Tiskane izdaje
V Projektnem prostoru Aksioma je na ogled razstava En evro Oliverja Walkerja. V njej se umetnik z videoinstalacijo dotika socialnih vprašanj, natančneje razmerja med časom in denarjem, s tem pa tudi razrednega boja danes.
Šest videov prikazuje šest različnih poklicev, vsak od posnetkov pa traja toliko časa, kolikor ga človek v določeni službi potrebuje, da bi zaslužil en evro. Od posnetka obiralca bombaža, ki za en evro gara več kot uro, se prek tekstilne delavke v ogromni predelovalnici bombaža in obrtnika, ki izdeluje kopalnična vrata, selimo vse do šefa velike korporacije. Posnetek zadnjega traja le dobro sekundo.
Delavci in poklici, ki jih je Walker izbral za svojo instalacijo, niso izbrani povsem naključno. Do njihovega izbora je avtorja pripeljal premislek, kako nastane tako banalen objekt, kot je brisača. Nabor posnetkov je tako napravil s poklicnih področij, ki so bolj ali manj neposredno povezani s proizvodnjo brisače. Namen projekta pa ni podati natančno ali celo znanstveno primerjavo med prestižnimi in najbolj necenjenimi poklici, saj je posnetke ustvaril na različnih koncih sveta z različnim življenjskim standardom.
Umetnika je, nasprotno, zanimalo dvoje: v prvi vrsti to, da je s padcem berlinskega zidu konec osemdesetih let poglavitna ekonomska in politična paradigma ostala kapitalizem, a kapitalizem, ki je – ob pomanjkanju močne levice z alternativnim ekonomskim programom – počasi začel opuščati elemente socialne države ali se počasi odrekel idealom države blaginje.
Trg delovne sile je ob tem postal globalen, velike razlike v gmotnem položaju pa so danes prisotne tako na globalni kot lokalni ravni. T.i. tretji svet je velikim korporacijam in kapitalu priskrbel predvsem poceni delovno silo. Medtem se je spremenila tudi oblika zaposlovanja na Zahodu – vse več ljudi terciarnega sektorja z visoko izobrazbo ne more več računati na redno zaposlitev, ampak le na začasne pogodbe. Od tu izhaja ime prekariat ali tudi kognitariat, v kolikor gre za delavce v kulturi, informacijskem sektorju itd. Zakonito ali nezakonito priseljevanje na Zahod je prav tako znižalo vrednost dela.
En evro torej odpira vsa ta vprašanja o sodobnem ekonomskem sistemu in njegovih političnih implikacijah. Lepota razstave je v tem, da to polje premisleka odpre s tako rekoč naivno gesto, ko v razmerje na inovativen, dobesedni način postavi čas in denar, ki ju sicer poznamo že iz starega rekla: »Čas je denar«. Z njim pa se Walker dotakne že bolj temeljnih bivanjskih vprašanj – saj čas, ki ga človek porabi za minimalni dohodek, direktno učinkuje na njegovo življenje; potiska ga v položaj, ko njegov edini življenjski smoter le še golo fizično preživetje.
Neenakost, kot je nakazana v instalaciji, nas postavlja tudi pred ključna vprašanja pravične ureditve družbe; namreč v čem bi bile lahko utemeljene astronomske razlike med vodilnimi v korporacijah in manualnim delavcem? Če je znak neenakosti med bogatimi in revnimi prav v ceni njihovega dela, pa obenem ta vrednost nima opore v realnem.
Z drugimi besedami: šef korporacije v eni sekundi ne more ustvariti tolikokrat več kot pobiralec bombaža. Takšne razlike, ki seveda producirajo realne učinke na telesa večine ljudi po vsem svetu, poganja čisto virtualna logika pretoka kapitala po zemeljski obli. Zakaj namreč za nekoga malo časa pomeni veliko denarja, drugega pa ogromne količine časa ne odrešijo revščine. Modrost »Čas je denar« tako na razstavi izstopi v vsej svoji paradokslanosti.
Če bi torej v svetu umetnosti iskali neko verzijo Marxovega Komunističnega manifesta, bi bil to verjetno prav En evro Oliverja Walkerja.
