Galerija
Bogdan Borčić: Sprehodi kot neusahljiv vir domišljije
Izjemna barvna kultura in tankočutno usklajena razmerja.
Bogdan Borčić se v Ljubljani že več kot dvajset let ni predstavil na večji razstavi. Od sinoči so v Galeriji Cankarjevega doma na ogled njegova dela, ki jih je naslikal v zadnjih treh letih.
Cankarjev dom je razstavo pripravil v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, kjer je urejen umetnikov grafični kabinet, in Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, kjer je stalna postavitev Borčićevih slikarskih del.
Mediteranska identiteta
Bogdan Borčić se je rodil v Ljubljani, vendar je v njegovem slikarstvu prepoznavna mediteranska identiteta, kar je posledica tega, da je bil njegov oče z Visa, kjer je Borčić redno počitnikoval. Med vojno je začel risati pri Mateju Sternenu in Francetu Goršetu, leta 1943 so ga zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto internirali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je srečal več slovenskih umetnikov, med njimi Nikolaja Omerzo, Bruna Vavpotiča in Zorana Mušiča. Po vojni je končal srednjo šolo in Akademijo za likovno umetnost, podiplomski študij pa nadaljeval pri Gabrijelu Stupici. Vezi med njima se večkrat odrazijo na Borčićevih slikah. Pozneje je na akademiji tudi sam poučeval.
Za svoje delo je prejel številna domača in mednarodna priznanja, med njimi leta 2005 Prešernovo nagrado, pred tem pa nagrade Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo. Njegova dela hranijo v svojih zbirkah številni svetovni muzeji, med njimi tudi dunajska Albertina.
Od grafike k sliki
Borčić je bil predvsem eden najvidnejših predstavnikov ljubljanske grafične šole. Kustos razstavedr. Andrej Smrekar pravi, da je pri njem bistveno to, kako se je ob izzvenevanju grafike v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja drugače kot njegovi kolegi preusmeril v minimalistično slikarstvo. V tistem času so se jugoslovanski slikarji začeli zgledovati po ZDA, do takrat pa je bil v središču Pariz. Mlajši slikarji so se začeli ukvarjati z vprašanjem, kaj sledi koncu slike, in začeli slikati »brez rok«, z manipulacijo pigmenta, platna ipd., tako da so slike nastajale samodejno. Pri Borčiću je bil v nasprotju z njimi vedno navzoč rokopis.
Mesto, ki ga je pri Borčiću imela grafika, je prevzela slika. V tridesetletnem ustvarjanju se njegov opus odvija kot spirala, ugotavlja dr. Smrekar: Umetnik se ves čas vrača k istim ali sorodnim temam. Ena od teh je atelje in tokratno predstavitev je avtor poimenoval Sprehodi: sprehodi po ateljeju, ki pomeni umetnikov stvarni in duhovni univerzum oziroma prostor brezmejne svobode, sprehodi do skrajnih razsežnosti slikarskega polja, sprehodi kot neusahljiva slikarska imaginacija. Na slikah z ateljejsko temo se pojavljajo predmeti, kot so stol, miza, štefalaj, barve ... »Čeprav je motiv stola v svoje znakovne kompozicije uvedel že ob koncu devetdesetih let, se v tem zadnjem obdobju intenzivneje vrača k tej vsebini, tu in tam že zelo opredmeteni in napolnjeni s simbolnimi vrednostmi, a tudi tu nadaljuje meditacijo o strukturi slikovnega polja in pomenu slike,« pravi dr. Smrekar.
Atelje
Atelje je prostor, v katerem se umetnik poda na sprehod in je bogatejši za novo spoznanje. Že v poznih devetdesetih letih je naslikal serijo velikih ateljejev kot posvečenih prostorov slikarjevega delovanja. V njih je vzpostavil ne samo atelje kot kraj ustvarjalnega obreda, temveč tudi kot duhovno izhodišče lastne ustvarjalnosti, ki je spoštljivo pripeta na posvečene prostore njegovih vzornikov in prijateljev. Leta 1999 je upodobil Atelje mojega učitelja, posvečen Gabrijelu Stupici. Številni modri ateljeji so nedvoumno zaznamovani s to vezjo. Ateljejska tema ga je pripeljala še k drugim vzornikom. Tako je večkrat izrazil svoje občudovanje Matissa. Borčić je naslikal vrsto velikih platen z naslovi, kot je Velika rdeča slika ali kar atelje v različnih barvnih izvedbah.
Tako se v nekaterih kompozicijah izriše Georges Braque, prvi med mojstri, ki so pritegnili Borčićevo pozornost, ko se je v petdesetih letih lahko srečal neposredno z njihovimi deli. Med sogovorniki v zadnjem ciklusu najdemo Pieta Mondriana, kjer je okrog Hommagea Mondrianu (2011) nastala tematska skupina kompozicij z ortogonalnimi črtami in prabarvami na raznobarvnih poljih. Tapies (2012/2013) je kot poklon Antoniju Tàpiesu nastal prav v zadnjih mesecih.
Ekspresivnejša kompozicijska različica dveh razmaknjenih stolov spet ponuja pogled na atelje. Tematsko nas spomni na pozne Mušičeve slike iz ateljeja, kjer z ženo Ido sedita vsak ob svojem robu platna, med njima pa je sfumato v zlatorjavih in okrastih tonih, ustvarjen s sledjo čopiča.
Velika rdeča slika (2012) je zadnja v seriji teh predhodnic, ki evocira Matissov Rdeči atelje s centrifugalno razporeditvijo detajlov v spodnjem delu platna in z zelenimi, rdečimi in rumenimi odtenki.
Kolorist
Bistvo Borčićeve slike je barva. Barva določa razmerja, obliko in velikost likov, načine delitve površine. Ob njegovih slikah ne moremo več govoriti o paleti, pravi dr. Smrekar. Umetnikova veličina se pokaže v izboru barvnega tona in njegovem niansiranju, v izboru kombinacij barvnih tonov, v pretehtanosti razmerij med barvnimi toni, ki dokazujejo, da je Borćić velik kolorist. Njegovo slikarstvo odlikujejo izjemna barvna kultura in tankočutno usklajena razmerja.
Cankarjev dom je razstavo pripravil v sodelovanju z Galerijo Božidar Jakac iz Kostanjevice na Krki, kjer je urejen umetnikov grafični kabinet, in Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, kjer je stalna postavitev Borčićevih slikarskih del.
Mediteranska identiteta
Bogdan Borčić se je rodil v Ljubljani, vendar je v njegovem slikarstvu prepoznavna mediteranska identiteta, kar je posledica tega, da je bil njegov oče z Visa, kjer je Borčić redno počitnikoval. Med vojno je začel risati pri Mateju Sternenu in Francetu Goršetu, leta 1943 so ga zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto internirali v koncentracijsko taborišče Dachau, kjer je srečal več slovenskih umetnikov, med njimi Nikolaja Omerzo, Bruna Vavpotiča in Zorana Mušiča. Po vojni je končal srednjo šolo in Akademijo za likovno umetnost, podiplomski študij pa nadaljeval pri Gabrijelu Stupici. Vezi med njima se večkrat odrazijo na Borčićevih slikah. Pozneje je na akademiji tudi sam poučeval.
Za svoje delo je prejel številna domača in mednarodna priznanja, med njimi leta 2005 Prešernovo nagrado, pred tem pa nagrade Prešernovega sklada, Župančičevo in Jakopičevo. Njegova dela hranijo v svojih zbirkah številni svetovni muzeji, med njimi tudi dunajska Albertina.
Od grafike k sliki
Borčić je bil predvsem eden najvidnejših predstavnikov ljubljanske grafične šole. Kustos razstave
Mesto, ki ga je pri Borčiću imela grafika, je prevzela slika. V tridesetletnem ustvarjanju se njegov opus odvija kot spirala, ugotavlja dr. Smrekar: Umetnik se ves čas vrača k istim ali sorodnim temam. Ena od teh je atelje in tokratno predstavitev je avtor poimenoval Sprehodi: sprehodi po ateljeju, ki pomeni umetnikov stvarni in duhovni univerzum oziroma prostor brezmejne svobode, sprehodi do skrajnih razsežnosti slikarskega polja, sprehodi kot neusahljiva slikarska imaginacija. Na slikah z ateljejsko temo se pojavljajo predmeti, kot so stol, miza, štefalaj, barve ... »Čeprav je motiv stola v svoje znakovne kompozicije uvedel že ob koncu devetdesetih let, se v tem zadnjem obdobju intenzivneje vrača k tej vsebini, tu in tam že zelo opredmeteni in napolnjeni s simbolnimi vrednostmi, a tudi tu nadaljuje meditacijo o strukturi slikovnega polja in pomenu slike,« pravi dr. Smrekar.
Atelje
Atelje je prostor, v katerem se umetnik poda na sprehod in je bogatejši za novo spoznanje. Že v poznih devetdesetih letih je naslikal serijo velikih ateljejev kot posvečenih prostorov slikarjevega delovanja. V njih je vzpostavil ne samo atelje kot kraj ustvarjalnega obreda, temveč tudi kot duhovno izhodišče lastne ustvarjalnosti, ki je spoštljivo pripeta na posvečene prostore njegovih vzornikov in prijateljev. Leta 1999 je upodobil Atelje mojega učitelja, posvečen Gabrijelu Stupici. Številni modri ateljeji so nedvoumno zaznamovani s to vezjo. Ateljejska tema ga je pripeljala še k drugim vzornikom. Tako je večkrat izrazil svoje občudovanje Matissa. Borčić je naslikal vrsto velikih platen z naslovi, kot je Velika rdeča slika ali kar atelje v različnih barvnih izvedbah.
Tako se v nekaterih kompozicijah izriše Georges Braque, prvi med mojstri, ki so pritegnili Borčićevo pozornost, ko se je v petdesetih letih lahko srečal neposredno z njihovimi deli. Med sogovorniki v zadnjem ciklusu najdemo Pieta Mondriana, kjer je okrog Hommagea Mondrianu (2011) nastala tematska skupina kompozicij z ortogonalnimi črtami in prabarvami na raznobarvnih poljih. Tapies (2012/2013) je kot poklon Antoniju Tàpiesu nastal prav v zadnjih mesecih.
Ekspresivnejša kompozicijska različica dveh razmaknjenih stolov spet ponuja pogled na atelje. Tematsko nas spomni na pozne Mušičeve slike iz ateljeja, kjer z ženo Ido sedita vsak ob svojem robu platna, med njima pa je sfumato v zlatorjavih in okrastih tonih, ustvarjen s sledjo čopiča.
Velika rdeča slika (2012) je zadnja v seriji teh predhodnic, ki evocira Matissov Rdeči atelje s centrifugalno razporeditvijo detajlov v spodnjem delu platna in z zelenimi, rdečimi in rumenimi odtenki.
Kolorist
Bistvo Borčićeve slike je barva. Barva določa razmerja, obliko in velikost likov, načine delitve površine. Ob njegovih slikah ne moremo več govoriti o paleti, pravi dr. Smrekar. Umetnikova veličina se pokaže v izboru barvnega tona in njegovem niansiranju, v izboru kombinacij barvnih tonov, v pretehtanosti razmerij med barvnimi toni, ki dokazujejo, da je Borćić velik kolorist. Njegovo slikarstvo odlikujejo izjemna barvna kultura in tankočutno usklajena razmerja.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji