»Bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj ...«
Slikar Marko Jakše manifestativno zavrača strukturo birokratskih mehanizmov in terminološki aparat, ki vlada v našem prostoru
Odpri galerijo
Marko Jakše: Aqua alta II Foto center Kibla Maribor
»Nič ne dam na besedo razumeti, ker slikarstvo ni ne znanost ne filozofija, temveč vizualna glasba barv in oblik, kjer je razum vselej pretanek in prekratek ter izgubi ves pomen.« Tako slikar Marko Jakše, eden od naših najbolj neortodoksnih avtorjev, ki se z zadnjo serijo slik, simbolično naslovljenih Proti toku, predstavlja v mariborskem multimedijskem centru Kibla.
Tudi beseda serija ni po njegovem okusu. V svojem zadnjem »manifestu« je zapisal, da ga ta beseda spominja na monotono repetitivno delo ob tekočem traku. In neumestnih izrazov, ki odločilno definirajo današnjo vizualno sceno, je po njegovem mnenju še veliko. Recimo projekt. Čeprav miselno načrtovanje nima kaj iskati v slikarstvu, v projektu »ždita namen in smisel, ki sta sliki v nastajanju sovražna in nevarna«. Koncept uničuje primarno spontanost in »nravnost« umetnosti, beseda študija pa je neumestna, ker slika ni pred nami zato, da kaj razumemo, ampak da »občutimo in se čudimo, spominjamo, budimo, bodrimo in ostajamo v stiku s seboj«.
Po Jakšetovem mnenju so odveč tudi kustosi, ker je »neokusno preveč obupnih kustosov – parazitov na tem svetu, dober kustos je lahko edinole slikar sam ali, še bolje, kar slika sama«.
V to kategorijo spada tudi beseda intelektualec, saj če slikarsko potovanje ni predvsem igra, ampak odsev intelekta, ki si domišlja, da nekaj ve in obvlada, je to dolgočasno in škodljivo. Enako velja za teorijo, ker teži z razlago in s tem posiljuje, omejuje in usmerja, umetnost pa tega ne potrebuje. Tukaj je še termin sodobnost, ki simbolizira »nesvobodno, priganjajoče, omejujoče, neživljenjsko, neorgansko, skalkulirano, ponarejeno, sintetično, kičasto ...«.
»... Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom ter navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki ... Zdaj je čas, da se vendarle potopim ... na dah ... nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju ...«
Bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Po mnenju Aleksandre Kostič je odgovor nikalen, vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno. Natanko tako vidimo dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi dejavnostmi. »To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše,« je poudarila Aleksandra Kostič.
Tudi beseda serija ni po njegovem okusu. V svojem zadnjem »manifestu« je zapisal, da ga ta beseda spominja na monotono repetitivno delo ob tekočem traku. In neumestnih izrazov, ki odločilno definirajo današnjo vizualno sceno, je po njegovem mnenju še veliko. Recimo projekt. Čeprav miselno načrtovanje nima kaj iskati v slikarstvu, v projektu »ždita namen in smisel, ki sta sliki v nastajanju sovražna in nevarna«. Koncept uničuje primarno spontanost in »nravnost« umetnosti, beseda študija pa je neumestna, ker slika ni pred nami zato, da kaj razumemo, ampak da »občutimo in se čudimo, spominjamo, budimo, bodrimo in ostajamo v stiku s seboj«.
Po Jakšetovem mnenju so odveč tudi kustosi, ker je »neokusno preveč obupnih kustosov – parazitov na tem svetu, dober kustos je lahko edinole slikar sam ali, še bolje, kar slika sama«.
V to kategorijo spada tudi beseda intelektualec, saj če slikarsko potovanje ni predvsem igra, ampak odsev intelekta, ki si domišlja, da nekaj ve in obvlada, je to dolgočasno in škodljivo. Enako velja za teorijo, ker teži z razlago in s tem posiljuje, omejuje in usmerja, umetnost pa tega ne potrebuje. Tukaj je še termin sodobnost, ki simbolizira »nesvobodno, priganjajoče, omejujoče, neživljenjsko, neorgansko, skalkulirano, ponarejeno, sintetično, kičasto ...«.
»... Vse in vsi v meni, bodimo tu, v tej prijetni mlačni luži skupaj in se spet kot otroci igrajmo z blatom ter navdušujmo nad paglavci in njihovimi živahnimi repki ... Zdaj je čas, da se vendarle potopim ... na dah ... nimam več dosti časa, če hočem še malo bivati sceloma na tem božajočem površju ...«
Zdravilec človeške duše
Predsednica Kible Aleksandra Kostič je poudarila, da razstava Proti toku manifestativno zavrača strukturo sodobnega umetniškega prostora, ki se ukaluplja v birokratske mehanizme in diktate, ter neusmiljeno iskreno obdela terminološki aparat, ki vlada v našem prostoru in času. Po njenih besedah je človek po svojem bistvu nesporno religiozno bitje, vendar ne v obstoječih togih, lažnivih in okrutnih indoktrinacijah, temveč v tistem, kar destilira bistvo dobrega in lepega v človeku. Motivacijski element religije mora biti prefinjen instrument, ki pomaga krepiti ali celo sploh ohraniti to dragoceno in zlorabljeno bistvo človekovega bivanja.Bi to rešilo človeštvo, dvignilo raven humanosti, medsebojno ljubezen? Po mnenju Aleksandre Kostič je odgovor nikalen, vendar se je treba boriti, četudi je videti brezupno. Natanko tako vidimo dela Marka Jakšeta: kot zdravilca človeške duše, kot prevajalca duše v njeni pretanjenosti in večplastnosti, sprejemanju neznosne bolečine, kot tolažnika, ki usmerja navzgor (in navzdol), ki sveti v temi z veščinami čuječega prisluškovalca in pretanjenega znalca, z umetnostjo, najlepšo med človekovimi dejavnostmi. »To je najtežja naloga, ki jo zmorejo le pravi duhovniki – ne samozvani in poimenovani, ampak taki pravi, redki svečeniki, kot je Marko Jakše,« je poudarila Aleksandra Kostič.
