Bo Odrešenik sveta kdaj odrešen skrivnosti?

Nobena druga slika ni doživela tako zanimive pustolovščine kakor najdražja: Salvator mundi Leonarda da Vincija.

Objavljeno
31. avgust 2019 07.00
Posodobljeno
03. september 2019 12.11
Restavrirani portret Jezusa (olje na orehovem lesu, 65,5 x 45 cm), ki v levi roki drži zemeljsko kroglo, simbol vesoljne oblasti, z desno pa blagoslavlja. Foto Wikipedija
Ob 500. obletnici smrti genija Leonarda da Vincija – umrl je 2. maja 1519 –, ko so številni muzeju po svetu pripravili razstave o njem, poteka vroča razprava o sliki, ki naj bi bila po trditvah nekaterih poznavalcev Leonarda njegova, po trditvah drugih pa ne. To je Salvator mundi (Odrešenik sveta), o kateri so zgodovinarji umetnosti leta 2008 zagotavljali, da je izgubljena.

Tri leta pozneje, leta 2011, je bil restavrirani portret Jezusa (olje na orehovem lesu, 65,5 x 45 cm), ki v levi roki drži zemeljsko kroglo, simbol vesoljne oblasti, z desno pa blagoslavlja, prvič razstavljen, in to v londonski Narodni galeriji, še vedno pa potekajo razprave o tem, ali je slika res Leonardova.

Po razstavi v Londonu je nekaj časa potovala po svetu, razstavili so jo v Hongkongu, San Franciscu in New Yorku, potem pa je bila leta 2017 na dražbi avkcijske hiše Christie's prodana za vrtoglavih 450 milijonov dolarjev. Postala je najdražja slika na svetu.


Nakup zase ali za muzej

Kdo je bil kupec, še danes ni jasno, domnevajo pa, da je bil to savdski princ Mohamed bin Salman, z njo pa naj bi obogatil muzej Louvre v Abu Dabiju. Slika naj bi bila septembra 2018 razstavljena v tem muzeju, ki so ga odprli leto prej, zatem pa naj bi jo razstavili v pariškem Louvru. A to se ni zgodilo; odkar so se pojavili dvomi o njeni avtentičnosti, nihče ne ve, kje je, domnevajo, da na jahti savdskega princa.

Od tedaj se od vsepovsod oglašajo umetnostni zgodovinarji, takšni in drugačni strokovnjaki za umetnine Leonarda da Vincija, med katerimi je nemalo takih, ki v tem vidijo priložnost, da opozorijo nase. Kako težko je ugotoviti avtentičnost del, sploh če se kaže možnost za zaslužek, lepo ponazarja omenjena slika. Njena cena je bila najprej 1175 dolarjev, ko pa jo je petčlanska ekipa strokovnjakov leta 2008 pripisala da Vinciju, je njena cena nemudoma zrasla. Pozneje je prišlo na dan, da strokovnjaki iz komisije niso bili enotnega mnenja o avtorstvu. Dva sta trdila, da je avtor slike da Vinci, eden je trdil, da ni, dva sta bila vzdržana. Edino, o čemer se vsi zgodovinarji strinjajo, je, da je nastala okoli leta 1500.


Od ruskega tajkuna do savdskega princa


Starejša zgodovina slike, ki je v nasprotju z novejšo nezanesljiva, gre takole. V 17. stoletju naj bi bila v angleški kraljevi zbirki, v naslednjem stoletju naj bi prešla v sheffieldsko zbirko, na prehodu v 20. stoletje pa najprej v Robinsonovo in potem v Cookovo zbirko. Leta 1958 je bila prodana na dražbi ameriškemu poslovnežu Warrenu Kuntzu za 45 dolarjev, kar bi danes pomenilo 1350 dolarjev. Znova se je pojavila leta 2005, ko jo je newyorški zgodovinar in trgovec z umetninami Robert Simon kupil na dražbi v New Orleansu za 1175 dolarjev. Odnesel jo je Dianni Modestini, restavratorki in umetnostni zgodovinarki v New Yorku. Ko je ta odstranila vse pozneje nanesene sloje, popravila poškodbe in razpoke, je umetnina prišla v roke omenjeni petčlanski komisiji in razstavljena je bila v Londonu. Že leto pozneje jo je Simon prodal neki švicarski družbi, zatem jo je kupil ruski tajkun Dimitrij Ribolovljev za 127,5 milijona dolarjev, nato pa domnevno savdski princ.


50 let v ameriškem predmestju


Bilo bi nenavadno, če o vsej tej kolobociji s sliko in še zlasti zaradi cene, ki jo je dosegla na dražbi, ne bi izšla knjiga. Napisal jo je Ben Lewis in ji dal intriganten naslov The Last Leonardo: The Secret Lives of the World’s Most Expensive Painting (Zadnji Leonardo: Skrivno življenje najdražje slike na svetu). Avtor pravi, da nobena druga slika ni doživela tako zanimive pustolovščine. V intervjuju za New York Times je povedal, da je v nasprotju s pričakovanji, po katerih naj bi visela v razkošnih hišah, petdeset let preživela v ameriškem predmestju. Prav on je našel človeka, ki je sliko na dražbi v New Orleansu leta 2005 prodal za 1175 dolarjev. To je bil Basil Hendry ml., imenovan Tookie. Ko je avtor knjige stopil z njim v stik, preden je začel pisati knjigo, Tookie sploh ni vedel, da jo zdaj pripisujejo Leonardu. Prav tako ni vedel, da so jo prodali za 450 milijonov dolarjev. Ukvarjal se je z gradbenimi deli, časopisov ni bral, umetnost ga niti ni zanimala, hotel se je samo znebiti slike. Ben Lewis bralcem noče sugerirati o njenem avtorstvu, pravi pa, da je to »Leonardo za naš postfaktični čas«.

Martin Kemp, eden največjih specialistov za Leonarda in profesor na univerzi Oxford, ter Fabio Scaletti, specialist za slikarje italijanske renesanse, sta izdala obsežno knjigo o da Vinciju; v slovenščini je izšla z naslovom Leonardo genij. Vanjo sta uvrstila tudi Odrešenika sveta. Pišeta, da je po obnovi med letoma 2008 in 2011, ki je poleg ne najboljšega stanja površine slike razkrila nekaj slikarjevih sprememb (zlasti na prstih rok), vrezane črte na zgornjem delu glave in pigmente, ki se ujemajo z londonsko različico Device v votlini, nekaj strokovnjakov, ki sta jih pritegnila izdelava in obvladovanje tehnike sfumata, umetnino pripisalo Leonardu in jo identificiralo s sliko, ki jo je mojster na podlagi nekaj risb z rdečo kredo (danes v Windsorju) verjetno ustvaril za francoskega kralja proti koncu svojega bivanja v Milanu (drugi bi potisnili datum naprej, v florentinska leta ali še dlje) in ki je bila leta 1650 prekopirana na gravuro z napisom Leonardus da Vinci pinxit. Vendar atribucije niso podpisali vsi sodelujoči pri obnovi; opozorili so na pretirano shematičnost nekaterih delov, na primer las in draperij, ter sprožili vprašanje, ali ni delo nastalo v sodelovanju z delavnico in bilo pozneje predmet restavriranja, ki je popačilo njegove značilnosti.


Še en spor


Podoben spor je nastal že prej, pravita Kemp in Scaletti. V zasebni švicarski zbirki (nekoč v pariški zbirki De Ganay, prej pa v zbirki De Béhague) obstaja namreč enak primerek, ki naj bi imel enak »rodovnik«, okoli katerega se kritiki prepirajo že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Zagovorniki poudarjajo ujemanje podlag, pigmentov in nanose barv s Svetim Janezom Krstnikom iz Louvra, skeptiki pa sliki očitajo nekakšno togost postave, v nekaterih detajlih preveč prisiljene in predelane s poznejšimi dodatki.

Vsekakor je treba upoštevati dva vidika, ki veljata za obe tekmici in ob katerih se je treba zamisliti: prvi je, da stari viri o sliki ne govorijo, in drugi, da slike, na katerih je edini upodobljenec prikazan popolnoma frontalno, ne veljajo za nedvomna Leonardova dela. Vrh tega si po odkritju opazne podobnosti z Blagoslavljajočim Kristusom Melozza da Forlija, datiranim okoli leta 1480 (Urbino, Narodna galerija dežele Marke), Leonarda ni mogoče zamisliti kot posnemovalca.

Sliko Odrešenik sveta bodo še naprej spremljale kontroverzne zgodbe. Kakor pravi Ben Lewis, je postala žrtev skrivnostnosti, ki se je spletla okoli nje, nereguliranega trga umetnin in globalizirane ekonomije 21. stoletja.