Carpaccieva Marija po 85 letih spet doma

Velika oltarna slika Marija z detetom na prestolu in s svetniki Vittoreja Carpaccia, ki so jo italijanske oblasti po 85 letih septembra vrnile piranskim minoritom, je spet tam, kjer je bila 422 let. Danes so v njeni piranski cerkvi sv. Frančiška Asiškega pripravili poklon z duhovno-kulturnim programom in blagoslovom slike. »Slika je prebudila ljudi, prebudila čut do ustvarjalne moči, ki smo ga prejeli od prednikov,« je dejal pater minorit gvardijan Janez Šamperl, ki je vodil akcijo umestitve umetnine na njeno izvorno mesto.

»Slika nas združuje in vzbuja upanje na boljše čase, zato smo ji dodali ime Marija, mati upanja,« je dejal Janez Šamperl, ki verjame, da se je s sliko zgodil čudež. »Čudež ni le v tem, da se je vrnila, ampak tudi v tem, da so odgovorni stopili skupaj in pokazali naklonjenost do tega dela. Vsi so se odzvali na najboljši možen način. Prispevali so skoraj toliko, kolikor je dal mojster brivec Jurij (Zorzi), da so patri leta 1502 sploh lahko naročili kamnoseška dela že pred prvo postavitvijo slike,« je dejal piranski pater gvardijan.

Mojster Jurij je minoritom podaril 121 dukatov, približno toliko je bila tedaj vredna čreda 121 konj. S tem denarjem so izdelali oboke in oltar, na katerem je sprva slonela Carpaccieva slika. Leta 1787 so renesančno kamnito okrasje preselili v stransko nišo (edikulo), kjer je slika spet doma.

Po vrnitvi iz Padove tri mesece v Restavratorskem centru

Beneški renesančni slikar si je ob naročilu ogledal prostor v cerkvi, ki je že pripravljen čakal na sliko. Tedaj je z morja skiciral Piran z njegovim obzidjem, staro cerkvico na hribu in zvonik z uro. Mojster likovne pripovedi je piransko zgodbo zastavil tako, da je Marijo z detetom in svetniki umestil v realen piranski svet. Na sliki so upodobljeni oboki in okrasni stebri iz piranske cerkve, v ozadju pa je Piran, kar je ustvarilo vtis, da verniki iz cerkve gledajo na svetnike in svoje mesto.

Po vrnitvi slike iz Padove so jo tri mesece obravnavali v Restavratorskem centru Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Vodja projekta priprave slike za njeno ponovno umestitev Barbka Gosar Hirci je povedala, da so jo najprej temeljito pregledali in ugotovili, da je v stabilnem stanju, da so italijanski restavratorji in konservatorji zelo dobro skrbeli zanjo. »Vseh podatkov o sliki nimamo, saj še čakamo na strokoven in zgodovinski popis posegov vanjo. Iz zapisa umetnostnega zgodovinarja patra Jeronima Granića vemo, da je bila v 19. stoletju v dokaj slabem stanju. Enkrat je tako padla, da se je del platna raztrgal. Restavriranje so tedaj zaupali Domenicu Acquaroli iz Benetk. Še Cesar Franc Jožef je za tedanje restavriranje podaril 250 forintov. Tako so leta 1887 obnovili tudi neorenesančno nišo, v kateri danes znova kar žari.

Leta 2000 so sliko temeljito restavrirali v Padovi. Podlepili so jo z novim platnom in jo vpeli na nov podokvir. Leta 2023 so jo še enkrat očistili in pripravili za veliko razstavo Carpaccievih del v Doževi palači v Benetkah. »Zdaj smo jo temeljito popisali, zmerili smo, da je približno deset centimetrov večja in širša, kot so veljali dosedanji uradni podatki. Sklepamo, da se je velikost morda povečala, ko so jo podlepili z novim platnom in dali na nov podokvir.

Na piranski skoraj ni podrisbe

Ko so jo italijanske oblasti zaradi varovanja umetnin pred vojno leta 1940 umaknile v Vilo Manin v Furlanijo, je okrasni okvir iz 19. stoletja ostal v Piranu. Na njem se subtilno ponavlja vzorec s preproge na sliki. Zdaj smo ga temeljito restavrirali, ga namestili na sliko, hrbtišče pa smo pokrili s tanko leseno ploščo. Les odlično varuje umetnine pred vlago, umazanijo in drugimi vplivi. Seveda smo jo tudi natančno pregledali z različnimi najsodobnejšimi neinvazivnimi metodami in videli, da so v preteklosti postopoma preslikali več kot polovico njene površine, vendar povsem ohranili njene podobe in prvotni videz. Ob postavitvi na njeno staro mesto smo namestili tudi merilce vlage,« je dejala Barbka Gosar Hirci.

Glede primerjave obeh Carpaccievih oltarnih slik (koprske in piranske) je Gosar Hirci povedala, da so pri koprski oltarni pali našli dragoceno podrisbo, medtem ko je v piranski skoraj ni bilo. Na piranski je tudi malo pentimentov, torej avtorjevih popravkov končne podobe. »Razlika med obema slikama, ki sta si na videz podobni, je v tem, da je piranska likovno drugače zasnovana. Piranska je bolj zgoščena, figure so večje, pri koprski pa tretjino platna prikazuje arhitekturo. Piranska je barvno in vsebinsko bolj izrazita in dinamična. Objektiv, skozi katerega gledamo prizor, je manj širokokoten. Na njej je dobro upodobljen tedanji Piran. Tudi zato bogati mesto in izobražuje ljudi, saj vse kaže, da so jo že vzeli za svojo,« je dejala Barbka Gosar Hirci.

Janez Šamperl pravi, da slika čudežno odpira vrata. »Ne samo vrat našega samostana, ampak vrata vseh, ki so ji pripravljeni pomagati. Ministrstvo za kulturo se je učinkovito odzvalo, da smo poskrbeli za njeno najsodobnejše varovanje in osvetlitev, podprlo je tudi delo Restavratorskega centra. Zelo odzivna je bila občina Piran, ki bo pomagala, da bomo v Križnem hodniku uredili pult za sprejem gostov, pa tudi druge podrobnosti. Minoritska provinca je prispevala 7000 evrov za izjemno antirefleksno steklo, ki bo varovalo sliko, za kar je poskrbel Archa inženiring iz Ajdovščine.

Od velike noči vstopnina

Z njeno prisotnostjo bomo lažje vstopali s projekti v finančne programe. Zavod za varstvo kulturne dediščine se bo lotil tudi projekta prenove neorenesančne edikule. Upravičeno upamo, da bo cerkev razglašena za spomenik nacionalnega pomena, kar doslej ni bil. Glede skrbi za umetnino prav nič ne zaostajamo za Italijani, ki so seveda mojstri restavratorstva,« je dejal pater, ki je pet let preživel v frančiškanskem samostanu v Assisiju in od blizu spremljal skrb restavratorjev za umetnine Giotta in Cimabue v baziliki Frančiška Asiškega.

Minoritski samostan bo od velikonočnih praznikov dalje računal vstopnino za ogled posebnosti samostana: Carpaccievega platna, grobnice Tartinijeve družine, dveh cerkva, pinakoteke, lapidarija in Križnega hodnika. Vstopnina bo verjetno tri evre, ki jo bodo namenjali vzdrževanju samostana in varovanju del.      

Glede vračila preostalih istrskih slik beneških mojstrov pa Janez Šamperl pravi: »Ne moremo pričakovati, da bomo dobili vse naenkrat nazaj. Za vsak podoben dosežek je treba prehoditi določeno pot. Pot, ki smo jo prehodili mi, je pokazala, da s takimi rešitvami nihče nič ne izgubi, ampak vsi pridobimo. Tudi v časih vsesplošnih napetosti in sovraštva je mogoče dosegati mir in dobro.«