»Le Bog ve, koliko veselja prinaša vsakdanje srečevanje z vsem tem. To je neizčrpen vir vsakega spoznanja,« je carica Katarina Velika v pismu francoskemu enciklopedistu Frédéricu Melchiorju Grimmu opisovala umetnine, ki jih je zbrala za svoj novi muzej v Sankt Peterburgu. Ermitaž, kakor ga je po francosko poimenovala, je za pariškim Louvrom druga najpomembnejša umetniška zbirka na svetu, v poslavljajočem se letu pa je praznoval 250. rojstni dan.
Dolgoletni direktor Ermitaža Mihail Piotrovski je nekoč zapisal, da se je Ermitaž »rodil« leta 1764, ker so se tako dogovorili ruski umetnostni zgodovinarji. Takrat je namreč Katarina kupila 225 mojstrovin od berlinskega trgovca Johanna Ernsta Gotzkowskyja, ki je zbiral slike za pruskega kralja Friderika II., vendar jih ta potem ni hotel odkupiti.
A zbirka tega veličastnega muzeja, v kateri je zdaj več kot tri milijone umetniških in arheoloških del, je začela nastajati že v času njenega predhodnika Petra Velikega, proevropskega reformatorja in stvarnika »severnih Benetk«, kakor tudi pravijo nekdanjemu Leningradu oziroma Petrogradu. Po njegovi zaslugi je namreč nastala neprecenljiva arheološka najdba starih sibirskih civilizacij.
Največji vladarici v ruski zgodovini, ki je svoji zbirki najprej prepustila zimsko palačo carjev, potem pa dala okoli nje zgraditi še nekaj mogočnih stavb, so umetnine pomagali zbirati njeni odposlanci na stari celini, a tudi takšni prijatelji, kakršna sta bila Denis Diderot in Voltaire.
Čeprav vsi Katarinini nasledniki niso bili takšni ljubitelji umetnosti, so Ermitaž širili, nadgrajevali in dopolnjevali z zbirkami, kakor je bila tista Napoleonove žene Josephine, ki jo je leta 1815 kupil Aleksander I. Leta 1837 je muzej skorajda doletela katastrofa, saj je zimski dvorec zajel požar, a so iz stavbe rešili razstavljena dela, še preden je ta povsem pogorela.
Razprodaja dragocenih umetnin
Ta nesreča ni bila edina v burni ruski zgodovini, ki je ogrozila obstoj Ermitaža. Oktobrska revolucija se je začela z napadom na zimski dvorec, a voditelji boljševiških jurišnikov so bili dovolj razgledani in so zaščitili umetnine. Na žalost njihovi nasledniki, ki so prestolnico iz legla carskega razvrata ponovno preselili v Moskvo, niso bili takšni.
Ne le da so prenesli veliko del v moskovske muzeje, z razprodajo umetnin so povzročili nepopravljivo škodo. »Kje v Rusiji lahko ljubitelj umetnosti vidi van Eyckovo mojstrovino Oznanjenje, Rafaelovo Malo cowpersko Madono ali Tizianovo Venero z ogledalom?« je pred leti vprašala avtorica knjige Ermitaž, ki smo ga izgubili Natalija Serapina. In dodala: »Če bi živeli pred revolucijo leta 1917, bi vse našli v Sankt Peterburgu.«
A teh nekaj biserov, ki so zdaj temeljna dela v National Gallery of Art v Washingtonu, je le del od več kot 250 umetnin, med katerimi so bili tudi rubensi in rembrandti, ki jih je sovjetska oblast v letih 1930–1931 za »kopejke« prodala zahodnim muzejem. Glavni razlog teh razprodaj ni bil izkupiček, ki je bil glede na vrednost prodanega malenkosten, ampak je Stalin z njimi »kupil« vplivne prijatelje, ki so Sovjetski zvezi odprli vrata za izvoz nafte na prej zaprte zahodne trge.
Katastrofa je grozila Ermitažu tudi med drugo svetovno vojno, ko se je Leningrad znašel v nemškem obroču. Veliko del so z vlakom prepeljali v varno zaledje fronte, a nekaj jih je zaradi bliskovitega nemškega napada ostalo v muzeju, v katerega kleteh so naredili zaklonišča za prebivalce obleganega in obstreljevanega mesta.
O še eni nesreči, ki je pretila muzeju, zdaj tudi v Rusiji ve le malo ljudi, a po razpadu Sovjetske zveze, ko je zavladalo banditsko prerazdeljevanje nekdaj državnega premoženja, so skoraj privatizirali tudi Ermitaž. Le kulturniški upor je prepričal takratnega predsednika Borisa Jelcina, da ni podprl te zamisli.
V prvih letih kontrarevolucije je bil tudi Ermitaž v finančni krizi, a se je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja nekaj oligarhov odločilo, da bodo podprli to rusko zakladnico kulture.
Med njimi je bil tudi milijarder Vladimir Potanin, ki je muzeju poklonil že več milijonov dolarjev, zanj odkupil legendarni Črni kvadrat Kazimirja Maleviča in še vedno vodi poslovni svet Ermitaža. Pred kratkim, ko so častitljivo obletnico proslavili tako, da so prvič za en dan brezplačno odprli vrata v muzej, je Potanin v pogovoru za rusko televizijo priznal, da se na umetnost ne spozna, zlasti pa da ne razume povsem, kaj se skriva za tistim »kvadratom«, za katerega je leta 2002 odštel milijon dolarjev. Toda v nasprotju z razširjenim prepričanjem, da kapitalisti zgolj jemljejo, je med nami tudi precej takšnih, ki dajemo, je dodal Potanin.
Ko Angela Merkel ne gre v Ermitaž
O Ermitažu v tem tisočletju niso pisali le umetnostni zgodovinarji. Rusija je po podatkih Interpola med »vodilnimi« državami na svetu po pokradenih umetninah, rusko notranje ministrstvo pa je pred kakšnim letom ocenilo, da je vrednost del, ki so iz njihove države v zadnjih petnajstih letih »pobegnila« v tujino, okoli milijarde dolarjev.
Žalostni ruski prvak po pokradenih umetninah je prav Ermitaž. Okoli milijona dolarjev vredno sliko Jean-Léona Gérôma Bazen v haremu, ki je izginila iz Ermitaža leta 2001, je tat delno poškodovano »vrnil« tako, da jo je po več letih hranjenja pustil na sprejemu komunističnega voditelja Genadija Zjuganova.
Toda doslej še niso našli velike večine od več kot dvesto kosov dragocenega nakita, vrednega skoraj štiri milijone dolarjev, ki se je »izgubil« pred več kot tremi desetletji, a so njegovo izginotje opazili šele leta 2006.
Na svetu je le deset platen, o katerih strokovnjaki ne dvomijo, da jih je res poslikal Leonardo da Vinci. Dve sta v Ermitažu. Poleg del mojstrov, kakor so Rembrandt, El Greco, Tizian, Caravaggio, Claude Monet, Auguste Renoir, Camille Pissarro, Paul Cézanne, Vincent van Gogh, Paul Gauguin, Pablo Picasso itd.
A v galerijah ob Nevi se je dolgo zgolj skrivalo tudi veliko umetnin, ki jih je sovjetska vojska ob koncu vojne kot del vojne odškodnine »zaplenila« nemškim muzejem, in zbirk, ki so jih prej pokradli nacisti. Lani je zaradi njih skoraj nastal diplomatski škandal. Ko je nemška kanclerka Angela Merkel napovedala, da bo med svečanim ogledom muzeja gostitelja, ruskega predsednika Vladimirja Putina, spomnila na te umetnine, so se v Kremlju odločili, da bodo odpovedali skupni obisk Ermitaža »zaradi prenasičenega programa«.
Komentarji