Tiskane izdaje
Poudarja, da je Ljubljana mesto z veliko dobrimi lastnostmi v primerjavi z drugimi veliki mesti. Med njimi je gotovo ta, da je razmeroma obvladljiva in varna. »To jo dela prijetno. Poleg tega je mesto ob reki z gradom in mestnim parkom Tivoli, obkrožena je z zelenjem in naši arhitekti, zlasti Plečnik, so jo zaznamovali na prijeten način,« pravi sogovornik.
Kakšen odnos ima Ljubljana do svoje arhitekturne dediščine?
Župan se s svojo ekipo obnaša kot podjetnik in le deloma ščiti javni interes, javno dobro Ljubljančanov. Nedavno sem bil v Pragi, in ko sem s Hradčanov pogledal na staro mesto, sem videl, da je skoraj nedotaknjeno. Če pogledamo z Ljubljanskega gradu, deluje del ob Kongresnem trgu in do Nebotičnika urejeno, ko pa pogledamo proti Šiški, Bežigradu, Viču in Mostam, vidimo neko nekontrolirano mestno silhueto. Zato upam, da se bo v prihodnosti tudi kaj porušilo, predvsem to, kar je na novo in neprimerno vzniknilo.
Mesto se je v zadnjih letih precej spremenilo, vsaj središče. Ste med privrženci ali kritiki ureditve Slovenske ceste in preostalega dela centra?
Živim v centru, v zaledju Slovenske, in lahko trdim, da prometni režim s tem posegom ni rešen. Dejansko se je le prestavil iz glavne arterije na več stranskih. Promet bi morali ustavljati že v predmestjih. Je pa to velika poteza, ki je dobrohotna v smislu večje atraktivnosti mesta. Vzporedno se je zgodilo še nekaj, in sicer so se uporabniki stavb začeli zajedati v javni prostor, na primer hotel Slon, Nama, da ne omenjam oglasnih panojev: te piarovske, marketinške navlake je čedalje več in dejansko preveč!
Kako pa gledate na umestitev novega hotela v centru in načrte za Emoniko?
Do novih posegov sem precej zadržan. Ko opazujem nastajajočo podobo, mi je žal, da se lotevamo stvari pri koncu namesto na začetku. Če bi imeli rešen fenomen železniške postaje in pripadajočega kompleksa, bi bilo umeščanje hotelov del neke strategije. Zdaj pa se bojim, da pravzaprav ne vemo, kakšna bo ta železniška postaja, se bo pa vsekakor morala prilagajati tem strukturam in ne obratno. Sam hotel mi sicer deluje simpatično. Ker sem doktoriral na temo Nebotičnika, menim, da je dobro, da se občasno pojavijo novi označevalci, kar ta hotel nedvomno bo – glede komunikacije, orientacije in tudi podobe.
Bogo Zupančič. Foto Jože Suhadolnik
In če se ozreva po aktualnih presežkih in spodrsljajih?Primer dobre prakse je nedvomno to, da so se nekdaj zabasani trgi – Kongresni, Novi trg in Trg revolucije – sprostili, mesto pa je dobilo na voljo več javnih prostorov. Zelo pomembno se mi zdi, da je sklenjen Fabianijev obroč s Fabianijevim mostom, in nenazadnje se mi zdi pomemben tudi takšen detajl, kot je obnova bakrenega spomenika Edvarda Ravnikarja padlim v drugi svetovni vojni na Taboru ob Vurnikovi dvorani. Nekoč sem namreč po naključju opazil, da so ga požagali. Občino sem na to opozoril, in ker imam načrte v muzeju, so se zelo hitro odzvali in naredili kopijo.
Največji spodrsljaj pa je po moji oceni spomenik sprave – zaradi oblike. Na tem mestu je Plečnik predvidel propileje; če bi dodali še nekaj stebrov in na vrhu preklado, bi rekel, da ta preklada povezuje, toda ta spomenik, ki je dvojen, samo še poudarja razklanost in daje napačno sporočilo, na kar so opozorile Spomenka Hribar, Alenka Župančič in Beti Žirovc in se z njimi popolnoma strinjam.
Kako arhitekturno bogata je Ljubljana v primerjavi z drugi mesti?
Menim, da je povsem primerljiva z drugimi mesti. Za trideseta leta, ko je bilo zgrajenih veliko meščanskih vil, je značilno, da so ob Plečnikovih in Vurnikovih diplomantih v Ljubljano prihajali arhitekti, ki so študirali v tujini, tako da je v mesto prihajalo veliko novih spodbud. To se – ob Plečnikovem mojstrstvu – vidi v gradbenem fondu mesta in to dela Ljubljano ljubko, pestro in zanimivo. Veliko je bilo vrtov, bazenov, razkošnih vil ...
Katere meščanske vile so vam najljubše?
Osebno mi je zelo všeč predel Vrtača, kjer najdemo vile arhitekta Josipa Costaperarie, všeč mi je tudi serija vil Vladimirja Mušiča za Bežigradom, potem so tu vile arhitekta Vladimirja Šubica, pa vila Grivec na Prulah arhitekta Franceta Tomažiča, pri kateri je neposredno viden Le Corbusierov vpliv, zatem vila Oblak in zagotovo bi še kaj našel. So pa vile zelo različno ohranjene, načeloma so pod spomeniškim varstvom in lastniki se zavedajo dediščine, ki jo imajo.
Da bi ta prešla še bolj v našo zavest, poteka letos Plečnikovo leto, vi pa ste v ekipi strokovnjakov, ki vpisuje njegova dela na seznam za nominacijo pri Unescu.
Prepričan sem bil, da o Plečniku vse vemo, da je vse jasno, pa so se zdaj pokazale nekatere vrzeli. In seveda, na seznam žal ne moremo vključiti Plečnikovega stadiona, zaradi slabega stanja, v kakršnem je.
S čim pa vas Plečnik najbolj navdušuje?
S tem, da je z majhnimi arhitekturnimi posegi dosegel zelo velike urbanistične učinke. Če pogledamo Vegovo ulico, so tam NUK, Napoleonov obelisk, spomenik Gregorčiču, herme ... Točkovno je interveniral, a je povezal ulico v celoto in ji dal estetsko prefinjenost. Z majhnimi sredstvi je ustvaril plemenitost in razkošje.
