Ciuha, Šubic, Vidic: dolgoletno prijateljstvo treh slikarjev

Kranjska Galerija Prešernovih nagrajencev bo vse do septembra točka predstavitve izseka del Jožeta Ciuhe, Iveta Šubica in Janeza Vidica, trojice tukajšnjih slikarjev, ki jih formalno marsikaj ločuje, a imajo po drugi strani tudi nekaj skupnega. Prijateljstvo.

Prijatelji so bili že, ko so skupaj drgnili študijske klopi na ljubljanski akademiji za likovno umetnost prva leta po njeni ustanovitvi, pa ob skupnih nastopih v galerijah in tudi onkraj akademskih okvirov in zidov razstavišč. Ob vpisu na akademijo je trojico družila tudi bridka izkušnja vojne, med katero so si vsi trije nabrali nekaj uvodne likovne kilometrine.

Največ najstarejši Ive Šubic, leta 1922 rojeni slikar, ki je že pred vojno vpisal študij na zagrebški akademiji, a ga ob izbruhu vojne prekinil in se konec leta 1941 pridružil partizanom, kjer se je angažiral kot ustvarjalec znanih partizanskih ilustracij ter tiskov in kot vodja grafičnega oddelka Centralne tehnike KPS.

Leto mlajši Vidic se je po konfinaciji v italijanskih taboriščih prav tako pridružil odporu in deloval pri partizanski tehniki v Radovni, kjer je med drugim leta 1944 – ob stoti obletnici izida izvirnika – ustvaril jubilejno izdajo Prešernove Zdravljice, znani primerek partizanskega bibliofilskega tiska, med partizani pa je kot kulturnik v propagandnem oddelku po prisilni mobilizaciji v nemško vojsko, prebegu k zaveznikom v Normandiji in zatem pridružitvi V. prekomorski brigadi pristal tudi Ciuha, edini še živeči med trojico, ki je konec aprila praznoval častitljivih 90 let. Šubic se je poslovil že leta 1989, Vidic leta 1996.

Težišče v povojnih desetletjih

»Kar sem danes slišal o sebi, sem že davno pozabil,« je Ciuha prejšnji petek povedal navzočim ob odprtju razstavne vizualizacije prijateljevanja med trojico s podpisom kustosinje Brede Ilich Klančnik, ki so jo v Galeriji Prešernovih nagrajencev izbrali za svojo letošnjo poletno zgodbo. »Majčkeno majav sem na nogah, in ko začnem govoriti, ne znam nehati,« se je opravičil, a kot govorec ni bil dolg. Jasno, saj so veliko, zelo veliko besed temu starosti med tukajšnjimi likovniki in njegovima kolegoma namenili drugi.

Kot mimogrede izveš, je bila prijateljska trojica v mladih letih kdaj majčkeno majava v nogah tudi zaradi česa drugega, kar človeku naredi veselje, in tudi na razstavi upodobljenje motivike veselic, vasovanj ter drugih oblik ljudskega veselja ne izostane. Na njej so vsi trije predstavljeni že z deli iz partizanskih host, a postavlja naslov projekta Ciuha–Šubic–Vidic; Štirideset let pozneje težišče predvsem v povojna desetletja in čas nastopov na skupnih razstavah.

Najprej leta 1956, ko so se pridružili umetnikom v ljubljanskem Jakopičevem paviljonu, zatem pa so se skupaj predstavili še v sezonah 1972, 1973 in 1974, ko so se, drug za drugim, srečali z abrahamom. Razstave na tej abrahamski turneji so se zvrstile v mestih, na katera so postale vezane njihove kariere: v Šubičevi Škofji Loki, Mariboru, kjer je deloval Vidic, in Ljubljani, kjer je ustvarjal Ciuha. Tako ima aktualna razstava z deli iz niza javnih zbirk, tudi osrednjih nacionalnih, in številnih zasebnih jubilejni, štiridesetletni prizvok.

Razstava ponuja možnost ponovnega srečanja s Ciuhovo umetnostjo »nekje med Kafko in Fellinijem«, kot jo je označila kustosinja – prisotni so tudi njegovi izdelki svežih datumov –, Šubičevim bližanjem modernizma s poljudnim vsakdanjim življenjem in krajino njegove Poljanske doline ter Vidičevimi na okolje Slovenskih goric in vlogo risbe naslonjenimi deli, prevladujoč vtis, ki ga zapusti izbor, pa je kljub prisotnosti (redkih) reprezentančnih, velikoformatnih galerijskih del osredotočenost na intimnejše slike, na katerih so tudi teme intimistične, v ospredju pa ostajata pretežno človek in njegov svet.

Zanimivo je videti predvsem Ciuhova dela iz časov, preden je svoja sporočila formaliziral v zanj prepoznavni maniri, poskuse z alternativnim slikanjem na steklo in ilustracije vseh treh. Te so prav tako eden od poudarkov razstave. Čeprav je v nasprotju s predvojnimi časi povojni modernizem »neelitno« umetnost slovenske ilustracije potisnil pretežno v domeno ženskih opravil, so se namreč Ciuha, Šubic in Vidic posvetili tudi temu področju.