografiji. Baconovo razstavo si je v Düsseldorfu ogledal že v času študija na ljubljanski akademiji.
Da so ga najbolj navušile najbolj neposredne in najbolj brutalne Skumavčeve slike, tiste, ki jih ne bi želel niti pokazati niti razstavljati, je prisotnim ob odprtju izjavil tudi vodja galerije Arne Brejc. Dela z razstave sicer ostajajo v Equrni dostopna do 1. aprila, v virtualni obliki pa tudi kasneje na spletnem naslovu skumavc.eu.
