U3: Do vesolja se da tudi iz naslanjača

Teoretika in filozofa Borisa Groysa, ki je kustos letošnjega trienala sodobne umetnosti U3, je že ob prvem srečanju s slovensko umetnostjo presenetilo, da je tako odprta do univerzalističnih, celo kozmičnih idej. To je eden od razlogov, da je letošnji trienale dobil naslov Onkraj naše oble.

Groysa fascinira dejstvo, da že arhitektura Jožeta Plečnika nakazuje željo po povezavi z mističnimi in mitskimi komponentami kozmičnega življenja, in sicer na povsem moderen način. »Še posebej mi je všeč projekt malih templjev vežic na Žalah, kjer je predvidel osebne variacije na temo doseganja nebes po smrti: ni ene same poti iz Cerkve,« je Groys jeseni dejal v pogovoru za Delo. Plečnika tokrat srečamo že ob monumentalnem vstopu na razstavo v Moderni galeriji (MG), ki ga je Groys zasnoval kot mavzolej. Na ozadju temno rdečih sten na levi počiva krsta Kazimirja Maljeviča, kot so jo zasnovali Irwini, na desni pozlačeno truplo kozmonavta Jurija Gagarina umetnika Arsenija Žiljajeva, pogled naprej pa se ustavi na Plečnikovem parlamentu, prav tako ovekovečenem na eni od Irwinovih slik. Po Groysovih besedah ta vstop namerno spominja na totalitaristično estetiko oziroma namiguje na željo po totalnosti.

Trupla umetnosti

Z obvladovanjem kozmosa so se namreč precej ukvarjali avantgardisti. Maljevič je, denimo, predvidel potovanja v kozmični prostor in že načrtoval življenje v kozmosu. Pomen krste pa je na razstavi zvezan s tistimi kozmološkimi vizijami ali utopijami človeštva, ki so predvidele nesmrtnost ali neskončno možnost pomlajevanja človeka s pomočjo tehnološke izpopolnjenosti in posledično anticipirale tudi selitev ljudi iz prenaseljene Zemlje.

V sklopu umetniške usmerjenosti v vesolje je logično na ogled delo Dragana Živadinova, Dunje Zupančič in Mihe Turšiča, ki svoje vizije umetnosti navezujejo na projekt vesoljskega plovila Hermana Potočnika Noordunga. Tokrat je na ogled posebni satelit Umbot::MG iz petdesetletnega gledališkega projekta Noordung::1995−2045. Zanimivo je Groys ob bok temu delu postavil dela Marka in Marike Pogačnik. Njun pristop h kozmosu je v delu Preobrazba kaosa v kozmos in obratno povsem drugačen. Zemljo in vesolje izražata na veliko bolj individualističen in intuitiven način.

Med prevpraševanja primernosti človekove konstitucije za življenje v vesolje spada delo ruske umetnice in filozofinje Keti Čukrov. Njen videoperformans Ljubezenski stroji, v katerem recitiranje poezije prehaja v petje, sodobni ples in pretep, se med drugim loteva vprašanja človeškega telesa in njegovih vse bolj sofisticiranih tehnoloških podaljškov.

Vadim Fiškin pa, denimo, v projektu Izberi svoj dan obiskovalcu ponudi fotelj, ob katerem stoji elektronski zaslon z različnimi tipkami, prek katerih lahko dobi želeno podobo dneva: na primer sončni ali deževni dan ali pa zimski večer ali podobo Marsa. Ta projekt se umešča med tiste, ki vesolje ali nebesna stanja približajo vsakdanjemu življenju. Šaljiv namig umetnika je nemara v tem, da do utopistične prihodnosti življenja v vesolju lahko dostopamo tudi iz naslanjača.

Prihodnost zdaj!

Na razstavi najdemo tudi dela mlajše generacije slovenskih sodobnih umetnikov. Tematski razpon njihovih del je velik: sega od, denimo, posnetka kolizije dveh satelitov v vesolju Saša Sedlačka z naslovom Ruševine v vesolju do Nevromata Lenke Đorojević in Mateja Stupice, analogne intermedijske instalacije, ki sestoji iz serije dvanajstih pisarniških okolij (v katerih nedvomno odzvanja kritika kapitalističnega izkoriščanja delavcev terciarnega sektorja z negotovimi zaposlitvami), le da je ta izpeljan do absurda, ko se deli pisarniške opreme samouničujejo. Groys v tem delu razstave vidi igrive ali absurdne vizije prihodnosti človeka. Delo Obiskovalci Gorana Bertoka se vprašanja trpežnosti človeškega telesa loteva skozi preverjanje njegovega razpada v ognjenih zubljih.

Dvorana, posvečena slikarskim tehnikam, ponovno ponuja različne pristope k vprašanju kozmosa, prihodnosti in časovnosti. Serija slik Futur antérieur Sergeja Kapusa preiskuje časovno zanko. Svojevrstno kontemplacijo digitalizirane postburžoazne družbe, kot to imenuje Groys, lahko vidimo v seriji slik Staša Kleindiensta. Ta skozi vrsto urbanih motivov, naslikanih v daljnem kadru, ustvarja zanimivo vez med delovanjem sistema (deli mesta, industrijska poslopja) in številnimi posamezniki pri raznoraznih opravilih, ki so na njegovih slikah natančno izrisani, čeprav – v primerjavi s kontekstom – skoraj nevidni. Te slike morda lahko vidimo v kontekstu Groysove analize našega vsakdana, v katerem nas določa strogo določen pretok informacij in kapitala.

Eden bolj nenavadnih sklopov razstave je namenjen kitajskim umetnikom in njihovemu projektu Vrt Yaji: Umetnost pod nebeškim svodom. Groys je namreč za razstavo zbral dela, ki se od virtualnega obračajo k materializmu in realizmu, ki pa ohranja idejo seganja h kozmosu. Pri tem projektu sta kustosa Chang Tsong-Zung in Gao Shiming povezala celo vrsto kitajskih umetnikov, ki tematizirajo posebne kitajske vrtove. Ti so bili že v davni preteklosti utelešenje intelektualne dejavnosti, ki je predvidela, da se umetniška dela dovršijo šele, ko jih uporabijo poznavalci, ljudje, ki jih znajo ceniti. Vrt naj bi v idealnih razmerah omogočal povezovanje s kozmosom prek narave, z umetninami preteklosti in sedanjosti.

Kozmična tesnoba

Eden od motivov na razstavi je tudi kozmična tesnoba, ki je vezana na apokaliptična pričakovanja prihodnosti, na razmislek o usodi našega planeta – ekološki moment lahko vidimo v delu Marjetice Potrč – pa življenja v vesolju, na katerega še nismo prilagojeni.

Strah jedrske vojne ali jedrskih nesreč je vsekakor povezan s to tesnobo in delno lahko v tem kontekstu vidimo delo Jedra Istvana Išta Huzjana. Umetnik je namreč za objekt Reaktorski center Podgorica, del Instituta Jožef Stefan, izvedel performans ali happening – oblikoval je namreč serijo kipov v obliki vreč peska. Z njimi se je poskusil umestiti k monumentalni stavbi arhitekta Otona Jugovca, ki jo vidi kot umetnino, in k njeni raziskovalni vsebini, povezani tako z okoljskimi temami kot z vprašanji proizvajanja energije v prihodnosti.

Glavnina razstave je sicer umeščena v Moderno galerijo, ki po Groysovih besedah z velikimi dvoranami omogoča realizacijo koncepta, usmerjenega onkraj zemlje, delo Med vrsticami Borisa Beje, ki tematizira status prostega časa v kapitalističnem vsakdanjiku, pa je na ogled tudi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (MSUM).

Dogodke, kot so to bienali in trienali, občinstvo sprejema kot neprestano reprodukcijo enih in istih umetnikov in del, pravi Groys, ki pa je prepričan v nasprotno – da namreč na tovrstnih dogodkih lahko spremljamo zelo raznovrstna dela zelo svojevrstnih umetnikov iz zelo različnih kontekstov. Specifičnost slovenskega U3 vidi predvsem v ambiciji slovenskih umetnikov po preseganju lastnega majhnega okolja in v njihovem strmeljenju po novih svetovih, odkrivanju novih možnostih, pogosto uprtih prav v kozmos.

Direktorica MG Zdenka Badovinac k temu dodaja, da MG slovensko sodobno umetniško sceno predstavlja v preglednih razstavah, zato U3 ni več usmerjen zgolj v domačo ustvarjalnost. Po njenem je pomembno tudi, da se slovenski umetniki in občinstvo čutijo povezane z dogajanjem v bližnji in daljni okolici. Tokratni U3 tako omogoča komunikacijo med zelo različnimi deli sveta − zgoraj smo jih omenili le nekaj −, ki pa je v marsičem povezan bolj, kot se zdi, denimo v svojih številnih poskusih seči onkraj obstoječih danosti na Zemlji.