Efekt bilbao

Umetnost spreminja vse. To je pomenljivo geslo, s katerim v Bilbau proslavljajo 20. obletnico svojega ikoničnega muzeja Guggenheim. Arhitekturna mojstrovina Franka Gehryja je v tem času preobrazila mesto in celo Baskijo.

Slavni muzej so odprli 18. oktobra 1997 in ta teden se v njem vrstijo številne prireditve v počastitev tega dogodka. Obenem pa znova oživljajo razprave o fenomenu, imenovanem efekt bilbao.

Pred dvajsetimi leti je bil Bilbao postindustrijsko, devastirano mesto. Za njim je bila industrijska preteklost, industrija jekla in ladjedelništvo sta zamrla, brezposelnih je bilo 25 odstotkov ljudi, svoje je opravil tudi baskovski separatistični terorizem.

Vladi Bilbaa in Baskije sta se odločili, da bosta v partnerstvu z muzejem Guggenheim v New Yorku umazano in obubožano mesto oživili z muzejem, kar je mnoge osupnilo. Namesto v industriji so rešitev iskali v kulturi. Idejni vodja tega nenavadnega projekta je bil posebni in kontroverzni direktor muzeja Guggenheim v New Yorku Thomas Krens, ki je iskal načine za širitev in stabiliziranje njegovih financ. Poleg Bilbaa si je zamislil sestrske muzeje v številnih drugih mestih v Ameriki, Evropi in na Bližnjem vzhodu.

Nekatere so tudi odprli, a so jih po nekaj letih zaprli – v Berlinu, Las Vegasu, Guadalajari v Mehiki, newyorškem Sohu, vsi pa so bili zastavljeni manj ambiciozno kakor muzej v Španiji. Muzej v Abu Dabiju v Združenih arabskih emiratih, ki ga je prav tako projektiral Gehry, bodo odprli prihodnji mesec. Kakor pripoveduje direktor muzeja v Bilbau Juan Ignacio Vidarte, so se oni še kako zavedali, da Bilbao ni Pariz niti London, zato mora biti arhitektura muzeja izjemna, spektakularna, takšna, ki bo vaba za ljudi z vsega sveta.

Za to nalogo so izbrali kanadsko-ameriškega arhitekta Franka Gehryja, enega največjih sodobnih arhitektov. Njegovo zgradbo je mogoče primerjati z originalnim muzejem Guggenheim v New Yorku, ki ga je sprojektiral Frank Lloyd Wright.

Foto: Reuters Pictures

Gradnja muzeja, zelo zahtevna, je bila končana v roku in je stala natanko toliko, kolikor so zanjo na začetku namenili denarja – 84 milijonov evrov. Ob tem znesku so se mnogi držali za glavo. V resnici pa ni visok, če ga recimo primerjamo z zneskom za prenovo ljubljanske Opere, ki je bila po skoraj petih letih končana leta 2011. Ta je, skupaj s prizidkom, stala 43 milijonov evrov.

Muzej kot ustanova pa je seveda stal več. Največ so plačali za začetno zbirko umetnin moderne in sodobne umetnosti, 38 milijonov evrov, skladu Solomon R. Guggenheim so za začetek delovanja muzeja plačali 20 milijonov evrov, drugi operativni stroški (oprema in podobno) so znašal 25 milijonov ... Vse to in stroški za arhitekte ter zemljišče so znašali 195 milijonov evrov. To je visoka cena, toda kakor je svoj čas dejal baskovski minister za kulturo Joseba Arregi, je vsota enaka ali nižja kot za kilometer nove avtoceste.

Denar so načrpali iz različnih virov. Leta 1986 se je Španija pridružila Evropski uniji, kar je omogočilo regijam, kot je Baskija, dostop do velikih evropskih regionalnih in strukturnih skladov, nekaj je prispevala zasebna Banco Bilbao Vizcaya Argenteria, druga največja španska banka, del vsote so plačali iz mestnega proračuna.

Že po prvih dvanajstih mesecih od odprtja se je pokazalo, da se naložba v muzej še kako obrestuje, saj je v baskovski proračun prinesla 136 milijonov evrov.

Zaradi muzeja je v dveh desetletjih prišlo v mesto, ki ima vsega 350.000 prebivalcev, 20 milijonov ljudi, med njimi skoraj 70 odstotkov tujcev. Večina obiskovalcev iz tujine ostane več dni in si ogleduje baskovske naravne in kulturne znamenitosti. Zaradi muzeja so posredno ali neposredno odprli 5000 delovnih mest, bruto družbeni proizvod Baskije pa je bogatejši za štiri milijarde evrov. Iz teh razlogov se je uveljavil izraz efekt bilbao.

Foto: Reuters Pictures

Muzej je preoblikoval Bilbao v zelo prijetno mesto in obiskovalci z navdušenjem pohajkujejo po njem. To ni prvi primer, da je muzej preoblikoval zanemarjene predele mesta v privlačne točke, toda tako velikega efekta kot v Bilbau ni bilo nikjer drugje. Direktor muzeja je posebej ponosen na to, da je muzej spremenil značaj Bilbaa, naredil iz njega odprto, kozmopolitsko in sodobno mesto.

Efekt bilbao je odprl drugačen pogled na koncept muzejev in tudi na arhitekturo. Posnemali so ga marsikje, a jim ga nikjer ni uspelo ponoviti. V zadnjih letih so po svetu zgradili številne muzeje, katerih avtorji so slavni arhitekti, vendar ni pričakovanega učinka. Gehry je projektiral muzeja MARTa Herford v Nemčiji in LVMH v Parizu, Daniel Libeskind muzej v Denverju, Zaha Hadid Maxxi v Rimu, Santiago Calatrava muzej v Milwaukeeju ... Muzealci, kulturni menedžerji in politiki še vedno posnemajo formulo, ki pa je težko posnemljiva.

V Bilbau niso imeli zgolj vizije muzeja, ta je bil šele izhodišče za širšo urbano prenovo mesta. Uredili so bregove reke Nervión, zgradili metro, ki ga je projektiral še eden sodobnih arhitekturnih velikanov, Norman Foster, letališče je projektiral tudi slavni arhitekt, Santiago Calatrava, ki je naredil tudi znameniti most za pešce v samem mestu. A s tem vrhunske arhitekture še ni konec. Philippe Starck je prenovil nekdanjo vinsko klet in jo spremenil v kulturno in rekreacijsko središče, sestavljeno iz treh zgradb, vključenih v obstoječe strukture, kjer so kino, gledališče, galerije, prodajalne, restavracije, bazen. Ker Bilbao kar ne neha cveteti, nameravajo preobraziti tudi polotok Zorrotzaurre po načrtih pokojne Pritzkerjeve nagrajenke Zahe Hadid.

Foto: Reuters Pictures

Čeprav muzej privablja večino ljudi kot arhitekturna atrakcija, tudi ni zanemarljivo tisto, kar je v njem. V zbirki imajo dela 74 baskovskih in tujih umetnikov, med njimi Roberta Rauschenberga, Georga Baselitza, Anselma Kieferja, Richarda Serre, Marka Rothka, Willema de Kooninga, ki so vredna 729 milijonov evrov, torej sedemkrat več, kot so v umetnine vložili na začetku. Muzej prireja odmevne razstave del iz newyorškega muzeja Guggenheim in drugih ustanov. Mestna vlada pa je leta 2014 podpisala partnersko sodelovanje s skladom Solomon R. Guggenheim v New Yorku za naslednjih 20 let.

Ko obiskovalci pridejo do muzeja, si v glavnem ogledajo tudi umetnine, toda večino najbolj fascinira arhitektura. Le malo zgradb je produkt tako izjemnega navdiha in arhitekturnega genija kakor muzej v Bilbau, zato o njem pogosto govorijo kot o enem največjih arhitekturnih del našega časa. Svet je poln morebitnih lokacij za takšno legendarno zgradbo, zaradi katere bi lahko mesto zaslovelo. Toda Gehryjeva stavba je dala mestu veliko več od tega.

Muzej ima 24.000 kvadratnih metrov površine. Njegova veličastna oblika in bleščeča fasada pozdravljata obiskovalce, ko prečkajo most La Salve. Notranjost osvetljuje naravna svetloba skozi strateško postavljena okna, na katerih je steklo obdelano tako, da so umetniška dela zaščitena pred sončnimi žarki in toploto. Morda je najbolj senzacionalen velik vhodni atrij, iz katerega je pogled na zaliv in okoliško hribovje Baskije.

Velikanska zgradba je sestavljena iz med seboj povezanih oblik in tonov, ki jim ga daje mešana uporaba apnenca, stekla in titana. Gradnja je bila velik podvig zaradi zapletenega dizajna, geometrijske komponente in različnih materialov. Zaradi ovoja iz zelo dragega titana se barva zunanjosti spreminja glede na različna obdobja dneva in količino sončne svetlobe, najpogostejše so srebrna, zlata in modra. Zaradi ekscentričnih oblik in gladkih nepravilnih krivulj, oblikovanih, da lovijo svetlobo, je muzej dobil vzdevek kovinski cvet.