Tiskane izdaje
France Slana je ustvarjalni sinonim za življenjsko vitalnost, a nič manj za nostalgično zavest o odmiranju starožitnega sveta, ki ga slikarju simbolizirajo slovenske kmečke domačije, mlini in kozolci. Zazrtost v arhaičnost je v mladosti srečno povezal s smislom za geometrizirano stilizacijo.
S poudarjanjem razpadajoče strukture snovnih površin, reliefno razčlenjenih v duhu tedaj modernega informela in pretehtano zgoščenih v kompozicijsko enovitost, je prvobitnost take motivike skrivnostno pretopil v duhovno ozračje elegično magične temine.
S tem se je uvrstil med naše najbolj upoštevane mlade ustvarjalce (s pravljično sliko fantazijskega mesta je postal že leta 1957 prvonagrajenec II. Mediteranskega bienala v Aleksandriji). A odtlej je ne glede na nadaljnja pričakovanja odločujočih umetnostnih presojevalcev prostodušno sledil le še svoji osebni poti, na kateri je postal neodvisen kovač samotnega naturnega življenja med spomini na evropsko moderno umetnost in starinami, ki jih ljubeče zbira z otroško strastjo; a tudi vse večji ljubljenec najširših krogov ljubiteljev slikarstva.
V izjemni ustvarjalni plodovitosti se umetnik že več kot šest desetletij predaja vrenju in zamiranju življenja in vanju vrisuje svoja opažanja in spoznanja. Zemeljsko konkretnost okrog sebe poglablja s smislom za simboliko in tudi med likovnim razčlenjevanjem pojavov ves čas vztraja pri energičnem iskanju poetične lepote, ki jo najde tudi v odvrženih civilizacijskih in vsakršnih ostankih, s kakršnimi ustvarjalno oživlja vse bolj opustošene obale našega življenja, na katerih kot prispodobe človeške usode preperevajo umetnikovi nasedli čolni.
Človeški svet se Slani razkriva kot sončen paradiž z bujnimi Evami (vanje se je čuječi slikar zaziral, kolikor se je le dalo), a prav toliko kot mračno prizorišče potresov ali vojno pogorišče. Naslikane planjave, ubožna predmestja, letoviške plaže in poti je naselil tako z nagnetenimi množicami kot s samotnimi obupanci in opazovalci, razočaranimi kmeti in življenjskimi brodolomci. Nekdanjemu partizanu in motrilcu sodobnih tragičnih dogajanj se pred notranjimi očmi pojavljajo krdela konjeniških bojevnikov; slikarjev slehernik in tudi sam umetnik se vse bolj spreminjata v klovnovskega harlekina, avtoportretni pečat pa je slikar vtisnil tudi emblematičnemu Don Kihotu.
Kot znanilce usode, značajev in medčloveških razmerij Slana napolnjuje svoj življenjski bestiarij tudi z nepogrešljivimi živalmi (petelini, velike in majhne ribe, sfinge magičnih mačk, belci in vranci). Fantastični sprevodi srednjeveških nestvorov se mu spreminjajo v karnevalske groteske, in medtem ko ostaja njegova stalna ljubezen na zemeljskem obzorju starodavna Ljubljana, med izsanjanimi kulisami na opustelih in apokaliptičnih prizoriščih vse bolj ostajajo samo še gluhi sledovi nekdanjega vrveža in človeških tekmovanj, nad katerimi bežijo v neznane daljave le še umetnikove poetične ptice.
Vendar ni slikarjevega bujnega ustvarjalnega vrta kljub nevihtnim prebliskom in belim koprenam nikoli dokončno zamorila mrtvaška slana. Slanova umetnost se v slikarjevem rastlinjaku vedno na novo barvno bohoti, sunkovito razrašča, akvarelno preliva in risarsko kristalizira. V zavesti umetnikovih ljubiteljev je najbolj zakoreninjena s cvetličnimi šopki, katerih moderno abstrahirano formo je mojster patiniral z ljubeznivo domačnimi spomini na okrasje kmečkih skrinj in jih v najnovejših variacijah spremenil v znanilce nove, astralne dobe, v katerih se žareče prižigajo in linijsko razpredajo tudi melodije kozmično odmaknjene glasbe.
Ko so še do nedavnega zelo čilega ustvarjalca med prazničnimi voščili pozdravile nežne kitarske strune, je slikar njihovo zvenenje pretresljivo povzel z melodičnimi mahljaji roke, kot bi skušal najnovejši, jubilejni šopek naslikati kar na zrak in vsaj tako povedati, da docela zaupa životvorni moči ustvarjalnega življenja. S tem priljubljeni umetnik duhovno tudi še ob 90-letnici ostaja dobri stari Slana: hemingwaysko neuklonljiv atletski pomorščak, zaskrbljen varuh tradicije in v pogansko ognjevitost utelešen Eros.
