Fotograf Tihomir Pinter praznuje 80. rojstni dan

Danes praznuje 80. rojstni dan Tihomir Pinter, eden osrednjih slovenskih fotografov v povojnih desetletjih, znan po zgodnjih posnetkih ambientov železarn in obsežnem opusu portretov umetnikov.

Pinter, ki je ustvarjalnost v fotografskem mediju gojil vzporedno s svojim poklicem kemika in farmacevta, je v skoraj šestih desetletjih ustvarjanja razvil prepoznaven avtorski slog ter v svoji temnici izpopolnil mojstrstvo klasične fotografske tehnike.

V hrvaškem Bjelovarju rojenega Pinterja sta poklicna pot in študij farmacije vodila po prestolnicah nekdanje Jugoslavije, od Ljubljane, Sarajeva in Zagreba do Beograda.

Povsod je vzporedno veliko časa posvečal fotografiji, bil je aktiven član fotoklubov, redno je spremljal dogajanje na fotografskem področju, sodeloval je na skupinskih razstavah in samostojno razstavljal. Med letoma 1969 in 1981 se je redno uvrščal med deset najuspešnejših razstavljavcev v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji.

Začetek v svetu železarn

Leta 1966 je na pobudo mestnega muzeja v Sisku začel fotografirati železarske motive in tako ustvarjati opus, ki z današnjega stališča predstavlja eno ključnih obdobij njegovega ustvarjanja. V naslednjih letih je obiskal skoraj vse železarne v nekdanji državi. Čeprav o sebi pravi, da je realist, ki mu je resničnost vselej izhodišče, so ga železarski motivi vodili k abstrakciji.

V slovenskem prostoru so ga očarali premišljene kompozicije in bogastvo tonov na fotografijah Slavka Smoleja. Vendar so se njegova videnja v fotografiji čedalje bolj oddaljevala od dokumentarnega pristopa; mnogo pomembnejše so bile zanj likovne obravnave in iskanje načinov umetniškega abstrahiranja resničnosti. Njegova iskanja so bila pogosto blizu slikarskemu raziskovanju; ekspresivnost in lirika, chiaroscuro in grafika so vseprisotni atributi njegove fotografije.

Izjemni portreti umetnikov

Zato ni naključje, da je leta 1970, ko se je odločil za delo v bromatološkem laboratoriju vojaške bolnišnice v Ljubljani in se tu ustalil s svojo družino, začel obiskovati ateljeje znanih slovenskih likovnih umetnikov. Istega leta mu je Mednarodna zveza za umetniško fotografijo (FIAP) podelila naslov AFIAP (Artist FIAP), pet let kasneje pa še naslov EFIAP (Excellence FIAP).

Leta 1984 je začel svoje fotografije objavljati v samostojnih knjižnih monografijah. Samostojno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani je imel leta 1990. Po tem letu je tedensko portretiral književnike za Književne liste, prilogo časopisa Delo.

Po upokojitvi leta 1991 se je še intenzivneje posvečal portretiranju likovnikov in literatov, od leta 1994 tudi skladateljev. Leto kasneje je začel delo nadgrajevati s studijskimi portreti tudi v lastnem fotografskem ateljeju.