Bosa pojdiva, dekle, obsorej
Razstava Bosi. Obuti. Sezuti, pripoveduje zgodbe o nogah in čevljih, zgodovini, različnih kulturah, obrtništvu in intimi
Odpri galerijo
So čevlji oblačilo nog? Foto SEM/Blaž Verbič
Bertold Brecht je rad rekel, da je včasih dežele menjaval pogosteje kot čevlje. Kar je nekakšna prispodoba potovanj. V knjigi Iznajdba narave (založba UMco, prevod Anja Radaljac), Andrea Wolf piše o raziskovalcu Alexandru von Humboldtu (1769–1859), ki je bil svoj čas eden najbolj slavnih ljudi na Zemlji in je prehodil pol sveta. Ko se je vzpenjal na Ande, je tako vztrajno hodil, da so mu čevlji povsem razpadli in je pot nadaljeval kar brez njih.
Kakšno je sobivanje nog in obuval? O tem govori zanimiva razstava z naslovom Bosi. Obuti. Sezuti., v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je sicer odprta že od konca lanskega leta, a ko je korona zaprla vrata kulturnih institucij, je za trenutke pogasila njen žar, saj je ostala brez obiskovalcev. Zdaj so vrata muzeja znova odprta, a le od 13. ure naprej. V muzeju pravkar pripravljajo oziroma snemajo razstavo, ki bo zaživela tudi virtualno.
Avtorica razstave je kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke v muzeju Janja Žagar, ki me je vodila med pripovedmi o stopalu, čevljih, čevljarjih, čevljarski industriji, modi, zgodovini. Na razstavo je uvrstila primere obuval iz obsežne zbirke etnografskega muzeja, ki obsega več desetin cokel, čevljev, sandalov, škornjev in drugih obuval. Večinoma izvirajo s slovenskega ozemlja, v manjši meri gre tudi za redkosti zunajevropskih dežel. Vidimo lahko lepo poslikanje moške škornje iz Afrike, ki so jih uporabljali jezdeci, ali kar nekaj primerkov izjemno lepih japonskih čeveljcev, tudi takšnih z visoko peto, ki ni bila na peti, temveč na sredini in je vplivala na značilno hojo žensk iz dežele vzhajajočega sonca.
Obuvala so od nekdaj označevala status in spol človeka, pravi kustosinja. Bosa noga danes morda pomeni ležernost in vroče poletje, a nekoč je bil bos človek revež, ujetnik ali suženj. Čevlji odsevajo tudi razmerja med ljudmi. Nastali so zato, da bi človeške noge varovali pred poškodbami, a njihova nič manj pomembna naloga je bila tudi označevati in razmejevati družbeno privilegirane skupine in posameznike od množic. Vedno znova so udeleženi v družbeni izgradnji spola, stanu in premoženja.
Pravijo na primer, da dobra etična podjetja težijo k temu, da zaposlujejo čim bolj raznolike ljudi in da najboljša najlažje prepoznamo tako, da na nekem pomembnem sestanku pokukamo pod mizo in si ogledamo čevlje prisotnih. Če med poslovnimi moškimi čevlji vidimo tudi ženske salonarje, teniske ali balerinke, je jasno, da so zastopani vsi spoli in različne generacije, kar je vedno dobro za ustvarjalnost in sodobnost nekega podjetja.
Zgolj moda ustvarjalke razstave ni zanimala, čeprav je zbrala res zelo različne tipe obuval in je nekaj prostora namenila tudi najbolj posebnim domačim modnim oblikovalcem čevljev ter k sodelovanju povabila tudi šole oblikovanja.
Na začetku je torej bila gola noga. Zato morda najprej malo anatomije. Iztegnjena noga odraslega človeka je dolga toliko kot polovica njegove telesne višine. V primerjavi z drugimi primati je dolžina noge pri človeku v razmerju do telesa najdaljša. Podplat novorojenčka je dolg okoli 7,5 centimetra, izvemo na razstavi, kar je približno tretjina ženskega stopala v odrasli dobi. Odtisi nabrazdanega stopala in nožnih prstov pa so prav tako individualni kot na dlaneh. V evolucijskem razvoju se je sposobnost stopal, da oddajajo vonjalne signale, ohranila do danes.
Naše noge puščajo sledi. Najstarejši odkriti fosilizirani nožni odtisi avstralopiteka so se ohranili v usedlinah vulkanskega pepela ob jezeru Laetoli v Tanzaniji in so stari 3,6 milijona let. V Južni Afriki pa so ohranjeni kar 117 tisoč let stari odtisi nog homo sapiensa.
Na začetku razstave je »poglavje« posvečeno tudi krašenju nog, ki je del različnih kultur po vsem svetu, še posebej v toplih krajih, kjer ženske hodijo bose ali v sandalah. Krašenje nog je bilo namenjeno poudarjanju ženstvenosti in lepote, zato so si jih ženske poslikavale s kano, jih krasile z nakitom, si jih tetovirale in si barvale nohte. Seveda vsega tega v Evropi in Ameriki ni bilo, saj so bile ženske noge vse do konca prve svetovne vojne prikrite tako z dolgimi krili kot z nogavicami. Pogled na golo žensko nogo ali na njene gležnje je veljal za nekaj skrajno pohujšljivega oziroma erotičnega.
Na razstavi so zajete različne teme, ki se vrtijo okoli nog, od njihovega masiranja do mučenja. Občutljive noge so namreč bile v zgodovini velikokrat zlorabljene. Ujetnikom, kriminalcem, krivovercem ter ženskam, ki so jih obtožili čarovništva, so jih lomili, izpahovali, pulili so jim nohte ali jih s palico tolkli po občutljivih stopalih. Vojne so krive tudi za številne invalide oziroma za ljudi, ki ostanejo brez nog. Še pred moderno dobo so noge ali dele nog amputirali oziroma odstranili zaradi gobavosti, ozeblin, živalskih ugrizov in okužb. Manjkajoče noge so nadomestili z umetnimi udi in protezami, nekaj starinskih primerkov je tudi razstavljenih.
Del razstave prikazuje izdelavo obutve, od industrijske – predstavljeni so različni čevlji podjetja Alpine – do obrtniške. Predstavljen je znani čevljarski ljubljanski butik Vodeb. Gre za štiri generacije izdelovalcev in popravljavcev čevljev, pravi zgodovinski razvoj v malem. Predstavljena so orodja, ki so jih oziroma jih še uporabljajo, posebni šivalni stroji, kopita ter dokumentarni film o tem, kako nastane čevelj.
Predvsem zadnji del razstave je poln osebnih zgodb. Že zgodba o Pepelki nas uči, da so čevlji najbolj prav njihovemu lastniku, da so noge različno velike in da se čevlji prilagodijo načinu hoje oziroma stopalu. Koliko čevljev ima človek v svojem življenju, se je spraševala kustosinja. Najbrž so odgovori različni, zaljubljenke v čevlje jih imajo veliko, čeprav ne toliko kot Imelda Marcos, ki je menda imela 1220 parov. Nekateri prisegajo na lepoto in eleganco, drugi spet na udobje. Kustosinja je stopila v stik z družino dečka, ki ji je podarila vse čevlje, ki jih je nosil doslej, od takrat, ko je bil še dojenček. Za muzej jih bodo zbirali še naprej, in to ne bo le zgodba o čevljih, temveč tudi o nekem življenju. Izkušnja »mojih čevljev« zato ni zgolj fizična izkušnja in niti ni samo intimno »moja«. Poglavje temelji na obuvalih z zgodbami njihovih lastnikov, ki so zabavne, sentimentalne, polne spominov. Nekateri čevlji, kot spoznamo, imajo več življenj. Vključujejo namreč svet nevidnih vrednot in spominov na dogodke, kraje in ljudi. V resnici ima vsak čevelj ima zgodbo.
Od sandal do škornjev. Foto SEM / Blaz Verbic
Kakšno je sobivanje nog in obuval? O tem govori zanimiva razstava z naslovom Bosi. Obuti. Sezuti., v Slovenskem etnografskem muzeju, ki je sicer odprta že od konca lanskega leta, a ko je korona zaprla vrata kulturnih institucij, je za trenutke pogasila njen žar, saj je ostala brez obiskovalcev. Zdaj so vrata muzeja znova odprta, a le od 13. ure naprej. V muzeju pravkar pripravljajo oziroma snemajo razstavo, ki bo zaživela tudi virtualno.
Označevalci in označenci
Avtorica razstave je kustosinja za oblačilne in tekstilne zbirke v muzeju Janja Žagar, ki me je vodila med pripovedmi o stopalu, čevljih, čevljarjih, čevljarski industriji, modi, zgodovini. Na razstavo je uvrstila primere obuval iz obsežne zbirke etnografskega muzeja, ki obsega več desetin cokel, čevljev, sandalov, škornjev in drugih obuval. Večinoma izvirajo s slovenskega ozemlja, v manjši meri gre tudi za redkosti zunajevropskih dežel. Vidimo lahko lepo poslikanje moške škornje iz Afrike, ki so jih uporabljali jezdeci, ali kar nekaj primerkov izjemno lepih japonskih čeveljcev, tudi takšnih z visoko peto, ki ni bila na peti, temveč na sredini in je vplivala na značilno hojo žensk iz dežele vzhajajočega sonca.
Različni čevlji za različne priložnosti, od tistih za poroko do tistih za maturo. Foto SEM/Blaž Verbič
Obuvala so od nekdaj označevala status in spol človeka, pravi kustosinja. Bosa noga danes morda pomeni ležernost in vroče poletje, a nekoč je bil bos človek revež, ujetnik ali suženj. Čevlji odsevajo tudi razmerja med ljudmi. Nastali so zato, da bi človeške noge varovali pred poškodbami, a njihova nič manj pomembna naloga je bila tudi označevati in razmejevati družbeno privilegirane skupine in posameznike od množic. Vedno znova so udeleženi v družbeni izgradnji spola, stanu in premoženja.
Pravijo na primer, da dobra etična podjetja težijo k temu, da zaposlujejo čim bolj raznolike ljudi in da najboljša najlažje prepoznamo tako, da na nekem pomembnem sestanku pokukamo pod mizo in si ogledamo čevlje prisotnih. Če med poslovnimi moškimi čevlji vidimo tudi ženske salonarje, teniske ali balerinke, je jasno, da so zastopani vsi spoli in različne generacije, kar je vedno dobro za ustvarjalnost in sodobnost nekega podjetja.
Zgolj moda ustvarjalke razstave ni zanimala, čeprav je zbrala res zelo različne tipe obuval in je nekaj prostora namenila tudi najbolj posebnim domačim modnim oblikovalcem čevljev ter k sodelovanju povabila tudi šole oblikovanja.
Kaj vse je noga?
Na začetku je torej bila gola noga. Zato morda najprej malo anatomije. Iztegnjena noga odraslega človeka je dolga toliko kot polovica njegove telesne višine. V primerjavi z drugimi primati je dolžina noge pri človeku v razmerju do telesa najdaljša. Podplat novorojenčka je dolg okoli 7,5 centimetra, izvemo na razstavi, kar je približno tretjina ženskega stopala v odrasli dobi. Odtisi nabrazdanega stopala in nožnih prstov pa so prav tako individualni kot na dlaneh. V evolucijskem razvoju se je sposobnost stopal, da oddajajo vonjalne signale, ohranila do danes.
Čevelj Toma Križnarja, s katerim je obredel svet. Foto SEM/Blaž Verbič
Naše noge puščajo sledi. Najstarejši odkriti fosilizirani nožni odtisi avstralopiteka so se ohranili v usedlinah vulkanskega pepela ob jezeru Laetoli v Tanzaniji in so stari 3,6 milijona let. V Južni Afriki pa so ohranjeni kar 117 tisoč let stari odtisi nog homo sapiensa.
Na začetku razstave je »poglavje« posvečeno tudi krašenju nog, ki je del različnih kultur po vsem svetu, še posebej v toplih krajih, kjer ženske hodijo bose ali v sandalah. Krašenje nog je bilo namenjeno poudarjanju ženstvenosti in lepote, zato so si jih ženske poslikavale s kano, jih krasile z nakitom, si jih tetovirale in si barvale nohte. Seveda vsega tega v Evropi in Ameriki ni bilo, saj so bile ženske noge vse do konca prve svetovne vojne prikrite tako z dolgimi krili kot z nogavicami. Pogled na golo žensko nogo ali na njene gležnje je veljal za nekaj skrajno pohujšljivega oziroma erotičnega.
Na razstavi so zajete različne teme, ki se vrtijo okoli nog, od njihovega masiranja do mučenja. Občutljive noge so namreč bile v zgodovini velikokrat zlorabljene. Ujetnikom, kriminalcem, krivovercem ter ženskam, ki so jih obtožili čarovništva, so jih lomili, izpahovali, pulili so jim nohte ali jih s palico tolkli po občutljivih stopalih. Vojne so krive tudi za številne invalide oziroma za ljudi, ki ostanejo brez nog. Še pred moderno dobo so noge ali dele nog amputirali oziroma odstranili zaradi gobavosti, ozeblin, živalskih ugrizov in okužb. Manjkajoče noge so nadomestili z umetnimi udi in protezami, nekaj starinskih primerkov je tudi razstavljenih.
Nastanek čevlja
Del razstave prikazuje izdelavo obutve, od industrijske – predstavljeni so različni čevlji podjetja Alpine – do obrtniške. Predstavljen je znani čevljarski ljubljanski butik Vodeb. Gre za štiri generacije izdelovalcev in popravljavcev čevljev, pravi zgodovinski razvoj v malem. Predstavljena so orodja, ki so jih oziroma jih še uporabljajo, posebni šivalni stroji, kopita ter dokumentarni film o tem, kako nastane čevelj.
Kako nastane čevelj? Pripovedi iz čevljarske delavnice. Foto SEM / Blaz Verbic
Predvsem zadnji del razstave je poln osebnih zgodb. Že zgodba o Pepelki nas uči, da so čevlji najbolj prav njihovemu lastniku, da so noge različno velike in da se čevlji prilagodijo načinu hoje oziroma stopalu. Koliko čevljev ima človek v svojem življenju, se je spraševala kustosinja. Najbrž so odgovori različni, zaljubljenke v čevlje jih imajo veliko, čeprav ne toliko kot Imelda Marcos, ki je menda imela 1220 parov. Nekateri prisegajo na lepoto in eleganco, drugi spet na udobje. Kustosinja je stopila v stik z družino dečka, ki ji je podarila vse čevlje, ki jih je nosil doslej, od takrat, ko je bil še dojenček. Za muzej jih bodo zbirali še naprej, in to ne bo le zgodba o čevljih, temveč tudi o nekem življenju. Izkušnja »mojih čevljev« zato ni zgolj fizična izkušnja in niti ni samo intimno »moja«. Poglavje temelji na obuvalih z zgodbami njihovih lastnikov, ki so zabavne, sentimentalne, polne spominov. Nekateri čevlji, kot spoznamo, imajo več življenj. Vključujejo namreč svet nevidnih vrednot in spominov na dogodke, kraje in ljudi. V resnici ima vsak čevelj ima zgodbo.
