Iztok Sitar: »Domači strip sledi modnemu trendu v svetu«

Zgodovina slovenskega stripa: Po stripovski Tinti »festivalsko ohlajanje« s svežo knjigo o 90-letni poti devete umetnosti na Slovenskem.
Objavljeno
16. oktober 2017 12.52
Vojko Urbančič
Vojko Urbančič

Od izida prve zajetne knjige s pregledom stripovske umetnosti med Slovenci mineva desetletje, njen avtor Iztok Sitar, sam risar in pisec stripov, ki se je uveljavil tudi kot stripovski publicist, ji je pravkar dodal še zajetnejšo, ažurirano izdajo. Zgodovino slovenskega stripa 1927–2017, kot je njen naslov, je izdala Založba UMco.

Javni krst knjige, ki bo sledil Zgodovini slovenskega stripa 1927–2007 izpred desetletja, bo jutri zvečer v ljubljanski Vodnikovi domačiji, kjer je Sitar že lani postavil razstavo To je orožje!: Angažirani strip XX. stoletja na Slovenskem, pogovor z njim o knjigi in stripovski zgodovini pa je napovedan kot »festivalsko ohlajanje«.

Namreč ohlajanje po ravnokaršnji Tinti, kakor so letos nadeli ime dosedanjemu osrednjemu ljubljanskemu festivalu devete umetnosti Stripolisfest. Tako kot prva Sitarjeva knjiga je tudi tokratna jubilejna. Izšla je ob 90. obletnici izida Bu-ci-buja Milka Bambiča, ki ima status tukajšnjega prvega stripa, od tod začetna letnica 1927 v naslovu knjige, nagovarja pa z razširjenim naborom avtorjev in njihovih zgodb. Na 232 straneh je prostor našlo 130 striparjev.

Hinko Smrekar: Izredno zanimiv primer elefantiaze, 1914

V primerjavi s prvo knjigo je tokratna zajetnejša in drugače strukturirana. Lahko predstavite koncept?

Gre za novo izdajo, in ne zgolj dopolnjen ponatis. Ohranil sem kronološki pregled avtorjev, ki sem jih razvrstil v štiri generacije. Podrobneje je opisano rojstvo slovenskega stripa, ki se je razvil po eni strani iz politične karikature 19. stoletja, po drugi pa se je zgledoval po Maxu in Moritzu Wilhelma Buscha ter po takratnih podobnih stripih. Letos mineva devetdeset let od objave uradno prvega slovenskega stripa, Zamorčka Bu-ci-buja Milka Bambiča v tržaškem mesečniku Naš glas.

Sicer so se protostripi pojavili že prej, tu velja omeniti genialnega Hinka Smrekarja, ki je v začetku 20. stoletja objavil serijo smešnic v več slikah v protiklerikalnem satiričnem listu Osa, ali pa njegov pornografski strip, ki ga je narisal na predvečer velike vojne. Prvi strip z govornimi oblački (ki sicer nimajo neposrednega vpliva na potek zgodbe) pa je narisal Milko Bambič.

Opisana so tudi različna obdobja po dekadah, v petdesetih letih se je pojavil karikaturni humoristični in satirični strip, šestdeseta je zaznamoval realistični pustolovski strip, sedemdeseta so bila v znamenju Kostja Gatnika in undergrounda, v devetdesetih pa je dobesedno eksplodiral družbenokritični strip v Mladini. V novem tisočletju so bili novost predvsem osebnoizpovedni in (avto)biografski stripi, s čimer domači strip sledi modnemu trendu v svetu.

Hinko Smrekar: Požrešni župnik, objavljen v Osi, 1906.

Katere so osrednje novosti v knjigi? Nova imena? Je kdo iz antologije izpadel?

Predvsem je več avtorjev, v prejšnji knjigi jih je bilo obravnavanih 80, zdaj jih je 130. Načeloma se nacionalne stripovske zgodovine pišejo skozi prizmo stripovskih revij, ki so izhajale v določenih obdobjih, ker pa pri nas nimamo tako bogate tradicije izdajanja revij (pa še te so objavljale predvsem tuje stripe), je bil pač edini smiselni način prikazati zgodovino stripa skozi kronološki pregled avtorjev.

V nasprotju s prvo knjigo je zdaj vsak avtor predstavljen bolj izčrpno in večji poudarek je pri opisu njihovega dela in sloga risanja, manj pa o njihovem zasebnem življenju. Pri starejših avtorjih so v knjigi podrobneje predstavljeni tudi akademski slikarji, ki so se s stripom ukvarjali samo obrobno, denimo Ive Šubic, Janez Vidic, Aco Mavec, Štefan Planinc, Izidor Mole ali Marjanca Jemec Božič. Poleg tega sem podrobno predstavil tudi vse štiri glavne stripovske revije, ki so izhajale (ali še izhajajo) pri nas: Zvitorepca (1966–1973), Zabavnik (1973–1989), Stripburger (od leta 1992) in Strip Bumerang (od leta 2006).

Ob osrednjem tekstu so obsežnejše opombe, kjer so predstavljeni tudi tuji risarji, ki so vplivali na domače striparje, kar laiku omogoča lažje razumevanje dogajanja časa, opisanega v knjigi, pa tudi nekateri stripovski izrazi. Dodana je še stripovska časovnica, ki na treh straneh kronološko predstavi najpomembnejše dogodke iz slovenske stripovske zgodovine, kar bo olajšalo delo in iskanje podatkov v knjigi.

Eno poglavij v prejšnji knjigi je govorilo o pričakovanju četrte generacije stripovskih avtorjev, v tokratni knjigi je poglavje že naslovljeno Četrta generacija. Kaj bi poudarili kot najpomembnejše, kar je novo, a že vredno vpisa v zgodovino?

V prvi knjigi sem končal pregled z Davidom Krančanom (letnik 1984), v drugi pa z Domnom Finžgarjem (letnik 1990). Med omenjenima letnikoma sicer ni veliko novih imen, zgolj pet, zato pa je toliko več avtorjev, ki zaradi različnih vzrokov niso bili uvrščeni v prvo izdajo. Za Lilo Prap, denimo, nisem vedel, da je na začetku kariere objavljala tudi humoristične pasične stripe.

Na splošno sem se podrobneje posvetil ženskam, ki se ukvarjajo s stripom. Ko sem lani v Vodnikovi domačiji postavil razstavo o družbeno angažiranem stripu v 20. stoletju pri nas, je bila med 41 razstavljavci zgolj ena striparka, v knjigi pa je podrobneje predstavljeno 22 umetnic. V preteklosti so se ženske raje odločale za bolj subtilno ilustracijo, strip pa je bil predvsem domena moških. V novem tisočletju pa imamo zelo veliko deklet, ki rišejo tudi stripe, kar je predvsem zasluga Stripburgerja.

Kostja Gatnik: strip iz Magne Purge, 1977

Čeprav razstavni prostori pripravljajo pregledne razstave stripa s katalogi, ostaja pisanje krovne zgodovine stripa v domeni scene, saj ste vi v osnovi stripovski avtor. Zakaj je tako?

Mene je poleg risanja vedno zanimala tudi zgodovina in teorija stripa, zato je bilo povsem logično, da sem se lotil tega projekta. Sicer ne drži povsem, da se umetnostna stroka ni zanimala za strip. Že leta 1969 je umetnostni zgodovinar France Zupan v Problemih objavil sociološko študijo Masovna kultura – strip, v kateri je poleg izvora in nastanka medija analiziral strip v slovenskem in jugoslovanskem prostoru, s čimer je hkrati postavil temelje stripovske kritike pri nas. Zgodovini stripa pa sta se podrobneje posvetila tudi umetnostna zgodovinarja Damir Globočnik (leta 1993, Začetki karikature in stripa na Slovenskem) in Irena Čerčnik (leta 1996, Od Tisiglavce do Stripburgerja).

Toda tako obsežnih knjig, kot sta vaši, še ni bilo. Različni avtorji imate tudi različne poglede. Čerčnikova, je denimo, v besedilu, ki ga omenjate, že do Bambičevega Bu-ci-buja kot prvega slovenskega stripa rezervirana in ga ni uvrstila med stripe, vi pa že Smrekarja označujete po eni strani za avtorja protostripa, a tudi za avtorja stripa. Bambič je Bu-ci-buja sam označeval za strip, govorimo lahko o njegovi intenci. Je kaj podobnega znano o Smrekarju, njegovem odnosu do stripa?

Bambič je po lastnih besedah hotel narediti pravi strip z oblački, vendar ga ni mogel, saj so bili stripi v fašistični Italiji nezaželeni. Razen Disneyjevih, ki jih je Mussolini oboževal. Tako je naredil kompromis s kratkim tekstom pod sliko. Smrekarjevega odnosa do stripa ne poznam, ima pa njegova satira iz leta 1914 Izjemno zanimiv primer elefantiaze vse atribute stripa. Res pa je, da ni bila natisnjena v časopisu, ampak se je pojavila kot zbadljivka na letaku. Podobne satirične letake, ki so žal uničeni, je med vojno risal za Osvobodilno fronto.

Kako bi na kratko strnili, kaj je strip v svojem skoraj stoletnem obstoju dal slovenskemu narodu?

Podobno kot drugod po svetu, po eni strani polno šunda in kiča, po drugi pa nekatera izjemna dela devete umetnosti.

Pri Založbi cf je tik pred izidom tudi knjiga z izborom vaših stripovskih recenzij.

To bo dokaj obsežna, tristostranska knjiga Kako je Jaka Racman postal fašist, v kateri je izbor recenzij, ki sem jih prvotno objavljal predvsem v Delovih Pogledih, pa tudi drugje. Eseji o družbeni kritiki in politični (ne)korektnosti, kot se glasi podnaslov knjige precej razširjenih besedil, predstavi bolj ali manj znane stripovske junake v širšem družbenopolitičnem kontekstu.

Tako lahko izvemo, da Disneyjeve živalce niso tako nedolžne, kot se zdi na prvi pogled, ampak so v službi ameriškega imperializma, da je bil priljubljeni belgijski junak Tintin rasist in kako so med hladno vojno zlorabljali Asteriksa v politične namene ter katere stripovske junakinje so sprožile seksualno revolucijo v šovinističnem moškem svetu stripa. Poleg tujih pa obravnavam tudi domače stripovske junake, od Mustrovega Zvitorepca do Lavričevega Jezusa.

Stripovskim konservativcem in političnim desničarjem knjiga verjetno ne bo preveč všeč, sicer pa to ni bil moj namen, saj sem do vseh stripov, ki jih obravnavam, precej kritičen. Tako mogoče tudi kakšnemu pravovernemu ljubitelju stripov ne bo najbolj po godu, drugi pa jo bodo, upam, brez problema prebrali in se ob njej celo zabavali. Omeniti velja tudi spremno besedo Ane Bogataj, ki pronicljivo analizira stripovsko kritiko in na splošno pisanje o stripu na Slovenskem.