Dunajski konec tedna v imenu (kupljive) umetnosti

Na dunajskem razstavišču so prejšnji konec tedna izvedli enajsti sejem Viennacontemporary, prireditev, ki je nasledila ViennAfair. Pod novim umetniškim vodstvom Abaseh Mirvali sta 102 razstavljavca ponudila dela več kot 350 umetnikov z vsega sveta. Največ galerij, več kot tretjina, je bilo iz srednje in vzhodne Evrope, med temi jih je 38 na sejmu nastopilo prvič.

Sejma se udeležujejo različni ljubitelji umetnosti, registrirani zbiratelji z vsega sveta (nekateri želijo med ogledovanjem razstavljenih del ostati anonimni), nekateri med njimi so institucionalni, kuratorji, direktorji galerij, pred­sedniki upravnih odborov. Precej obiskovalcev pride v organizaciji skupin podpornikov (med njimi so člani pariškega združenja Amis du Pa­lais de Tokyo, mecenskega kroga bruseljskega Kraljevega muzeja, Prijateljev Marte Herford, Prijate­ljev istanbulskega muzeja Elgiz, iz Kroga Belvedere, združenja pokro­viteljev dunajske Albertine, članov odbora Muzeja moderne umetno­sti Fundacije Ludwig – Mumok, zbora podpornikov Leopoldovega muzeja, članov Dunajskega kluba zbirateljev in drugi).

Glede na različne finančne okoliščine si obiskovalci lahko privoščijo nakupe v različnih cenovnih razredih: letos so se postavljene cene začele pri 275 evrih za fotografijo ali grafični odtis, na drugem koncu so bile cene bistveno drugačne. Torinska galerija ­Giorgio Persano je razstavljala deli Michelangela Pistoletta, za kateri so postavili ceno po 25.000 evrov, za fotografijo v kromogenem tisku Marine Abramović iz leta 2011 z naslovom Duh v nobenem stanju ne gori je bilo treba na stojnici dunajske galerije Krinziger odšteti okroglih 60.000 evrov, najdražji deli na sejmu je ponudila graška galerija Zimmermann Kratochwill, velikoformatni deli dunajskega akcionista Hermanna Nitscha sta imeli ceno 250.000 in 180.000 evrov.

Umetnost ustvarjanja konteksta

Nova umetniška direktorica sejma Viennacontemporary Abaseh Mirvali je pred leti vodila Muzej sodobne umetnosti v Santa Barbari, bila je izvršna direktorica Bienala Amerik in sklada in zbirke Jumex v Ciudadu de Méxicu, ki hrani eno od največjih latinskoameriških zasebnih zbirk sodobne umetnosti, od leta 2009 vodi pogovore in predstavitve sodobne umetnosti na sejmih Art Basel v Baslu in Miamiju. Ob prevzemu vodenja dunajskega sejma je povedala, da hoče, da bi bil Viennacontemporary manj predvidljiv, bolj jo zanima kot eksperimetalni laboratorij, vendar tradicije noče pozabiti, ampak bi jo rada na novo interpretirala. Po njenem dunajski in dunajskemu podobni sejmi ne bi smeli pozabiti, da gradijo dolgoročne odnose med umetniki, galerijami, institucijami in (zbirateljsko) javnostjo. Vidnost umetnika na sejmu je pomembna, a naloga umetnostnega sejma je po njenem ustvarjanje konteksta, ki vpliva tako na umetniški kot na komercialni izid, sejem mora ponujati vpoglede v različne ideje in kulture ter predvsem presenečati z novimi perspektivami in koncepti.

Slovenska grafika in fotografija

Od slovenskih galerij sta bili na Dunaju zastopani dve, ljubljanska Galerija Fotografija in mariborska galerija Tkalka.

Umetnica Sonja Vulpes, ki jo je zastopala galerija Tkalka, je povedala, da se je dunajskega sejma udeležila z velikim veseljem. »S pričakovanji raje ostajam na trdnih tleh, vsekakor pa si po tihem želim, da se kakšno delo proda, ampak najprej mi je pomembna predvsem izkušnja. Gre za prvo srečanje z umetniškim trgom, tako zame kot za galerijo Tkalka. Menim, da lahko že samo sodelovanje na sejmu odpre kakšna nova vrata. Večinoma smo izbrali dela iz grafičnih serij Limbo in Cake, ki govorita o mentalnih stanjih, od depresije in utesnjenosti do sprejemanja in ljubezni do samega sebe, tako da smo se na sejem podali precej iskreno. Hvaležna sem, da me je galerija Tkalka podprla in mi omogočila prvo večjo mednarodno predstavitev ter da odbor sejma prepoznava vrednost umetniške grafike v sodobni umetnosti. Dela, ki smo jih predstavili, so narejena v tehniki kolagrafije. Gre za ekspresivno, teksturalno bogato, a ne toliko prisotno grafično tehniko, zato upam, da bo ta tudi na dunajskemu občinstvu pustila poseben odtis.«

Barbara Čeferin je na razstavnem prostoru sejma, na katerem je Galerija Fotografija nastopila šestič, predstavila slovenske vizualne umetnike Tilyen Mucik, Nika Erika Neubauerja in Lucijo Rosc, poleg njih pa še ukrajinsko umetnico Oleno Zubach, ki prebiva v Sloveniji, italijanskega umetnika Sergia Scabarja in nemško umetnico Hannah Schemel. Dodala je, da se prva slovenska zasebna galerija, posvečena fotografiji, na Dunaj redno vrača, ker je tam eden od njihovih najpomembnejših trgov, slovenski in tuji umetniki, ki jih zastopajo, so pri obiskovalcih sejma dobro sprejeti.

*

Abaseh Mirvali, umetniška direktorica sejma Viennacontemporary

Gospa Mirvali, kakšna je narava dialoga med Vzhodom in Zahodom na tokratnem sejmu Viennacontemporary?

Če naj postrežem z novo perspektivo, moram reči nekaj preprostega: poskušati bi morali izbrisati oziroma preseči binarnost, zastarelo delitev na Vzhod in Zahod, in bolj videti čudovite umetnike, galeriste, kuratorje, pisatelje, ki počnejo nekaj pomembnega ... ter jih poskušali združiti na enem mestu. Delitev na dobro in slabo, pravilno in nepravilno, ne maram, na Dunaju smo privilegirani, da lahko s privlačno platformo omogočimo prostor srečevanj vzhodno- in srednjeevropskih umetnikov. Morda bi se lahko v prihodnosti ozrli tudi proti Kavkazu, srednji Aziji, Bližnjem vzhodu in sporočili, da je Dunaj odličen prostor za dialog. To smo pravzaprav že začeli, v novi sejemski sekciji z uveljavljajočimi se umetniki je mednarodna prisotnost največja.

Na ogled so številna dela šele uveljavljajočih se avtorjev. Opažate kak izstopajoč trend?

Glede na trenutni gospodarski položaj na Dunaju bi bilo vsekakor lepo, če bi mlajšim umetnikom, ki se šele uveljavljajo, ponudili primerno odskočno desko za predstavitev. Ukrajinska umetnica Katerina Lisovenko, dobitnica nove nagrade Avstrijske kovnice, bo imela priložnost pripraviti razstavo svojih del prihodnjo jesen v dunajskem Muzeju uporabne umetnosti, kar se brez te nagrade morda ne bi zgodilo. Veselim se podobnih uspehov drugih umetnikov, ki so že delno uveljavljeni, a ne dovolj.

Kakšen namen ima nova sekcija Trezor VC?

Ta razdelek sejma smo si zamislili v pogovorih z Antonio Lio Orsi, ustanoviteljico in direktorico dunajske Mestne galerije, izhajali smo iz želje, da bi podprli šele uveljavljajoče se galerije, take, ki delujejo šele leto, dve ali tri, in seveda iz želje po pogledih daleč onkraj Dunaja. V teh galerijah, ki se ne bojijo eksperimentiranja in poskušajo odkrivati nove, inovativne umetniške usmeritve, nove glasove, ki prebijajo meje uveljavljenega, vidimo prijatelje. Pomembno se nam zdi, da se medsebojno podpiramo. Lahko dodam še prepričanje, da v primernih gospodarskih okoliščinah ni odveč pričakovati, da bodo povabljene galerije pokazale res strastna, drzna dela, kakršnih v strahu pred prevelikim finančnim tveganjem morda ne bi. Upam, da bo ta sekcija tudi v prihodnje obarvala sejem z ambicioznostjo.

Kakšna je po vašem trenutna kondicija dunajskega zbiralskega prizorišča?

Zbirateljstvo se povsod srečuje z izzivi. Letošnja prva poročila o dogajanju na sejmu govorijo lepo zgodbo, vzdušje je pozitivno, zbirateljska baza, ki smo jo povabili, izjemno aktivna, mislim, da k večjemu številu nakupov prispevajo tudi novi projekti, Trezor VC, zelo uspešen je bil razdelek Cona 1, ki je ponudil zbirateljem širši kontekst, a ne le njim, tudi vsem drugim potencialnim kupcem, ljubiteljem umetnosti, ki bi si morda kdaj želeli kupiti le nekaj del, ki so jih nagovorila.

Denimo, da sem sam morebitni kupec. Kaj bi mi svetovali?

V tem poslu sem že več kot dvajset let in spoznala sem veliko odličnih umetnikov, katerih dela ne dosegajo milijonskih vrednosti, a jih cenijo tako kritiki kot zbiralci. Če vam je kako razstavljeno delo res všeč, ga kupite, če si ga le lahko privoščite.