Da ni bil tudi sam stripovski junak?

Miki Muster: Izumil je lisjaškega junaka slovenske popularne kulture socialistične ere in ga dve desetletji pošiljal v stripovske avanture.

Objavljeno
09. maj 2018 06.00
Posodobljeno
10. maj 2018 13.11
Miki Muster. FOTO: Tomi Lombar/Delo
Na stičišču vplivov Walta ­Disneyja, domačega ljudskega izročila in lastne originalnosti je izumil ikoničnega Zvitorepca,­ lisjaškega junaka slovenske popularne kulture socialistične ere, stripovskega prijatelja generacij in generacij iz časov, ko so mladež napotili k čiščenju zob in v posteljo animirani televizijski zajčki, tudi ti njegovi.

Poslovil se je Miki Muster, legendarni pionir, garač slovenskega stripa in animacije. Zvitorepca je dobri dve desetletji pošiljal v papirnate avanture s Trdonjo, Lakotnikom in drugimi protagonisti. Prvič 11. julija leta 1952, ko je Prelisičenega Zvitorepca narisal za ilustrirani tednik Poletove podobe in povesti, prilogo Slovenskega poročevalca, predhodnika Dela.

Tedaj še kot nekolikanj okornega in precej lačnega junaka, ki si lisičje pričeske še ni uredil v poznejšo »rockabilly« različico. Epizodam iz Poletovih podob in povesti so sledile avanture v Tedenski tribuni, pri čemer Zvitorepca nikoli ni poslal v partizane, ampak raje na Luno ali v Afriko, med Indijance in mične mladenke.

»Risal sem za veselje v neveselem času«

»Risal sem za veselje v neveselem času, risal za otroka, ki ostane v vseh nas, in Zvitorepca so brale vse generacije. Nastalo je več kot štirideset zgodb, a v nobeni ni tekla kri,« je pred nekaj leti povedal v pogovoru za Delo. Natančneje, v celoti je do leta 1973, ko je izšla zadnja epizoda, ustvaril 43 Zvitorepcev, skupno 1260 strani.

Oblikovanje stripovskega junaka, s katerim se približaš bralcu, je eden izmed temeljev stripa, prav Muster pa je vzpostavil Zvitorepca in njegova kolega za najprepoznavnejšo trojico, sveto ljubiteljem slovenske devete umetnosti. In znotraj te žanra antropomorfnega stripa, nadgrajenega s pustolovskimi in humorističnimi presežki, ki jih je kot scenarist prav tako izumljal sam. Naposled je marsikdo mislil, da je tudi Miki Muster stripovski junak. Marsikateri otrok v kiosku ni kupoval Zvitorepčevih stripov, ampak Mikija Mustra.

V dve dimenziji papirnih dogodivščin je krenil iz treh, lastnih kiparstvu. Te umetnosti se je izučil na ljubljanski akademiji, a zatem pristal pri stripu, ki ga je tako kot Disneyjevo Sneguljčico, njegov navdih pri animiranem filmu, poznal že iz predvojnih let. Rad je govoril, da se je vsega, kar je kdaj vedel, naučil sam. Da je samouk. Kot tak je spoznal tudi svet animacije, kar je sledilo želji, da bi se začeli njegovi liki premikati.

image
Miki Muster. FOTO: Tomi Lombar/Delo


Začetki animacije pri Vibi filmu

Prvim poskusom je sledil prvi angažma pri Viba filmu za več animiranih filmov, Puščico, Zimsko zgodbo in Kurirja Nejčka, leto 1967 pa je prineslo njegov preobrat v svet animiranih oglasov. Najprej v tistega s črno mačko, ki je rada trgala najlonke na nogah mladenk, dokler ni naletela na primerek, ki mu ni bila kos. Zamisel je bila všeč Polzeli, sledil je plaz naročil za Cikcak in zajčke, Šumijeve bonbone visoki C, Jelovico ... Do leta 1990 je ustvaril kar 380 spotov, povezujemo jih tudi z danes ­izgubljenimi znamkami.

V letu izida zadnje epizode z Zvitorepcem je pristal na tujem, kamor so ga, kot je pojasnil razlog za odhod, odgnali s progresivno socialistično obdavčitvijo. Že februarja bi dosegel dovoljen limit letnega zaslužka, nakar bi večina honorarjev pristala pri davkariji.

Namesto tega se je preselil v München in pristal pri Bavaria Filmu, trinajst od svojih sedemnajstih nemških let pa risal za znamenitega Guillerma Mordilla. Zanj je narisal več kot štiristo kratkih risank, ki so jih zatem odkupili v tridesetih državah. V Ljubljano se je vrnil leta 1990, nakar je za tednik Mag risal karikature, večkrat prekmurskega sonarodnjaka Milana Kučana in Janeza Drnovška. Risal je tudi za Reporter.

image
Likakarikaturista Guillerma Mordilla, ki jih je oživil Miki Muster. FOTO: Promocijsko gradivo


Vrsta za avtogram daljša kot pri Coelhu

Z risanjem Zvitorepca za izdaje Slovenskega poročevalca, kasneje Dela, se je zapisal v zgodovino naše hiše. Ko je leta 2005 praznoval 80. rojstni dan, se mu je Delo poklonilo z jubilejno izdajo serije stripov in slikanic, in ko je sedel k (dobesedno večurnemu) podpisovanju svežih izvodov prvega zvezka, je bila vrsta čakajočih pred ljubljansko striparnico Buch daljša celo od tiste, ki jo je le nekaj dni pred tem ob podpisovanju lastnih knjig povzročil slavni Paulo Coelho.

Vila se je čez celoten poslovni center Murgle, za trenutek se je zdelo, da je Slovenija stripovski paradiž in ne okolje, v katerem je sodobni avtorski strip ob redkih tiskanih medijih, ki ga podpirajo, pretežno v domeni alternative, ki brez državnih subvencij ne bi našla stika z bralci. Tudi 80. rojstni dan je 22. novembra praznoval delovno, z odprtjem jubilejne razstave v osrednji poslovalnici Pošte Slovenije v Ljubljani.

V zadnjem času je polnil medije s članki o vztrajnem športnem angažmaju – med drugim je bil avtor vsem znanega lika Trimčka, a je leta 2000 tudi sam osvojil svetovno zlato medaljo v maratonu za seniorje –, o razstavi v Cankarjevem domu ob 50. obletnici Zvitorepca leta 2002 in nazadnje pred tremi leti pregledni razstavi v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi. Pri 89 letih je postal tudi prvi stripovski avtor, ki je prejel veliko Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Že leto pred tem je od predsednika Boruta Pahorja prejel srebrni red za zasluge.



Aleksander Buh, stripovski založnik:
Lani prvič nisva spila kozarca šampanjca za njegov rojstni dan. Da se je naveličal življenja, da bi rad umrl, mi je rekel. Spomnil sem ga, da sva se zmenila, da bo živel 120 let, pa se je smejal, da sva takrat malce pretiravala, razen če usposobim časovni stroj, ki si ga je izmislil za svoje stripovske junake. Ja, v stripu je vse možno, v življenju pač ne, je pa vedno poudarjal, da je srečen človek, ker je uresničil otroške sanje. Je pa zdaj pri svoji muzi in vem, da se imata lepo. Spil bom kozarec šampanjca za lepe spomine.


Tomaž Lavrič, stripovski avtor:
Poslovil se je prvi in največji v našem malem stripovskem svetu. In edini, ki so ga vsi Slovenci poznali in cenili. Pa bržkone tudi zadnji. Bil je ljubljenec otrok vseh generacij, tudi nas, že osivelih otročajev.


Iztok Sitar, stripovski avtor in publicist:
Brez Mikija Mustra bi bil slovenski strip zagotovo drugačen. Predvsem pa veliko revnejši. Prikrajšani bi bili za Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika, nacionalne junake, ki so jih od petdesetih let naprej brale vse generacije Slovencev. Vsi smo rasli ob njih. Ob Zvitorepcu sem začel risati svoje prve stripe. In današnji otroci ga kljub računalniškim igricam in internetu še vedno berejo. Postal je nesmrten. Tako kot njegov oče, pionir slovenskega stripa. Hvala za vse stripe, Miki Muster!


Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar:
Miki Muster je s štiridesetimi zgodbami o lisjaku Zvitorepcu in njegovih prijateljih postal malone sinonim za slovenski strip in eden najpopularnejših likovnih ustvarjalcev. Karikaturno stilizacijo je prevzel po ameriškem stripu, vendar je svoje junake oblikoval na podlagi domače tradicije in obogatil z gibko in zanesljivo risbo. Podobno pionirsko vlogo je z izjemno ustvarjalno disciplino opravil tudi pri animiranem filmu, do nedavnega je ohranjal ustvarjalno kondicijo z risanjem političnih karikatur.


image
Ob podelitvi Prešernove nagrade leta 2015. FOTO: Leon Vidic/Delo