Domišljija in umetnost kot politično orodje

Na 51. festivalu Steirischer Herbst se umetniki sprašujejo o mejah, zamejitvah ter omejitvah - sistemskih in tistih notranjih.
Objavljeno
24. september 2018 08.00
Posodobljeno
26. september 2018 14.51
Irina Korina in njen Lanski sneg Foto Tina Lešničar
Topel večer je zvabil na plan staro in mlado, ki je posedalo po ljubkih trgih, kramljalo v prikupnih gostilnicah in se sprehajalo po ulicah romantično osvetljenega Gradca. V sproščeno atmosfero indijanskega poletja je izza mogočnega obzidja kazemate na vrhu griča Sloßberg zadonelo v noč: »Avstrija je fašistična država!«

Med občestvom v objemu zidov avstro-ogrskega zapora se je razlezel nervozen smeh. Ah, notorična laibachovska subverzivnost in radikalnost, pač! Toda, čakajte malo, zakaj glasbo iz muzikala Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music), ki je ovekovečil hribovsko avstrijsko idilo, prekrivajo sugestivne projekcije s severnokorejsko estetiko, milozvočje otroškega zborčka Edelweiss in godalnega seksteta pa prekinja svareče grmenje Milana Frasa? Morda pa Laibach misli ­resno!
Težko bi trboveljski kolektiv priljubljeno glasbeno predlogo revolucionaliziral bolj kot na primer John Coltrane in še marsikdo pred njimi. In je tudi niso. Repetitivna struktura skladb, ki so se z godalno uverturo enako začele in skoraj enako končale, je insinuirala uniformnost totalitarne estetike, pospremljene s fašistično simboliko v vizualijah. Poslušalce so nagovorili še z eksplicitnimi besedili in seriozno pridigo Petra Mlakarja o Bogu, ljubezni, svetu in koncu, s katero je požel velik aplavz.

image
V Laibachovi izvedbi glasbo iz muzikala Moje pesmi, moje sanje prekrivajo sugestivne projekcije s severnokorejsko estetiko. Foto Jasper Kettner


In končna ugotovitev? Laibach je provokativen tudi takrat, ko noče biti. To je pričakovanje, ki si ga izpolni občinstvo samo. Nekoliko bega le smeh ob izjavi o fašizmu. Kako ohraniti provokativnost, ko te ljudje nehajo jemati resno?
 

Kontradiktornost kot stalnica


S provokativnostjo in kontradiktornostjo se je Laibach lepo vklopil v koncept letošnje Štajerske jeseni s skupnim podnaslovom v izvirniku – Volksfronten. Ekaterina Degot, ruska intendantka, ki je letos prevzela umetniško vodenje Štajerske jeseni, je tako naslovila vse boje, ki jih na kulturnih, političnih, družbenih, religioznih in etničnih frontah bijemo osebno in kolektivno. S svojim konceptom je hotela prekiniti 51-letno tradicijo, a se je kljub temu pri programiranju držala pregovorne kontradiktornosti avantgardnega festivala, ki so ga v Gradcu leta 1968 ustanovili konservativci, da bi se uprli nacistični prevladi na univerzah. Za boj so uporabili avantgardno umetnost, sprva likovno, nato je jesen zajela vsa polja sodobnega ustvarjanja.

image
Irina Korina je ustvarila svet amorfnih gmot med naravo in racionalnim konstruktom. Foto Tina Lešničar


Ob odprtju festivala je Ekaterina Degot poudarila, da je posamezna razstavljena in predstavljena dela treba interpretirati v kontekstu celote, saj se šele tako odkrijejo v popolnosti. Posebno pozornost je posvetila lokacijam in zgodovinsko-družbeno-političnim pomenom, ki jih nosijo prostori, v katerih so razstavljena posamezna dela. Tako na primer v Volkshausu, štabu komunistične partije Avstrije, razstavljata madžarska umetnika Igor in Ivan Buharov, ki skozi film, glasbo, prostorsko instalacijo in performans morda najbolj celostno zaobjemata interdisciplinarni koncept festivala. »Kot bi se znašli v sanjah nekoga drugega«, je izjava, ki še najbolje opiše iluzionistični, mistični, nadrealistični, a hkrati zelo konkreten projekt, v katerem med anarhizmom in budizmom spoznavamo vlogo biodinamike in bioenergije.

image
»Najdi svojo notranjo rastlino.« Performans madžarskih umetnikov Igorja in Ivana Buharova. Foto Mathias Völzke

 

Očetnjava skozi zgodbe otrok


Tudi graški minoritski samostan dodaja pomenljiv kontekst v tamkajšnjih sobanah razstavljenim umetniškim delom, ki preizprašujejo pomen Heimata, torej očetnjave. Ruska umetnica Victoria Lomasko v stripovskih ilustracijah, ki jih razstavi kot ikone, daje glas utišanim obstrancem, imigrantskim delavcem, mladoletnim prostitutkam, zapornikom, brezkompromisnim umetnikom in njihovim resnicam. Njena sonarodnjakinja Ekaterina Muromtseva je zbrala izjave današnjih ruskih otrok, ki jih je spraševala, kako si predstav­ljajo nekdanjo Sovjetsko zvezo. Iz njihovih pripovedi o dobrih, delovnih ljudeh, njihovem odrekanju in lepoti v majhnih stvareh, gradi kolektivno nezavedno narativo svojega filma v tehniki senčnega gledališča.

Zgodbe otrok, tistih, ki so postali žrtve trgovine z ljudmi, prostitucije in preprodajalcev z organi, v hipnotičnih baročnih kolažih, na katerih njihova obličja razjedajo turi, vnetja in druge kožne bolezni, razstavlja avstrijska umetnica Ines Doujak. Pretresljivim podobam dodaja konkretno dimenzijo, ko jih opremi s statističnimi podatki o aktualnem begunskem valu.

image
Ekonomija obupa umetnice Ines Doujak Foto Arhiv Avtorice

 

Umetnost za vsakim ovinkom


Eno izmed letošnjih vodil festivala je domišljija kot politično orodje. Tega se je zelo pragmatično oprijel kanadski Norvežan Lars Cuzner, ki se je z veliko domišljije, staromodno aristokratsko opravljen, z videzom, ki je še najbolj spominjal na ameriškega predsednika Lincolna, vozil po Gradcu v oldsmobilu in v imenu svoje Stranke inteligence (Intelligence Party) pozival k univerzalnosti volilne pravice, tudi za rezidente brez državljanstva. Univerzalna participacija na volitvah naj bi med evropskimi in neevropskimi državljani razkrila več podobnosti kot razlik predvsem v prizadevanju za družinske vrednote, versko svobodo in zaščito kulturne identitete, je zatrdil Cuzner, ki z levičarskimi zahtevami napaja desničarsko agendo (in obratno).

image
Umetnost je politika – Lars Cuzner je po Gradcu nabiral volivce. Foto Tina Lešničar


Njegova kampanja, ki je potekala predvsem tako, da je Cuzner z ekstravagantnostjo ukradel pozornost pred skoraj vsakim dogodkom, se sicer širi s provokativnimi plakati z napisi »Jaz razumem belce« in internetnimi videi z naslovi, kot je »Ženske so neumne«. Sicer pa je to delo v nastajanju in dobiva nove razsežnosti kar med festivalom, kjer je pred dnevi naznanil kandidaturo na volitvah v evropski parlament.

Umetnost te dni v Gradcu preži za vsakim ovinkom in bega nič hudega sluteče meščane. V turškem baru Erdoğanov hologram toči krokodilje solze in se opravičuje, po mestu paradirajo povorke, na Univerzi so evropski misleci priredili Iransko konferenco, a kar naprej razpredajo o Bogu, oni dan pa se je na glavnem trgu nenadoma pojavil črn zabojnik, kot nekakšen kubrickovski monolit, o katerem ni jasno, ali je prišel iz preteklosti ali prihodnosti. Ljudje so si ga nejeverno ogledali od blizu, potem pa hitro stopili stran, saj jih je napis vabil, naj zmečejo vanj vse dedove fašistične memorabilije, ki se ­prašijo po kleteh.

image
Monolit na glavnem trgu ali ”Umaknimo Adolfa Hitlerja iz zasebnih prostorov”, projekt japonskega umetnika Joshinorija Niwe. Foto Tina Lešničar


S postavitvijo umetnosti v različne kontekste festival, s katerim diha vse mesto, nenehno vabi obiskovalca k razmisleku. Tako videna razstava dobi nov pomen ob ogledu performansa, koncert zveni drugače skozi ravnokar viden film in beseda postane radikalnejša, ko je izgovorjena v prostoru, kjer je bila nekoč prepovedana. Štajerska jesen bo burila duhove še do 14. oktobra, tudi z javnimi intervjuji in debatami, pod skupnim naslovom Naši mali fašizmi.

Vizualna identiteta festivala

Zajetno nalogo – oblikovanje celostne podobe festivala z bogato ­tradicijo – je opravila ljubljanska konfederacija grafičnih oblikovalcev: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović, Damjan Ilić in Žiga Testen, ki deluje pod skupnim imenom Grupa Ee (njihove so podobe SMG, MGL, ­grafičnega bienala, BIO). Med 15 studii iz vse Evrope so na vabljenem natečaju prepričali s konceptom, ki je najbolje povzel novo identiteto festivala, njegovo prekinitev s starim in začetek novega. Prelomnico oziroma zanikanje tako v festivalskih materialih ponazarjajo prečrtane ­besede in zamaknjena tipografija, ki jo je grupa ustvarila prav za Steirischer Herbst (Štajerska jesen). Pri črnih likih, ki se kot sled v različnih oblikah (kot kosi v demonstracijah razbitega stekla ali morda strogo določene meje držav) pojavljajo na plakatih, vrečah, majicah, hišah in označujejo razstavne prostore, so se zgledovali po Malevičevem suprematizmu ter izpostavili črn simbol, ki označuje konec in začetek hkrati, moč večjega subjekta nad manjšim, predmet, ki je pred- in hkrati za-postavljen. Tako se tudi pomen celostne podobe vzpostavlja v korelaciji z razstavljenimi deli in deluje kot simbol institucije festivala, ki se z vsebino šele polni.