Tiskane izdaje
Delovemu fotografu Jožetu Suhadolniku ne bi pripisali 35-letne fotografske kariere. A jo, kot razkriva najnovejša razstava Fotozgodbe: 35, sveži petdesetletnik ima.
Avtorsko kilometrino si je začel nabirati v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Sodi v generacijo fotografov, ki so jih lansirala leta ljubljanske alternative. Prvič je že leta 1984 razstavljal v ljubljanskem Škucu, sicer pa v preteklosti ob objavah v Delu in Delovih edicijah (bil je tudi urednik Delove fotografije) fotografiral predvsem za Mladino in Dnevnik ter agencije Bobo, Associated Press in European Press Agency.
V Galeriji Vžigalica v okviru letošnjega programskega paketa Fotoničnih trenutkov – Meseca fotografije predstavlja inventuro najboljšega: štirinajst avtorskih zgodb, oblikovanih v fotoeseje v tematskem razponu od dokumentiranja različnih subkultur ali kriznih situacij do potopisnih ciklov, njihova rdeča nit pa je odsotnost rdeče ali katerekoli druge barve z izjemo črne, bele in vmesnih odtenkov.
Suhadolnik ostaja ljubitelj fotografske klasike, ki ne priznava nefotografskih sredstev in je avtentičen odraz tega, kar se avtorju zgodi, fotografska ekspresija. V Vžigalici so na ogled cikli Istanbul, Černobil, Armenija, Jutra v Rusiji, Zatolminski sirarji, Eritreja, Cirkus, Punk, Mehika, Rawnski pustovi, Begunci, CUDV, Trbovlje in Auslenderji.
Predlanskim ste pri londonski založbi Akina Books na temo alternative osemdesetih izdali knjigo Balkan Pank, ki je razprodana, letos pri novomeški Gogi prav tako knjigo Balkan Punk II. Tokrat predstavljate izbor najboljših fotoreporterskih posnetkov v obliki fotoesejev. Je s srečanjem z abrahamom prišel čas za krovno inventuro?
Ja, po petintridesetih letih dela za agencije, revije in časopise se lahko strinjam z vami, da je to nekakšna inventura. Minilo je dovolj časa, da sem do lastnega dela vzpostavil dovolj zdravo distanco, potrebno za odločitev, kaj pokazati in česa ne. In do tega, kaj me kot avtorja lahko definira brez pretiranih čustvenih navezav na dogodke, ki so me vsekakor zaznamovali.
Kaj pomeni čas za pogled na lastno delo? So fotografije, o katerih ste bili v času nastanka – recimo v letih, ko ste se kot mladoletnik prebijali mimo varnostnikov v ljubljanske alternativne klube – prepričani, da so nekaj najboljšega, še vedno najboljše?
Ni nujno dobro, da začneš že zgodaj. Prehitro odkrivanje prelomnih čustvenih pretresov je lahko zelo neproduktivno. Premlad in neizkušen ne sprejemaš nobenih kompromisov, predvsem pa si ravno zaradi neizkušenosti preveč aroganten. Aroganca je najslabša obramba in odgovor, niti slučajno ni znak absolutnega prav in ti kot mlademu avtorju prej škoduje kot koristi.
Če za sabo podreš preveč mostov, je kasnejše spoznanje, da si brcnil v temo, še bolj boleče. Mnoge moje vrstnike je avtorsko pokopal ego. V osemdesetih in času najhujše pubertete je bil fotoaparat izjemno sredstvo tudi za spoznavanje deklet. In na koncert si šel lahko zastonj.
V napovedi razstave piše, da bodo v izboru zgodbe, ki so vas zaposlovale skozi celotno kariero, in posamezni projekti, ki so odraz konkretnega časa. Katere sodijo med prve in so stalnica?
Vsekakor Trbovlje, Rawnski pustovi in Zatolminski sirarji. Vse tri zgodbe imajo zanimiv skupni imenovalec. Vse govorijo o za današnji čas pozabljeni vrednoti: pomagaj drugemu in bo tudi tebi bolje. Če sem lahko še bolj enostaven, mi je prav v teh treh zgodbah, ob Beguncih in CUDV [Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem], uspelo zabrisati mejo med izvajalcem in objektom.
Uspelo mi je postati del skupnosti in njihov dejavni član. Pri takih zgodbah ne moreš razmišljati o objektivnosti, poskušaš se stopiti z njimi, fotografirane prikazati dostojanstveno. Tak način dela vsekakor zahteva več kot petnajst minut.
Kako ste prišli do lastnega izraza v fotoeseju?
Obliko fotoeseja so si fotografi in uredniki izborili, davno preden sem se jaz rodil. Fotoesej začutiš bistveno drugače, ko nehaš zgolj gledati fotografije in slike svojih vzornikov, ko jih začneš dejansko brati, ko začutiš ritem in redosled gledanih/branih fotografij. Predpogoj sta seveda poznavanje zgodovine in okolja, v katerem delaš, in pa seveda literatura.
Že na začetku so me prevzeli različni avtorji. Robert Frank s knjigo The Americans, Eugene Smith z eseji v reviji Life, Stojan Kerbler s Halozami, Leon Dolinšek z ulično fotografijo, objavljeno v Književnih listih Dela, Anders Petersen in Daido Moriyama z neposrednostjo, Diane Arbus in Richard Avedon s svojim odnosom do fotografiranih. Pri literaturi pa Otroške stvari Lojzeta Kovačiča, ki so ena najbolj vizualnih knjig, kar sem jih prebral.
Izraz mojstrovina je pri Kovačičevem pisanju premalo. Pri branju Otroških stvari vidiš najmanjši detajl, občutiš lahko strah, lakoto, se sprehajaš po ljubljanskih ulicah. Neponovljivo! Pa Fragma Mojce Kumerdej, Česar ne moreš povedati frizerki Agate Tomažič, pa pesmi Milana Jesiha, Ivana Minattija, Esada Babačića, humor Arta Paasilinne, vse njegove knjige imam. Pa Meta Kušar in njeno pisanje …
Pred leti ste rekli, da ostajate pristaš klasike, pravega trenutka pritiska na sprožilec, črno-belega izraza, leice, dela v temnici. Koliko je to mogoče ohranjati?
Pristaš analogne fotografije sem še vedno, vendar zadnje desetletje slikam skoraj izključno digitalno. Mojo temnico je leta 2010 zalila poplava in mi uničila del arhiva, od takrat se vanjo ne vračam več. Analogno sem slikal 28 let. Vse črno-bele filme in fotografije sem razvijal sam, po straniščih, hotelskih sanitarijah in v izjemno opremljenih temnicah. Analogna fotografija je in bo ostala moj hobi, ni pa več obsesija, sploh pri profesionalnem načinu dela.
V napovedi razstave piše, da se morata fotografija in z njo fotoreporter morda bolj kot kadarkoli prej boriti za pravico do obstoja v časopisu in njegovem uredništvu. Drži?
Drži.
Se vam kdaj fotografije vrnejo v obliki novih zgodb? Kdaj izveste, kaj se je, denimo, kasneje v življenju zgodilo anonimnežu, posnetemu v davnih časih in morda ob težkih življenjskih preizkušnjah?
Poba, ki bere strip na tleh begunskega centra v Postojni, je pri dvanajstih pripeljal mater in tri sestre čez fronto v okolici Srebrenice v Slovenijo. Kasneje sem izvedel, da je gozdarski inženir v Kanadi. Nazadnje, ko sem slikal portrete mask v okviru Rawnskih pustov, ki so jih nosili fantje iz Drežniških Raven, se je na stari fotografiji eden izmed njih prepoznal. Takrat je bil star dvanajst let in so ga mlatili z nogavico, polno pepela, danes pa je star okoli petindvajset let in on mlati dvanajstletnike.
