Brutalne razsežnosti ustvarjanja

Slovenski umetnik Mark Požlep je v Antwerpnu iz ladijskih zabojnikov ustvaril kraj za druženje različnih
Objavljeno
22. oktober 2018 10.00
Posodobljeno
22. oktober 2018 10.00
Javna skulptura Agora (Mark Požlep, 2018) v parku Konijnenwei v Antwerpnu. Foto arhiv umetnika
Deset metrov visoko se sredi travnatega parka Konijnenwei na obrobju Antwerpna, kjer se stikata okrožji Margrave in Brederode, od začetka oktobra pnejo pod nebo – kakor severnoindijanski šotor tipi – drug z drugim podprti trije ogromni pisani ladijski zabojniki. Postavil jih je akademski slikar in intermedijski umetnik Mark Požlep in jih kot javno skulpturo Agora posvetil druženju prebivalcev iz tamkajšnjih okrožij, premožnejšega Margrava in nacionalno pisanega Brederodeja.

Oblasti Antwerpna predelom mesta, kjer ni kulturnih ustanov, omogočajo, da leto dni sodelujejo z umetnikom, ki ga izberejo med nekaj imeni. Predlagajo jih kulturne ustanove, mesto pa nato plača projekt, ki ga umetnik predlaga, če okrožje s projektom soglaša.

Lani so se za to odločili v štirih okrožjih Antwerpna. Požlep je moral v Brederodeju in Margravu predstaviti, kaj počne, in odločili so se zanj. Leto dni je ljudi v obeh soseskah spoznaval in nastala je študija socialnega okolja. Na podlagi te si je zamislil Agoro in jo predstavil prebivalcem. Bila jim je všeč, a je nato trajalo še skoraj leto dni, da je s pomočjo predstavnika mestne oblasti, ki je bil zanj zadolžen, dobil dovoljenja ter projekt finančno in tehnično izpeljal.
image
Mark Požžlep. Foto Mavric Pivk

Agora je je nastala pod znamko Antwerpen EXPO 2018, saj je mestno sejmišče v bližini parka tudi sponzor umetnosti.
Čeprav sta Margrave in Brederode sosednji območji, se močno razlikujeta po gmotnem stanju in nacionalnosti prebivalcev. V enem so večinoma domačini, Flamci, pripadniki srednjega in premožnejšega sloja, v drugem je več priseljencev – Turkov, Poljakov in drugih.

Skulptura iz ladijskih kontejnerjev

Požlep razlaga, zakaj se je odločil za Agoro: »Spoznal sem, da ne smem zasnovati projekta za eno ali za drugo skupnost, saj takšen prebivalcev enega ali drugega okrožja ne bi zanimal. V parku Koniknewei sem našel kraj, kjer se okrožji stikata, in tam smo postavili javno skulpturo, ki jo sestavljajo trije 12-metrski ladijski kontejnerji – transportni zabojniki. Med seboj se podpirajo in sporočajo, da si moramo ljudje pomagati in da le sobivanje omogoča obstoj. S postavitvijo torej projekt nagovarja obe skupnosti k enotnosti,« pravi Požlep.

Zabojnike je za material izbral, ker je Antwerpen drugo največje evropsko pretovorno pristanišče z dolgo zgodovino, obenem pa simbolizirajo trgovino, mednarodni trg in kapital.

Požlepova monumentalna skulptura Agora, priznava, je v živo videti precej brutalno. A že prve dni po odprtju so se ob njej in pod njo začeli zbirati in družiti prebivalci obeh okrožij, organizacije, ki se v mestu zavzemajo za manjšine in emigrante, pa so si park izbrale za štab akcije, med katero so z živim obročem poskušale obkrožiti Antwerpen. Agora bo v parku vsaj leto dni, morda ostane za stalno. Da bo, kakor starogrška agora, kraj srečevanja različnih in podobnih.
Požlep novembra premierno, sicer še v nedokončani verziji že predstavljen v Ljubljani in Benetkah, v ljubljanskem Gledališču Glej napoveduje dokončani dokumentarni performans s predavanjem in glasbo v živo Tloris za revolucijo (Blueprint for Revolution), h kateremu je pritegnil skladatelja in kitarista Gašperja Piana.

Mark Požlep (1981) tako nadaljuje svoje umetniško ustvarjanje, ki jo je že v času diplomiranja pri Hermanu Gvardjančiču ter podiplomskega študija pri Sreču Draganu ter nato študija transmedijske umetnosti na Sint-Lukasu v Bruslju poleg slikarskih označevala večmedijsko preseganje običajnih proporcev. Ogromnih dimenzij so njegova slikarska platna, dolge so razdalje, ki jih – najraje po morjih – prepluje s svojimi umetniškimi projekti (Whatever Happened to Major Tom, Hogshead 733 z Maxom Berthoujem, s katerim zdaj ustvarja umetniški projekt na Mississipiju …), visoke in velike so njegove skulpture, prav tako velikim čustvom pa so namenjene njegove človeške zgodbe (Bolj čudno od raja).