Tiskane izdaje
Škofjeloški slikar Berko, daljše Franc Berčič, je prvi hiperrealist v slovenskem slikarstvu in istočasno tisti, ki je s svojim delom obveljal za najbližjega vzorom svojih tovrstno orientiranih ameriških kolegov.
Ustvarja domala polovico stoletja, rezultat tega je obsežen opus, ki je ob pripravi pregledne razstave zaposlil tri gorenjske ustanove.
V Prešernovi in Mestni hiši, razstaviščih Gorenjskega muzeja v Kranju, je že predstavil dela iz različnih etap kariere z akcentom na najnovejših slikah, minuli teden so v Loškem muzeju odprli osrednjo razstavo, znova s prepletom različnih medijev in časovnih obdobij, od prvih kolažev, knjige umetnika in prvih hiperrealističnih slik do najnovejših digitalnih grafik in slik, novembra pa bo v Galeriji Mihe Maleša v Kamniku še odprtje izbora risb, ki jih v Sloveniji večinoma ni še nikoli razstavil.
Izraz hiperrealizem je leta 1793 uveljavila istoimenska razstava v galeriji Isyja Branchota v Bruslju, vi pa ste istega leta že ustvarili prva dela v tem slogu. Kaj vas je pritegnilo k njemu?
Najprej so me navduševali abstraktna umetnost, film in video, tudi land art je bil popularen. Bil sem modernist, realizem se mi je zdel passé. Veliko sem hodil po svetu in bil leta 1973 na daljšem potovanju po Evropi, kjer sem spoznaval tudi tedanjo novo umetnost. Tudi ameriške avtorje in v Luzernu sem na razstavi Veliko desetletje ameriške umetnosti že prvi večer doživel največje presenečenje, šok. Bila je nedelja zvečer, v galeriji sem vrh stopnic naletel na kip hiperrealista Duana Hansona, na žensko v rožnati majčki z nakupovalnim vozičkom in cigareto v ustih. Lahko bi trčil vanjo.
Je bila to usodna dama za slikarja?
Da. Sledilo pa je še veliko hiperrealističnih slik. Vse to je bilo tako drugačno in je dišalo po novih barvah, novih vsebinah. Vprašal sem se, ali to zmorem sam. Navdušilo me je.
V vaši zgodnji biografiji je tudi manj običajen vpis. Namreč poslikanje poti v parku na Trgu Marxa in Engelsa v Ljubljani leta 1974.
Slikanje poti sem načrtoval že leto prej v Škofji Loki ob tisočletnici mesta, od gradu do Mestnega trga, a se zaradi spomeniškega varstva ni izšlo. Želel sem slikati v čast tisočletnice mesta.
Potem ste slikali v čast Marxa in Engelsa?
Ne, le v parku Marxa in Engelsa. Za ZSMS sem tedaj ustvaril celostno podobo delovne akcije, ljudje, ki sem jih spoznal, pa so izposlovali dovoljenje za barvanje. V Škofji Loki tega razumevanja ni bilo. Sicer je šlo za projekt iz časa, ko me je še navduševala abstraktna umetnost, torej preden sem spoznal hiperrealizem. Tedaj me je zanimal tudi video, a so bile kamere še zelo drage.
Kako se je od sedemdesetih let spreminjal odnos tukajšnje kritike do vašega dela? Hiperrealizem je bil potisnjen na obrobje, danes pa ste uvrščeni v kar številne domače in tuje zbirke, bili ste na pomembnih razstavah, denimo na trienalu U3 Charlesa Escheja, prejeli ste Jakopičevo nagrado …
Širši realizem je bil v Sloveniji na začetku 70. let precej prisoten, usodna pa je bila razstava Slovenska umetnost 1945–78 v Moderni galeriji, na katero ga niso uvrstili. Po njej so se vsi vrnili k bolj zaželeni abstrakciji, sam pa sem delal dalje. V Sloveniji je do tovrstnega slikarstva vladala zadržanost, drugod v Jugoslaviji pa so me sprejemali. Vedeli pa so, da prihajam iz Slovenije.
Beograd je bil, recimo, središče nadrealizma, v Zagrebu sem samostojno razstavljal leta 1979, istega leta sem bil nagrajen na reškem Bienalu mladih. Po letu 1990 pa sem opazil, da me v Sloveniji ne poznajo. Zanimanje zame se je vrnilo šele po letu 2000, s Primožem Lampičem, Tadejem Pogačarjem, Igorjem Zabelom, Charlesom Eschejem ali Nikolett Eröss iz muzeja Ludwig v Budimpešti.
Stalnica v vašem delu je tudi privzemanje množičnih podob, praksa, ki jo je populariziral pop art. V zbirki zagrebškega Muzeja sodobne umetnosti ste, denimo, prisotni z eno najprepoznavnejših slik iz leta 1975, upodobitvijo naslovnice Stopa z Robertom Redfordom, naslov slike pa je Najdražji bicikl. Slika je, skratka, citat naslovnice s slovnično napako vred ... Katere množične podobe so vas pritegnile?
Podobe so morale biti barvite, prve tovrstne slike pa so nastale zaradi razstave, ki sem jo imel leta 1976 na Loškem gradu. Odločil sem se za tematiko luksuza, za podobe stvari, ki niso bile nujne za življenje in niso bile več v slogu tistega »umit in zašit« iz časa povojnega pomanjkanja. Iz revij sem vzel barvne fotografije, svojih namreč nisem uporabljal, ker je bila barvna fotografija draga. Drugi del razstave pa sem posvetil nasprotju, podobam smeti, med katerimi naposled pristanejo tudi luksuzne stvari.
Kakšni so bili odzivi?
Ljudje so to doživeli tudi kot šokantno. Mnogi niso vedeli, ali gre za fotografije ali slike. Tedaj je bila to novost.
K praksi povzemanja množičnih podob so se v zadnjih dvajsetih letih vrnili številni slikarji, ki so reagirali na nasičenost vsakdanjega življenja z njimi. Vi ustvarjate tudi ravno obratno, ne? Upodabljate realne prostore, ki pa jih zatrpate s podobami lastnih del in napisi Berko.
Na nasičenost javnega prostora z reklamami reagirate s podobami, s katerimi takorekoč vračate udarec in reklamirate sebe.
Vzgib je bila nagrada za grafiko leta 2003 v španskem Cadaquesu. Ob naslednji izdaji so me povabili v žirijo, imel pa sem tudi samostojno razstavo. Ko sem prišel v Cadaques, sem v mestu nad cesto videl reklamo Berko in ko sem v turističnem centru iskal prenočišče, sem v njem videl razglednice z mojimi božičnimi zvezdami, plakate in nalepke.
Naslednji dan je sledilo odprtje razstave, vse je bilo krasno. Ko pa sva dan zatem z ženo šla malo po mestu, sva na glavnem trgu videla velik jumbo plakat za Salvadorja Dalíja. Spoznal sem, da je v Cadaquesu zvezda Dalí, ne jaz s svojimi zvezdami. Dan prej je bilo vse krasno, potem pa ... Ko sem se potolažil, saj je bil nenazadnje Dalí mrtev, jaz pa še živ, sem pomislil, da se bo mogoče kak jumbo čez kakih 50 let pojavil tudi zame.
Zato sem najprej ustvaril podobo Cadaquesa, preplavljenega z Berkom, sledile so Benetke in drugi kraji, kjerkoli sem bil ali razstavljal. Ker nimam sponzorja ali mecena, slikam stvari in ljudi, ki ji imam rad. Morda drugi dojemajo to kot avtopromocijo ali reklamo, sam pa mislim, da gre bolj za avtobiografske zapise v stilu Berko je bil tukaj. V začetku je bil hec, potem se je pa res začelo dogajati.
Govoriva o ciklu Nikoli niste daleč od Berkove zvezde. Kaj je v njegovem ozadju? Ironija? Samoironija?
Slikarski poklic ni le vesel, je tudi težaven. Da se ne bi prepuščal črnim mislim, sem si naredil tako podobo prihodnosti.
Zakaj ravno božična zvezda? Kaj neki je na tej rastlini, da ste ji posvetili tako velik del opusa?
Delal sem tudi flamingovce ali narcise, naposled sem pristal pri božičnih zvezdah. Na gradu sem imel razstavo stotih listov z božičnimi zvezdami. Že tedaj je bila moj najpogostejši motiv in z njo sem nadaljeval.
Kako daleč sva ravnokar od najbližje Berkove božične zvezde?
Mislim, da jih je tu v Škofji Loki kar precej. Delal sem tudi manjše in jih pošiljal, denimo, za novo leto.
