Fotografija je Jakcu pomenila nov medij spoznanja

V Moderni galeriji bodo danes odprli prvo večjo pregledno razstavo fotografij Božidarja Jakca, saj sta jim njegova sorodnika in dediča Maja Turnher Miklavc (Jakčeva nečakinja) in njen sin Primož Pablo Miklavec Turnher omogočila vpogled v obširno gradivo, ki je nastajalo od obdobja njegovih študentskih let v Pragi (1922) do konca druge svetovne vojne.

Razstava temelji na zdaj odkritih fotografijah in sledi kronologiji posnetkov, nastalih na umetnikovih pomembnejših življenjskih postajah, v Pragi (1922-23), Novem mestu (okoli 1923), Parizu (1925), Tuniziji (1925), Ameriki (1929-1931) in med partizani (1943-1945). Gre za prvi dve desetletji Jakčevega posvečanja temu mediju, ko je bil njegov ustvarjalni razvoj na tem področju najsilovitejši in ko je tudi sicer umetniško in osebnostno dozorel.

Z vključitvijo nekaterih del z drugih področij njegovega ustvarjanja, risb, grafik, olj in pastelov, ki udejanjajo isto izkustveno stvarnost kot fotografija, razstava razkriva, da mu je fotografija pomenila pravzaprav nov medij spoznanja. Tako meni Lara Štrumej, kustosinja, ki je avtorica razstave in urednica kataloga (oblikovanje Novi kolektivizem). Na razstavo bo poleg redkih originalnih fotografij vključenih tudi (okoli 180) za to priložnost narejenih povečav (izdelal jih je Stojan Kerbler).

Številna področja ustvarjanja

Jakac je umetniško deloval na različnih področjih, ustvarjal je grafiko, na kateri je utemeljen njegov umetniški sloves, pastele, olja, risbe, delal je knjižne ilustracije, oblikoval/risal znamke, snemal filme in seveda fotografije. Medtem ko sta njegovo likovno delo in tudi filmska produkcija pretežno že ovrednotena in predstavljena strokovni in širši javnosti, pa je bila njegova fotografija ves čas porinjena na obrobje zanimanja umetnostno-zgodovinske stroke, čeprav je prav v tem mediju iskal ustvarjalni odgovor že od konca svojih študijskih let v Pragi.

Zakaj, smo posebej za Delo vprašali kustosinjo Laro Štrumej. »Zato, ker Jakac ni imel izbora reprezentativnih posnetkov, ki bi bil po kvaliteti in tudi po metjejski strani brezhiben. Zadovoljil se je s kontaktnimi kopijami, pa četudi slabše kvalitete, da je le imel dokument. Ker ni imel takšnih povečav, s kakršnimi so se na razstavah predstavljali fotografi, ni pritegnil stroke, da bi se poglobila v njegov opus. Poleg tega je večina njegovih posnetkov v negativih in teh je 30 tisoč! Izbor na razstavi je le droben delček najkvalitetnejšega gradiva.«

Mar to pomeni, da ste se prebijali skozi trideset tisoč negativov? Ne, pove, da so jih pregledali manj, a razstavo so vseeno pripravljali dobri dve leti. V tistem času je bila tehnika veliko manj popolna, tako da je izbor kvalitetnih negativov razmeroma skromen.

Božidar Jakac se je dobro zavedal ustvarjalnega potenciala novega medija in ga ni potiskal na obrobje svojega ustvarjanja. Štrumejeva nam je tudi povedala, da je imel izjemen občutek za tehniko, saj si je prvi fotoaparat kupil že kot študent v Pragi, kmalu zatem je nabavil še filmsko kamero in sčasoma je imel vedno več tovrstnih aparatov.

Potovanja

Zanimalo nas je tudi, kako si je lahko v tistem času privoščil toliko potovanj po svetu. »Vse življenje je rad potoval, potovanje je razumel kot pot k sebi in kot možnost, da si razjasni določena ustvarjalna stališča. V ZDA se je preživljal s slikarskim portretiranjem, saj je bil odličen portretist. Amerika je bila tedaj Evropi velik vzor, vendar je bil njegov odnos do nje precej ambivalenten. Rekel je, da hoče biti odprt do te mlade dežele, po drugi strani pa je dal slutiti, da je svet nebotičnikov vseeno omejeval in da je svoj pravi svet našel v naravi. Obiskal je tudi svoje sorodnike, imel je strica v Pittsburgu in nečaka v Clevelandu.«

Prva dvorana v Moderni galeriji se začenja z Jakčevimi začetki, torej s Prago in Novim mestom. Domnevno eden od njegovih prvih posnetkov je nastal na akademiji v Pragi (podoba njegovih kolegov z golim ženskim modelom) in že kaže Jakčev izraziti smisel za kompozicijo in občutek za razporeditev svetlobnih tonov. Po vrnitvi iz svetovljanske Prage v podeželsko Novo mesto se je posvetil svojemu rojstnemu mestu z vsemi njegovimi naravnimi in arhitekturnimi posebnostmi, ki jih je likovno preigraval že prej v risbi, pastelu in grafiki.

Izvrsten portretist

Druga dvorana obsega njegovo prvo potovanje v Pariz (1925). Takrat je fotografijo že razumel kot medij, primeren za podajanje velemestnega uličnega utripa; fotografija je že postala sredstvo gledanja, ne samo beleženja. »Spoznanja, ki jih je v naš prostor iz Bauhausa okoli leta 1930 prinesel Černigoj, je Jakac udejanil že leta 1925,« je izpostavila Štrumejeva. V Parizu se je nenadoma odločil za pot v Tunizijo, kar razkriva bistvo njegove narave – po eni strani zanimanje za neevropske kulture, po drugi stran pa veselje do potovanj.

V Tuniziji je Jakčev moderni fotografski jezik prišel do polne veljave. V tej dvorani je na ogled posebno in edino poglavje razstave, ki je tematsko – njegovi potreti in avtoportreti. Ta ikonografski motiv je bila stalnica v Jakčevem ustvarjanju, tudi v fotografiji.

Velika dvorana je posvečena njegovemu dolgemu bivanju v ZDA (1929 – 1931), zadnja soba pa je namenjena vojnemu obdobju, ko je leta 1943 skupaj z ženo Tatjano odšel na osvobojeno ozemlje v Kočevski Rog. Njegova partizanska dokumentacija je izjemno obsežna, vendar so se na razstavi omejili na poseben izbor podob, v katerih je prisluhnil brezimni usodi anonimnih posameznikov. Njihovo presežno vrednost pa so razbrali v Jakčevem pronicljivem dojemanju življenja, v katerem je bila v ospredju skrb za ranjence in za skupno preživetje, prežeto z nekim temeljnim človeškim optimizmom, ki je naredil življenje znosnejše. S temi posnetki je Jakac prenekateri trenutek partizanske stvarnosti prevedel v podobo z univerzalnim sporočilom.

Pregleden katalog

Jakčeva fotografska poetika implicira njegovo slikarsko občutljivost za svetlobo, brezhiben občutek za kompozicijo in poznavanje estetike umetnosti daljnega vzhoda, ki pa je udejanjena v modernem fotografskem jeziku, utemeljenem na njegovem dojemanju ontoloških posebnosti medija. Medtem ko je na ulicah mest prestrezal trenutke človekove prisotnosti in jih prevajal v podobe s popolnim ravnovesjem pomenskih in estetskih komponent, ki presegajo minljivost trenutka, je v podobah svojih bližnjih in v avtoportretih suvereno obvladoval možnosti fotografije tudi pri razkrivanju portretirančevih duhovnih vsebin. To je le del bogate vsebine kataloga Božidar Jakac in fotografija, ki ga skrbno, pregledno in lepo oblikoval Novi kolektivizem.