»Dom ni nekaj fizičnega, je tisto, kar nosim v srcu«

Prisluhnite zgodbam priseljencev v Muzeju novejše zgodovine Celje, kjer so na ogled tudi njihovi osebni predmeti - od noža za rezanje bureka do japonskih figuric.

Objavljeno
09. julij 2019 10.00
Posodobljeno
09. julij 2019 10.00
Narcis Kantardžić je v Celje prišel kot begunec, brez vsega. Opeko Kantardžićev, ti so imeli znano opekarno, je dobil od znanca. FOTO: Egon Horvat
»Prišel sem kot begunec. Mislili smo, da bomo tu krajši čas, na koncu smo se odločili, da ostanemo,« na videoposnetku, ki je na ogled na razstavi Čutim Slovenijo, čutim Celje Muzeja novejše zgodovine Celje (MNZC), pravi slikar Narcis Kantardžić. Na razstavi predstavljajo zgodbe in predmete sedmih Celjanov, ki so v Slovenijo prišli iz drugih držav. Na ogled bo do konca septembra, nastala pa je po navdihu razstave Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) Afrika in Slovenija, katere del gostuje v MNZC.

»Ko sem videl razstavo v SEM, katere del so bile zgodbe Afričanov, ki so prišli v Slovenijo kot študenti v okviru gibanja neuvrščenih, sem jo želel pripeljati v Celje. Hkrati sem videl priložnost, da predstavimo celjske zgodbe na podoben način. Zgodbe priseljencev, ki smo jih povezali z njihovimi osebnimi predmeti,« razloži avtor razstave Sebastjan Weber. Gostujoči del razstave etnografskega muzeja so poimenovali Čutim Slovenijo, drugi del, Čutim Celje, je zasnoval Weber. Izbral je sedem priseljencev, ki so v mestu ne le znani, ampak so ga tudi zaznamovali. Nekateri s kulturo, drugi z najboljšim in prvim burekom v mestu.


image
Sebastjan Weber je navdih za razstavo dobil v Slovenskem etnografskem muzeju. FOTO: Egon Horvat


Prvi burek v mestu


Muamed Šerifi je med vsemi predstavljenimi priseljenci v Celju najdlje. Že njegov oče je želel odpreti slaščičarno v mestu, vendar ni takoj našel prostora in jo je najprej odprl v Velenju. Leta 1974 pa je le našel manjši lokal na Stanetovi, kjer pa potem niso uredili slaščičarne, ker je bilo teh že preveč. Tako je tam odprl vrata Burek Šerifi. »Ljudje niso poznali bureka, zdaj pa že njihovi vnuki prihajajo k nam,« na posnetku z nasmeškom pove Muamed Šerifi, ki je prišel iz Makedonije, po narodnosti je Turek, kot je turški tudi burek, pove.

image
Nož, lopatica in pekač, ki jih že desetletja uporabljajo v lokalu Burek Šerifi. FOTO: Egon Horvat


In ne pozabi omeniti točenega sladoleda, ta je v njihovem lokalu skoraj tako priljubljen kot burek, ki ga neprekinjeno pečejo že 45 let. V okroglih pladnjih, potem ga razrežejo s posebnim nožem, razloži Muamedov sin Selman, ki se je v Celje preselil leta 1997: »To je turški nož. Želimo namreč ohranjati tradicijo, tudi nostalgijo.« Pladenj in nož sta posodila za razstavo. Selman nadaljuje: »Burek je bil sirni in mesni. Zdaj pa imate še jabolčnega, pizza burek, kranjski …« »Ta pa ni pravi,« se zasmeji Muamed.


Od piščali do opeke


Prav tako iz Makedonije je prišel znani glasbenik, klarinetist in skladatelj Goran Bojčevski. Preden je odšel na podiplomski študij v Salzburg, je na študiju v Ljubljani spoznal ljubezen svojega življenja, ki je iz Celja. Bojčevski zdaj enajst let živi in ustvarja v Celju. Kot je dejal, mu pri delu pomagata makedonska narava in celjska melanholija. Na ogled je postavil svoje piščali: »To so inštrumenti, na katere sem igral že kot otrok. Teh nikoli ne vadim, ker jih čutim. Gre za pastirske inštrumente.« Bojčevski pečata ni pustil le v Celju, ampak tudi v Sloveniji in svetu. Pravi, da kulturne razlike seveda obstajajo in so pomembne, »vendar zame nikoli ni pomembno, od kod prihaja nekdo, bolj mi je pomembno, ali je dober ali slab človek«.

image
Piščali znanega klarinetista in skladatelja Gorana Bojčevskega. FOTO: Egon Horvat


Kakšni smo Slovenci, je hitro ugotavljal slikar Narcis Kantardžić, soustanovitelj znane sarajevske umetniške skupine Zvono. »Vsi stereotipi o Slovencih, ki sem jih prinesel s sabo, so se mi razbijali skoraj vsak dan,« pripoveduje o prvih mesecih, ki jih je preživel v Celju, kamor se je kot begunec iz Bosne in Hercegovine preselil leta 1992. »Ničesar nam ni uspelo vzeti s sabo, takrat smo se reševali,« pojasni, zakaj za razstavo ni posodil nobenega osebnega predmeta iz časa, ko je živel v Bosni in Hercegovini. Pa vendar je posodil predmet svojih prednikov. Opeko, ki mu jo je prinesel znanec. Kantardžićevi so imeli namreč eno najbolj znanih opekarn v Brčkem. Vsaka opeka je bila označena z njihovimi inicialkami, razloži Narcis: »V Brčkem je še vedno ulica Kantardžićev. Žal brez Kantardžićev.«


image
Figurice iz Japonske. FOTO: Egon Horvat


Igrače


Keiko Miyazaki živi v Preboldu. Njena prva pot iz Japonske je bila v angleški Newcastle, od tam pa jo je študentska izmenjava pripeljala v Slovenijo. Izobraževala se je tudi na Poljskem, a se je zaradi ljubezni vrnila v Slovenijo, kjer živi 13 let. Je umetnica s področja likovne in vizualne umetnosti, občasno tudi prevaja. Predmeti, ki jih je posodila za razstavo, niso prav nič povezani z umetnostjo, kakor razloži: »To je pomemben predmet iz bambusa. Gre za palčko za čiščenje ušes. Poskušala sem jih čistiti z bombažnimi, pa ne gre. Poleg tega je to spomin na mamo. Ko mi je čistila ušesa, sem ležala na njenih nogah.« Prinesla je tudi zvonček na daljšem traku, ki ji ga je podarila stara mama: »Spominja me na poletje, ko ga je imela pri oknu. Zvončkljanje me spomni na dom.« Razstavljene so še figurice, ki jih je Keiko poslala kolegica s festivala deklet, ki ga pripravljajo marca. »Ko sem rodila hčer, sem jih dobila.«

image
Čeburaška je lik iz ruske risanke in spomin na dom v Sankt Peterburgu violinistke Inge Ulokine. FOTO: Egon Horvat


Igračo je za razstavo posodila tudi Inga Ulokina, ki se je rodila v Sankt Peterburgu. V Slovenijo je prišla, ko ji je bilo 13 let in je njen oče violinist postal stalni član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Tudi Inga Ulokina, ki v Celju živi deset let, je violinistka, s ponosom pove, da v celjskem Narodnem domu vodi mednarodno tekmovanje mladih violinistov Oskarja Riedinga. Za razstavo je posodila nekaj, kar jo spominja na dom v Rusiji: »To je igračka iz Sankt Peterburga, lik iz ruske risanke – Čeburaška. Ima prijeten in miren karakter.«


Vsi iščemo boljše življenje


Vera Xhafa Haliti je v Slovenijo, sprva v Trbovlje, prišla iz Albanije. Zaradi ljubezni. Od leta 1999 z družino živi v Celju in je sodna tolmačka za albanski jezik. V smehu pove, da je za poročno darilo dobila slovensko-albanski in albansko-slovenski slovar: »Bilo je super, ker nisem vedela, kje začeti.« Vsakič, ko gre v Albanijo, išče knjige o svoji rojstni deželi in njenih običajih, jeziku, ki dokazujejo starost albanščine, nekaj teh knjig je posodila za razstavo. Pa tudi zelo dragoceno in drago darilo – ročno izdelan servis za kavo. Halitijeva je danes tako rekoč nepogrešljiva v medkulturnem dialogu, pomaga vključevati albanske ženske v družbo. Migracije vidi morda drugače kot mnogi someščani in sodržavljani: »Slovenija in Slovenci bi morali biti ponosni, da ljudje iščejo tukaj nov dom. To pomeni, da Slovenijo cenijo in so prišli sem iskat boljše življenje.«

image
Knjiga in dragoceni servis za kavo iz Albanije. FOTO: Egon Horvat


Da Slovenci v tem nismo prav nič drugačni, dokazuje zadnji del razstave, kjer je Weber razstavil razglednice Celjank in Celjanov, ki so odšli v tujino. Iz podobnih razlogov kot drugi priseljenci v Slovenijo. Zaradi dela, šolanja ali ljubezni. Razglednice so prišle iz Kanade, ZDA, Švedske, Portugalske, Italije … »Marsikdaj jemljemo migracije tako, kot nam jih predstavljajo mediji, kot jih gledamo v filmih, hkrati pa se ne zavedamo, da lahko tudi sami postanemo migranti, in velikokrat smo začasni migranti. Vedno več potujemo, tudi za dlje časa. Zato je to sporočilo zadnjega dela razstave, da vsi iščemo boljši in lepši košček pod soncem,« pravi Weber.

Prav ta del razstave je posebej všeč soavtorici Tini Palaić iz SEM: »Vsi, ki beremo te razglednice, si želimo, da bi nekaj slovenskega ostalo z njimi tam, ne da se popolnoma asimilirajo. Integracija je tista, ki je nujna. Želela bi si, da bi bilo več tega tudi pri nas. Da bi znali pristopiti k ljudem, ki prihajajo v zadnjem času. Kar veliko je negativnega sentimenta, tesnobnosti. Te ljudi bomo morali začeti drugače razumevati, ker prihajali bodo v vsakem primeru. Če ne zaradi vojn, pa zaradi podnebnih sprememb.«

image
Zadnji del razstave je namenjen Celjanom, ki so si življenje uredili v drugih državah. Od tam so poslali razglednice, ki jih lahko preberejo vsi obiskovalci. FOTO: Egon Horvat


Kje in kdaj se pot konča? Kje je tisti košček pod soncem, ki mu lahko rečeš dom? Selman Šerifi pravi, da je dom tam, »kjer se počutiš varno, svobodno, kjer te sprejmejo kot enakopravnega člana družbe«. Keiko Miyazaki pa sklene: »Dom zame ni nekaj fizičnega, dom je tisto, kar nosim v srcu.«