
Naročite se
|Prijavite se
Marina Abramović je izjemna umetnica, ki slovi po neustrašnosti, železni volji in vzdržljivosti, ostrem umu in neposrednem, neponarejenem umetniškem izrazu. Za njene performanse, med katerimi so številni del kanona svetovne sodobne umetnosti, velja, da iščejo meje telesnosti; morda prav zato, ker, kot pravi, sama nikoli ne postavlja meja.
Govorimo o treh letih trdega dela in sodelovanja s kuratorkami Felicitas Thun-Hohenstein, Sydney Sherman in Alenko Gregorič. Vsaka izmed njih je prinesla mojemu delu določeno perspektivo. Felicitas je, na primer, prava piflarka. Velikokrat so šle do mojega arhiva in si ogledovale gradivo. Ta razstava je unikatna iz več razlogov. Eden izmed teh je, da sem jim pri delu in izbiri dala popolno svobodo pri dostopu do mojega obsežnega arhiva. Tudi Ulayeva fundacija jim je na široko odprla vrata. Z Leno Pislak sva jim dali na razpolago vse, kar so potrebovale za razstavo. Sploh nisem hotela videti, kaj so izbirale. Takrat sva z Ulayem, na primer, veliko uporabljala kasete, snemala svoje misli. V arhivu je tudi veliko, res veliko ljubezenskih pisem iz tistega časa. Nisem jih hotela brati niti pogledati. Prav tako nisem hotela poslušati svojega mladega glasu iz sedemdesetih let in koliko ljubezni je bilo vpletene v najino delo. Najini pogovori v avtomobilu. Prav nič od tega nisem hotela videti ali slišati. Nisem hotela. Raje sem videla, da je nastala razstava s svežim pogledom, tako da bo tudi mene postavitev presenetila.
Seveda, v trenutku, ko začneš cenzurirati, ko začneš izbirati, neizogibno narediš svojo interpretacijo dogodkov. Vedno je tako. Poleg tega Ulaya ni več med nami, tako da to ne bi bilo prav. On bi verjetno izbral druge stvari kot jaz. S tem sem kuratorkam izrazila zaupanje, da same ustvarjajo. To je edini način, da se izogneš cenzuri.
Še vedno si je nisem ogledala. Zame je pomembno le, da so dela pravilno predstavljena. Kako so postavljena, kako si sledijo, kako delujejo različni prostori z različnimi predmeti. Ena izmed najbolj impozantnih sob je posvečena performansu Nightsea Crossing, potem je tukaj avtomobil, s katerim sva potovala, ki ga je posodil muzej iz Lyona. Lahko si predstavljate, da sem bila osupla, ko sem videla avtomobil. Razstava ima zame velik čustveni naboj, ker prikazuje najino skupno življenje. Zame je razstava resnično potovanje, ne takšno, na katero se podaš le enkrat, ampak večkrat, če ga hočeš v celoti razumeti. Večkrat moraš priti in si jo ogledati. Zame je prav tako pomembno, da bodo mladi umetniki ponovno izvajali nekatere moje zgodovinske performanse. To daje razstavi življenje.
Še vedno. Mlajše generacije kažejo veliko zanimanja za najino delo, pa tudi širša javnost bi rada pobliže spoznala najino znamenito ljubezensko razmerje.

Teh dvanajst let je bilo kot vse življenje. Nekateri ljudje od rojstva do smrti doživijo toliko kot sva midva v tem obdobju. To je zanje vse. Sama imam veliko življenj, razstava zajema le dvanajst let moje šestdesetletne kariere. A to so bila resnično intenzivna leta. Ni nama bilo treba plačevati najemnine, nisva imela računov za telefon, ničesar drugega nama ni bilo treba početi kot živeti v avtomobilu in ustvarjati. Neverjetno, kako si potem produktiven. Nisva se ukvarjala z neumnostmi, samo delala sva. Noro, ko vidiš, koliko sva ustvarila v teh dvanajstih letih.
Zanimivo je, kaj vse je prestal najin odnos – to je prava ljubezenska zgodba. Iskrena. Ko sva se ljubila, sva se ljubila iskreno, ko sva se sovražila, sva se sovražila, in ko sva si odpustila, sva si odpustila. Vse to je vključeno v razstavo, povsem necenzurirano.
Vsak dan razmišljam o smrti. To je edina pot do veselja. Če hočete uživati v življenju, morate vsak dan premišljevati o smrti. To omogoča človeku, da se otrese balasta in osredotoči na pomembne stvari v življenju.

Nikoli ne postavljam meja, samo prepustim se. V zgodnjem delu sem se posvečala omejitvam telesa. Videti je bilo nasilno, videti je bilo, da je v središču bolečina. Bolečina je bila na neki način neznan dejavnik. Če sem hotela strah osvoboditi bolečine, sem morala bolečino razkriti. Pozneje sem se začela bolj poglobljeno posvečati duhovnim elementom. Šele takrat sem resnično razumela, kaj je duh in kaj je telo, kaj je um. Vsa moja aktualna dela imajo to v sebi, ukvarjajo se z energijo. Za Beneški bienale pripravljam razstavo Transforming energy [Preobražati energijo].
Sem v obdobju, ko moram posredovati svoje znanje. Tudi svoja spoznanja, svoj uvid o energiji. To je zelo pomembno. Če pogledate, kaj sem naredila lani na Glastonburyju [250.000 razigranih obiskovalcev enega od največjih glasbenih festivalov na svetu je pripravila do tega, da so dolgih sedem minut molčali], tega drugi umetniki ne počnejo. Ko sem bila mlada, česa takšnega ne bi mogla izvesti. To mi je bilo dosegljivo šele, ko sem spoznala energijo. Gre za skupek spoznanj iz moje šest desetletij trajajoče kariere. Ko enkrat to usvojiš, ne potrebuješ ničesar več, ne potrebuješ predmetov. Ko si mlad in negotov umetnik, jih potrebuješ, da te vodijo in ti dajejo občutek varnosti. Ko se resnično posvetiš energiji, si samo ti in oni. To je vse. Da prideš do te stopnje, je seveda potreben čas.
Komentarji