Tiskane izdaje
Zgodovinski dogodki, še zlasti prelomni, praviloma dobijo pravo fiziognomijo šele s časovnim zamikom, v realnem času jih v današnji množici informacij le stežka dešifriramo in jim določimo njihovo relevantnost.
Fotografija je v tem kontekstu zaradi hiperprodukcije podob še zlasti hendikepirana, saj je degradirana na status neobveznega in frivolnega dokumentiranja, kar ustvarja vizualno zmedo ter razprši in otopi naše zaznavo.
Izpostavljanje kvalitetne avtorske fotografije, ki se upira niveliranju, je zato v današnjem času še toliko bolj pomembno in mariborski Festival fotografije, ki sodi med največje tovrstne manifestacije pri nas, se zdi nepogrešljiv. V letošnji izdaji jim je spet uspelo privabiti vrsto eminentnih domačih in tujih avtorjev, ki Maribor v septembru postavljajo za začasno slovensko fotografsko prestolnico. Kot pravi Branimir Ritonja, predsednik Fotokluba Maribor, ki je organizator festivala, se fotografija tako zavzema za verodostojno reprezentacijo in referenčno vrednotenje.
Tatsuo Suzuki: Brez naslova. Foto: Arhiv Festivala fotografije
Ena izmed prioritet festivala je tako ciljno publiko ozavestiti o tem, da dostopnost tehnologij, možnost ekspresnih objav fotografij na družbenih omrežjih, portalih in blogih še ne pomeni tudi kvalitetne fotografije, temveč prav nasprotno, saj je med množico zelo malo formalno mojstrske in vsebinsko pomembne produkcije.
Festival vzpostavlja stike z mednarodnim prostorom, denimo s sodelovanjem s Stenin Organisation iz Rusije in Photo Art Budapest, obenem pa izpostavlja delo izbranih slovenskih fotografov, ki temeljno definirajo status te umetniške zvrsti pri nas.
Ukrajinska noč
Eno osrednjih imen festivala je vsekakor ukrajinski fotograf Sergij Lebedinski. V Mariboru predstavlja izbor fotografij iz različnih serij z naslovom Tiha je ukrajinska noč, ki predstavljajo popotovanje skozi postsovjetski čas in prostor s posebnim poudarkom na burnih dogodkih, ki so sledili protestom na kijevskem trgu Majdan.
Posebnost njegovih fotografij je tudi v tem, da so natisnjene na star fotografski papir iz sovjetskih časov, s čimer aplicira specifičen koncept tako imenovane tranzicije oziroma izpostavlja dejstvo, da zgodovina ni linearni tok dogodkov, temveč krožna kontinuiteta. Barve po klasičnem postopku v temnici ustvarjenih podob se gibljejo med sivinami in sepijo, le redko pa so poantirane z izrazitim kontrastom.
Sergij Lebedinski: Majdan. Foto: Arhiv Festivala fotografije
Sledi plejada sijajnih fotografov, od Aleksandra Petrosjana, ki predstavlja odbite, pogosto kar bizarne prizore aktualnega ruskega vsakdana, enako velja za črno-bele fotografije Japonca Tatsua Suzukija in produkcijo Izraelca Roya Rozanskega, sodobno indijsko fotografijo predstavljata Swarat Sosh in Taha Ahmad, tukaj so še fotografi iz Poljske, Argentine, Italije in Grčije, posebna sekcija je namenjena fotografom iz srbskega Leskovca ...
In seveda slovenski avtorji. Oskar Karel Dolenc velja za starosto slovenskih fotografov, še zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je sodil prav v vrh slovenske produkcije. V Mariboru se predstavlja z zanj značilnim izborom motivov, kamor sodijo predvsem ženski akt, portret, žanr in krajina, v vsakem od teh pa je napravil nekaj antologijskih posnetkov.
Renomirani Borut Krajnc se v ciklu Politika s pomočjo tako konceptualnih kot dokumentarnih pristopov posveča analizi incestuoznih odnosov med politiko in ekonomijo ter populizmom domače politične elite. Borut Peterlin se s projektom Flower Power temu posveča z lucidnim, humornim, poetičnim in minimalističnim pristopom s fotografijami cvetličnih aranžmajev, ki krasijo različne priložnosti slovenske dnevnopolitične realnosti.
Mlada Nuša Košar v projektu Inflacija časa prikazujejo preminule slovenske heroje, literate in umetnike, vendar serija ne beleži realnih oseb, temveč njihove vizualne podobe v obliki spomenika, ki, čeprav že leta stojijo med nami, skozi čas bledijo v pozabo. Skozi koncept intimnega dokumentarizma Špela Škulj raziskuje simbolni pomen svetlobe in njenih odsevov. Izhodišče njenega preizpraševanja predstavlja podoba večnega vesoljnega dobrega, kakor svetlobo interpretirajo vzhodnjaški religijski sistemi.
Silva Almire Ćatović je dokumentarni cikel fotografij, ki posegajo v intimo osebe z izkušnjo hude bolezni, Bojan Golčar pa v projektu Usedline in sledovi pripoveduje zgodbo o Mariboru, njegovih ulicah, opuščenih tovarnah in zapuščenih zgradbah ter o ljudeh, ki s svojo kreativnostjo in trmasto vztrajnostjo ohranjajo upanje, da mesto preboli glavobol tranzicijskega procesa.
Umetnikova krivda
Tukaj je seveda še sam Branimir Ritonja, ki se v razstavišču ArtKit cikel predstavlja s serijo fotografij z naslovom Kriv sem, kjer gre za vrsto prepoznavnih umetnikov, fotografiranih v podobi zapornikov, s temeljno poanto, da je umetnik kriv že zato, ker je umetnik.
Festival, ki poteka na številnih lokacijah v mestu, bo trajal do 30. septembra, če se kdo ne želi obremenjevati z imeni, podatki, tehnikami, mizanscenami in ozadjem dogodkov, pa lahko pri ogledu sledi zgolj temeljnemu poslanstvu fotografije, ki je po mnenju Branimirja Ritonje predvsem v tem, da ohranimo čarobni občutek časa, ko smo bili srečni, veseli ali žalostni, zaljubljeni, ljubljeni, ponosni ...
